Ali je bacil tuberkuloze vzrok za bolezen? (1. del)
V obširnem prevodu objave, ki jo je napisal Mike Stone, in jo objavljamo v dveh delih, je opis najpogostejše logične napake, znane kot sklicevanje na splošno prepričanje. Če se večina ljudi strinja z neko trditvijo, to še ne pomeni, da je ta trditev resnična. Kot primer navajamo trditev, da je Robert Koch dokazal, da bakterija povzroča tuberkulozo pri ljudeh ter je zato leta 1905 tudi prejel Nobelovo nagrado. Vendar pa Robert Koch nikoli ni dokazal, da bacil povzroči tuberkulozo. Nagrajen je bil za svoje delo na področju tuberkuloze. Več o tem si lahko preberete v objavi.
Eden od razlogov, zakaj se rad pogovarjam z ljudmi, ki me izzivajo glede patogenih “virusov” in bakterij, je ta, da pri teh razpravah vedno izvem kaj novega. Med iskanjem ustreznih informacij, s katerimi lahko bolje pojasnim svoje stališče ali ovržem kakšno trditev, namreč pogosto odkrijem dokaze, na katere prej še nisem naletel. Tako še bolj utrdim svoje stališče in še globlje razumem to problematiko. Čeprav so nekateri od teh pogovorov lahko neprijetni, so zame zelo koristni, saj si na ta način ustvarjam bazo dokazov in utrjujem svoje stališče.
Kot primer navajam trditev uporabnika na Twitterju, da je Robert Koch dokazal, da bakterija tuberkuloze pri ljudeh povzroča tuberkulozo. Kot dokaza za to je navedel dejstvi, da je Koch leta 1905 prejel Nobelovo nagrado in pa splošno sprejeto prepričanje zgodovinarjev, da je Koch predložil omenjeni dokaz.
Vsakdo, ki na to problematiko gleda logično, se zaveda, da če se večina ljudi strinja z neko trditvijo, to še ne pomeni, da je ta trditev resnična. Dejansko gre za logično napako, znano kot SKLICEVANJE NA SPLOŠNO PREPRIČANJE.
Slika 1: »Sklicevanje na splošna prepričanja. Kadar se kot razlog, da je neka trditev resnična, navede prepričanje velikega števila ljudi, večine ljudi oziroma določene skupine ljudi, brez zahteve po dokazih, zakaj je to prepričanje sprejeto, gre za primer lenega razmišljanja in za zelo nevaren način sprejemanja informacij.« www.LogicallyFallacious.com
Argument, da so trditve o Kochu resnične samo zato, ker večina verjame, da so resnične, je zame popolnoma nepomemben. Vendar pa se mi je zdela Nobelova nagrada kot dokaz zanimiv vidik za raziskovanje. Že iz prejšnjih raziskav sem vedel, da je Nobelova nagrada ničvredno merilo, saj so ljudje, ki bi si zelo zaslužili tako priznanje, vedno znova prepuščeni tistim, ki si tega priznanja ne zaslužijo. Poleg tega pridobitev nagrade še ne pomeni, da je bilo odkritje, za katerega je bila podeljena, resnično pravilno. Za potrditev tega dejstva je dovolj, da pogledamo primer Wendella Mereditha Stanleyja.
Stanley naj bi bil prvi virolog, ki mu je leta 1935 uspelo izolirati “virus” tobačnega mozaika v čisti kristalni obliki. Leta 1946 je prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Kot je zapisano na njegovi strani, je nagrado dobil zaradi “priprave encimov in virusnih proteinov v čisti obliki”.
Številne nalezljive bolezni naj bi povzročili virusi, ki so zelo majhni biološki delci. Ti delci so veliko premajhni, da bi bili vidni pod svetlobnim mikroskopom, zato bi jih lahko prepoznali le s pomočjo simptomov, ki naj bi jih povzročili. Wendell Stanley naj bi preučeval virus tobačnega mozaika, ki napada liste rastline tobaka. Iz velike količine obolelih tobačnih listov naj bi mu leta 1935 uspelo »izolirati virus« v obliki čistih kristalov. Z nadaljnjimi raziskavami je Stanleyju uspelo dokazati, da je virus tobačnega mozaika sestavljen iz beljakovin in ribonukleinske kisline ali RNK.
https://www.nobelprize.org/prizes/chemistry/1946/stanley/facts/
- James Batcheller (1887-1955), Cornell Univerity of Ithaca, NY, ZDA. Prejel 1/2 Nobelove nagrade za odkritje, da je encime možno kristalizirati.
- John Howar Northrop (1891-1987), Rockefeller Institute for Medical Reasearch Princeton, NJ, ZDA. Prejel 1/4 Nobelove nagrade za pripravo encimov in virusov v čisti obliki.
- Wendel Meredith Stanley (1904-1971), Rockefeller Institute for Medical Reasearch Princeton, NJ, ZDA. Prejel 1/4 Nobelove nagrade za pripravo encimov in virusov v čisti obliki.
Sprašujemo pa se, če je Stanleyu zares uspelo pripraviti čiste kristalne oblike mozaičnega virusa tobaka (MVT). So bile njegove ugotovitve, za katere je prejel Nobelovo nagrado, pravilne ali je bil nagrajen zaradi svoje povezave z Rockefellerjevim inštitutom in povezovanja z vplivnimi akterji, ki so želeli, da bi bili njegovi dokazi uspešni? Z njegove strani na Wikipediji lahko razberemo, da so se Stanleyjeve raziskave izkazale za napačne:
“Stanley je leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Prejel je tudi druge pomembne nagrade, kot so: Rosenburgerjeva medalja, Alderjeva nagrada, Scottova nagrada, Zlata plošča Ameriške akademije[3] in nagrada AMA za znanstvene dosežke. Častne nazive so mu podelile tudi številne ameriške in tuje univerze, med njimi Harvard, Yale, Princeton in Univerza v Parizu. Vendar pa se je večina ugotovitev, ki jih je Stanley predstavil v svoji, z Nobelovo nagrado nagrajeni raziskavi, kmalu izkazala za napačne. Med napačnimi izstopa prav tista, kjer trdi, da so bili kristali mozaičnega virusa, ki jih je izoliral, čisti proteini in so se sestavljali z avtokatalizo.” Ref. [4][5] v https://en.m.wikipedia.org/wiki/Wendell_Meredith_Stanley
Čeprav se nerad zanašam na Wikipedijo, jo uporabljam, a informacijam verjamem le, če so dobro utemeljene. Sklep Wikipedije lahko preverimo, če si ogledamo dva navedena vira. Čeprav do prvega članka nisem mogel dostopati v celoti, sem iz izvlečka dobil dovolj informacij, da sem lahko zaključil, da so bili Stanleyjevi, z Nobelovo nagrado nagrajeni zaključki, dvoumni, tj. dopuščali so več razlag:
Odkritje kemijske narave mozaičnega virusa tobaka
“V svetu virologije Stanley še vedno velja za prvega znanstvenika, ki je pojasnil dejansko naravo virusa. Ta ugledni znanstvenik je leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Vendar pa lahko s pregledom člankov, ki jih je Stanley objavil med letoma 1937 in 1945, najdemo dokaze o njegovi dvoumnosti. To je dejstvo, ki upravičuje Bawdenovo zagrenjenost in Piriejeve sarkastične pripombe.” https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/11048483/
Drugi članek, ki ga navaja Wikipedija, kaže veliko jasnejšo sliko. Stanleyjevo delo je veljalo za pomanjkljivo in polno tehničnih napak. Izkazalo se je, da njegov “čisti” kristal ni bil popolnoma čist, saj je vseboval vodo in druge nečistoče, vključno z znatnim deležem neproteinskih snovi. Stanley je navajal trditve brez ustreznih dokazov in je imel veliko koristi zaradi poznanstev, ki so mu pomagala, da je prejel Nobelovo nagrado. Sčasoma naj bi bile njegove napake popravljene in stare teorije zavržene, njegove rezultate pa je bilo treba ponovno interpretirati, da bi jih lahko vključili v kategorijo “uspešnih” preiskav:
W. M. Stanleyeva kristalizacija mozaičnega virusa tobaka 1930-1940
“Stanleyjevo delo je zelo pomanjkljivo zaradi tehničnih napak in napačnih predstav. Konec tridesetih let 20. stoletja je več kritikov opozorilo, da je njegov vzorec virusa vseboval vodo in nečistoče in da zato ni bil pravi kristal. Vendar pa ti kritiki niso bili deležni večje pozornosti. Njegov kristal naj bi vseboval tudi pomemben delež nebeljakovinskega materiala – približno 6 odstotkov nukleinske kisline (RNK), ki ga je Stanley povsem spregledal in za katerega se je izkazalo, da je ključna sestavina, virusni dedni material. Poleg tega lastnost samoreplikacije v virusih ni temeljila na delovanju encimov in rasti kristalov, kot je Stanley pogosto trdil brez ustreznih dokazov, ampak se je izkazalo, da je neposredna posledica strukture nukleinskih kislin. Kako lahko razložimo te tehnične in konceptualne napake v luči mednarodnega priznanja, ki ga je prejel mladi Stanley, in njegov vodilni položaj v znanosti?”
“Stanley se je v veliki meri opiral tudi na raziskave beljakovin in na znanstveni ugled Svedberga in Arneja Tiseliusa z univerze v Uppsali. Skupina iz Uppsale je imela posebne odnose z Rockefellerjevim inštitutom in je z njegovimi člani delila svojo izpopolnjeno švedsko tehnologijo in laboratorijsko znanje ter tudi nekatere znanstvene predsodke. Stanley je s spodbujanjem povezave z Uppsalo izkoristil tehnološke in družbene prednosti, ki so njegov laboratorij postavile v ospredje raziskav. Tiseliusova podpora in vpliv sta imela precejšnjo težo pri Nobelovem odboru, ki je Stanleyju podelil nagrado za kemijo (Tiselius je leta 1948 sam prejel Nobelovo nagrado).” Ref [3] v https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/3533840/
“Fizikalno-kemijske tehnike same niso odkrile ključa do biološkega znanja. Sčasoma so bile Stanleyjeve napake popravljene, njegovi rezultati ponovno interpretirani in stare teorije ovržene, Stanleyja pa se je ponovno vključilo med biologe kot “omejen na naštevanje uspešnih preiskav”. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/3533840/
Ovržena odkritja, ki so prejela Nobelovo nagrado
“Leta 2005 je v zdaj že legendarnem članku, objavljenem v PLoS Medicine, John Ioannidis, profesor na Univerzi Stanford, zapisal, da je vsako leto v znanstvenih revijah objavljenih več kot milijon člankov, vendar je večina njihovih ugotovitev napačna. To se zgodi zaradi napake raziskovalca, nezadostnih podatkov, slabih metod ali številnih pristranskosti, ki so prisotne pri ljudeh in razširjene zaradi načina izvajanja raziskav.
Zato ne bi smelo biti presenečenje, da odkritja, ki so prejela Nobelovo nagrado, niso odporna na napake. Čeprav so bila odkritja spoznana za zelo prestižna, so bila številna kasneje ovržena, ali pa so bila pod napačnimi pretvezami razglašena za slavna.
NAJBOLJ jasen primer sega v leto 1926, ko je Johannes Fibiger prejel Nobelovo nagrado za medicino “za odkritje karcinoma Spiroptera”. Laično rečeno, odkrilje majhnega parazitskega črva, ki naj bi povzročal raka. Nadaljnje raziskave, opravljene v desetletjih po prejetju nagrade, pa so pokazale, da črv sicer obstaja, vendar pa ne povzroča raka. Kje se je torej Fibiger zmotil?
Čeprav je bil Fibiger splošno spoštovan in je veljal za skrbnega in previdnega raziskovalca, je postal žrtev neustreznega nadzora in neustrezne tehnologije. Da bi pojasnil svojo domnevno povezavo med paraziti in želodčnim rakom pri glodavcih, je hranil miši in podgane s ščurki, okuženimi s parazitskimi črvi, in opazoval, kako so v želodcih glodavcev rasli tumorji. Vendar pa so kasnejše študije pokazale, da to niso bili tumorji, temveč spremembe, ki so bile verjetno posledica pomanjkanja vitamina A, torej posledica slabe prehrane.”
“Tamar Lasky in Paul D. Stolley sta se Fibigerjeve zgodbe leta 1992 v reviji Annals of Internal Medicine lotila prijazno:
“Zdaj vemo, da raka želodca ne povzroča karcinom Spiroptera, in domnevno “odkritje” takšne povezave se zdi komaj vredno zgodovinske omembe, kaj šele Nobelove nagrade. Obenem je prav ganljivo prebrati govor, ki ga je imel Nobelov odbor ob podelitvi nagrade Fibigerju. Menili so, da je njegovo delo svetilnik v prizadevanjih znanosti za iskanje resnice. Morda je njegovo delo res služilo kot navdih drugim znanstvenikom, da so še bolj raziskovali in vztrajali na poti človeškega znanja …
… Fibigerjeva zgodba je vredna obravnave ne le zato, ker nas uči o pasteh znanstvenega raziskovanja in razmišljanja, temveč tudi zato, ker je morda v perverzno uteho tistim, ki nikoli ne bodo prejeli Nobelove nagrade (a si jo seveda zaslužijo).” https://www.realclearscience.com/blog/2015/10/nobel_prizes_awarded_for_disproved_discoveries.html
Jasno je torej, da sama podelitev Nobelove nagrade ni prepričljiv dokaz, da je bilo delo, za katerega je bila podeljena, dejansko pravilno.
Nadaljujemo s predstavitvijo nekaj zelo zanimivih poudarkov iz govora ob podelitvi Nobelove nagrade, ki ga je 10. decembra 1905 imel profesor grof K. A. H. Mörner, rektor Kraljevega inštituta v Karolini. Navedel sem tudi odlomke iz govora samega Roberta Kocha ob podelitvi Nobelove nagrade leta 1905 ter precej razkrivajoče priznanje, ki je bilo podano ob ponatisu Kochovega članka o tuberkulozi iz leta 1882. To bi moralo izničiti vse trditve, da je Nobelova nagrada dokaz, da je Koch res dokazal, da je Mycobacterium tuberculosis za ljudi patogen.
Že na začetku govora grofa K.A.H. Mörnerja ob podelitvi nagrade Robertu Kochu opazimo nekaj precej zanimivih razkritij, ki poudarjajo neprepričljive ugotovitve o bakterijah kot povzročiteljih bolezni. V tem govoru je bilo na primer razkrito naslednje:
- Vzročna povezava med bakterijami in boleznimi je nejasna.
- Obstajajo razlogi, zakaj domnevajo, da nekatere druge bolezni povzročajo mikroorganizmi, vendar pa podrobnega znanja v zvezi s tem ni bilo, eksperimentalni izsledki pa so bili zelo različni.
- Še vedno je bilo odprto vprašanje, ali so bakterije, ki so jih opazili pri neki bolezni, tudi vzrok za bolezen ali pa je potrebno njihov pojav obravnavati kot posledico patološkega procesa.
- Nekateri raziskovalci so zaman iskali bakterije v organizmu, medtem ko so jih drugi našli.
- Bakterije so bile pogosto drugačnega videza, zaradi česar so upravičeno dvomili, da so specifične in pravi vzrok za obolenje.
- Iste bakterije so našli pri zelo različnih vrstah bolezni.
- Dokazi so pokazali, da lahko isto bolezen povzročijo različne bakterije ali da lahko iste bakterije povzročijo različne bolezni.
- S poskusi, ki so bili izvedeni, pogosto ni bilo mogoče dokazati, ali je prišlo do resničnega vdora bakterij v organizem.
Glede na Mörnerjev govor je Koch zahteval, da se mora bakterije vedno dokazati pri določeni bolezni in da se morajo te razvijati na način, ki bi pojasnil patološki proces. Koch je postavil zahtevo, da morajo obstajati specifične lastnosti, po katerih se razlikujejo posamezne bakterije. Tudi če so po obliki itd. podobne drugim bakterijam, se morajo bakterije med seboj razlikovati po svoji biološki lastnosti. To pomeni, da mora imeti vsaka bolezen svojo posebno bakterijo, tudi če so bakterije na videz enake.
Preden je Koch začel delati z bakterijo tuberkuloze, je bilo mogoče živali s cepljenjem zastrupiti in ustvariti poskusno tuberkulozo. Vendar pa s tem niso dokazali, da bi tuberkulozo povzročila bakterija. Razlagi, da je mikroorganizem povzročitelj bolezni, so nasprotovali zelo ugledni raziskovalci. Ko je Koch leta 1882 prvič predstavil svoje ugotovitve o tuberkulozi, je predložil dokaze o odkritju bacila tuberkuloze in opis njegovih glavnih značilnosti. Koch je sčasoma uporabil svoje ugotovitve pri poskusu razvoja “zdravila”, znanega kot tuberkulin, v 90. letih 19. stoletja. Vendar pa to “zdravilo” ni izpolnilo pričakovanj in je bilo za Kocha precej neuspešno.
To je le nekaj zanimivih poudarkov. Celoten govor je predstavljen v nadaljevanju:
Slavnostni govor ob podelitvi Nobelove nagrade Robertu Kochu
Vaše veličanstvo, vaše kraljeve visokosti, gospe in gospodje.
Osebje Kraljevega inštituta Karoline z velikim veseljem podeljuje letošnjo Nobelovo nagrado za medicino človeku, ki je med živečimi pionir na področju bakterioloških raziskav; nagrado prejme Robert Koch za svoje delo in odkritja v zvezi s tuberkulozo.
To delo obsega le del njegovih dejavnosti, s katerimi je v zadnjih desetletjih opravil tako velike, pravzaprav enkratne zasluge za napredek medicine. Čeprav je predmet letošnje nagrade le omenjeni del, moram vseeno na kratko našteti glavne značilnosti njegovih dejavnosti kot celote. Pomen njegovega dela na področju tuberkuloze se pokaže bolj živo in izrazitejše, če ga pogledamo v kontekstu, iz katerega izhaja.
Da bi pojasnili Kochov pomen za razvoj bakteriologije, si moramo ogledati razmere, s katerimi se je Koch soočil ob svojem nastopu. Pasteur je takrat že objavil svoje epohalno delo, ki je postavilo temelje bakteriologije, medicinska umetnost pa je že obrodila koristen sad, ki je izhajal predvsem iz tega dela, in sicer antiseptično metodo zdravljenja ran, ki jo je predlagal Lister. Vendar pa je bilo treba šele začrtati pot, po kateri so bakteriološke raziskave v zadnjih desetletjih tako uspešno sledile odkrivanju vzrokov posameznih bolezni in iskanju sredstev za boj proti njim. Koch je bil pri tem pionir.
Za dve bolezni, in sicer antraks in tifus recurrens, pri katerih je bilo razmeroma lahko dokazati mikroorganizme posebno značilnega videza, JE BILO DOGOVORJENO, da so ti povzročitelji teh bolezni. Sicer pa je bila vzročna povezava med bakterijami in boleznimi nejasna. Res je, da so obstajali dobri razlogi za domnevo, da nekatere druge bolezni povzročajo mikroorganizmi. Vendar pa podrobnega znanja o tem ni bilo, eksperimentalni izsledki pa so bili zelo različni.
Tako na primer ni bilo ugotovljeno, če normalni zdravi organi vsebujejo bakterijske mikrobe. Temu so zagotovo oporekali različni ugledni raziskovalci, po drugi strani pa so to stališče zagovarjali drugi, prav tako ugledni avtorji. Poleg tega je še vedno ostajalo odprto vprašanje, ali so bakterije, ki so jih opazili pri bolezni, tudi njen vzrok, ali pa je treba njihov razvoj prej obravnavati kot posledico patološkega procesa. Poleg tega so različni raziskovalci pri preučevanju ene in iste vrste bolezni v organizmu zaman iskali bakterije, drugi pa so jih vendarle našli.
Dodatno so bile bakterije, ki so jih različni raziskovalci opazili pri določeni bolezni, pogosto drugačnega videza. Zato je obstajal razlog za dvom, da so specifične in pravi vzrok za bolezen. Po drugi strani pa so se pri zelo različnih vrstah bolezni pojavljale bakterije, ki so bile, kolikor je bilo znano, ene in iste vrste. To je bil še večji razlog za dvom o vzročni povezavi med temi bakterijami in bolezenskim procesom. Težko si je bilo namreč predstavljati, da je potrebno odkrite bakterije obravnavati kot bistven vzrok za bolezni, saj se je deloma zdelo, da lahko isto bolezen povzročijo različne bakterije, deloma pa, da lahko iste bakterije povzročijo različne bolezni. Lažje je bilo domnevati, da imajo vse bakterije lastnost, da z vplivom na organizem olajšajo razvoj bolezni. Negotovost je bila toliko večja, ker s poskusi, ki so jih izvajali, pogosto ni bilo mogoče dokazati, da je prišlo do resničnega vdora bakterij v organizem.
Leta 1876 je Koch vstopil na področje bakterioloških raziskav s preiskavo vraničnega prisada, dve leti kasneje pa je pripravil svoje klasične raziskave o boleznih zaradi okužb ran. S stališči, ki jih je v njih predstavil, in načinom, kako je oblikoval vprašanja, je temeljno vplival na nadaljnji razvoj bakteriologije. Ideje, ki jih je v njih izrazil, se ponavljajo kot vodilni motiv v njegovih nadaljnjih raziskavah in so temelj sodobne bakteriologije, tako kot iz nje izpeljani aksiomi higiene.
Poudaril je, da če bakterije povzročajo bolezen, morajo biti pri bolnikih vedno dokazljive, razvijati pa se morajo tako, da to pojasni patološki proces.
Poudaril je tudi, da sposobnost, da bakterija povzroči bolezen, ne more biti njena splošna lastnost, in da to tudi ni lastnost, ki bi bila skupna vsem bakterijam. Ker velja ravno nasprotno, bi pričakovali, da se bodo našle posebne lastnosti, po katerih se razlikujejo posamezne bakterije. Tudi če so po obliki itd. podobne drugim bakterijam, se morajo zaradi te biološke lastnosti med seboj razlikovati: z drugimi besedami, vsaka bolezen mora imeti svojo posebno bakterijo, za boj proti bolezni pa bi bilo treba poiskati namige v biologiji bakterije. Koch si torej ni zadal le naloge, da preuči vprašanje, ali bolezni povzročajo bakterije.
Prizadeval si je tudi odkriti posebne mikroorganizme za posamezne bolezni in jih bolje spoznati. V takratnih razmerah se je zdelo, da je zelo malo upanja, da bo ta problem rešen. Koch je bil pri reševanju tega problema prav tako pionir.
Za začetek je razvoj splošne metodologije enako dragocen kot iskanje pravilne tehnike za vsak poseben primer. Koch, kot genij, je v tem pogledu utrl nove poti in dal obliko današnjim raziskavam. Podroben opis tega presega okvir tega poročila. Omeniti želim le to, da je pomembno razvil tudi tehnike barvanja in mikroskopskih preiskav, ter tehnike na področju eksperimenta. Kmalu po tem je uvedel pomembno metodo, ki se še vedno uporablja. Preiskovani material je porazdeli po trdnem hranilnem gojišču, tako da se vsak posamezni mikroorganizem razvije v fiksno kolonijo, iz katere je mogoče v nadaljnjih raziskavah pridobiti tako imenovano čisto kulturo.
Kmalu po objavi svojih raziskav o boleznih zaradi okužb ran je bil Koch imenovan na novi Oddelek za zdravje v Berlinu. Tam je začel raziskovati nekatere najpomembnejše človeške bolezni, in sicer tuberkulozo, davico in tifus. S prvo je delal sam. Slednji dve preiskavi je prepustil svojima prvima dvema učencema in asistentoma, Loefflerju in Gaffkyju. Za vse tri bolezni je odkril in podrobno preučil specifične bakterije.
Opisati delo, ki ga je Koch opravil bodisi sam ali pa s pomočjo svojih učencev, bi bilo skoraj enako kot opisati razvoj bakteriologije v zadnjih nekaj desetletjih. Zadovoljil se bom z navedbo nekaterih najpomembnejših odkritij in raziskav, ki so, poleg že naštetih, bolj neposredno povezane s Kochovim imenom. Koch je na čelu nemške komisije za kolero raziskoval parazitsko etiologijo* kolere v Egiptu in Indiji ter odkril bacil kolere in pogoje, potrebne za njegovo življenje. Tako pridobljene izkušnje so se praktično uporabile pri razvoju ukrepov za preprečevanje te uničujoče bolezni in za boj proti njej.
Poleg tega je Koch opravil pomembne raziskave o kugi pri ljudeh, malariji, tropski dizenteriji in egipčanski očesni bolezni (trahom), med drugim pa tudi raziskave tifusa recurrensa v tropski Afriki. Opravil je tudi izjemno pomembno delo v zvezi s številnimi uničujočimi tropskimi boleznimi goveda, kot so goveja kuga, bolezen Surra, teksaška mrzlica, in nazadnje tudi raziskave v zvezi s primorsko mrzlico pri govedu in tripanosomsko boleznijo, ki jo prenaša muha cece (tsetse).
Z izpopolnjevanjem metod gojenja in identifikacije mikroorganizmov je lahko opravljal svoje delo v zvezi z razkužili in metodami razkuževanja. Ti so zelo pomembni za praktično higieno. Svetoval je tudi glede zgodnjega odkrivanja in boja proti nekaterim epidemičnim boleznim, kot so kolera, tifus in malarija.
Predmet te nagrade je vrsta raziskav, ki jih bom na kratko opisal v nadaljevanju.
Ideja, da je tuberkuloza nalezljiva, sega daleč nazaj do Morgagnija. Že pred začetkom Kochovih raziskav je bilo mogoče dokazati, da je tuberkulozo možno vcepiti v žival. Vendar ni bilo dokazano, da bolezen povzroča mikroorganizem. Takšni razlagi so nasprotovali zelo ugledni raziskovalci.
Prvo poročilo o svojih raziskavah tuberkuloze je Koch podal na predavanju 24. marca 1882 pred Fiziološkim društvom v Berlinu. To predavanje obsega komaj dve strani, vendar so v njem navedeni dokazi o odkritju bacila tuberkuloze in opis njegovih glavnih značilnosti. V njem je opisana metoda za obarvanje prizadetega tkiva. Ugotovljeno je, da je ta bakterija vedno prisotna pri tuberkuloznih procesih pri ljudeh in živalih. Opisan je postopek za pridobivanje čistih kultur tega bacila. V poročilu pa so podani tudi podatki o tipičnih in pozitivnih rezultatih cepljenja živali s tem bacilom. Poleg tega je bilo tam navedeno, da bacil za svoj razvoj in razmnoževanje potrebuje živi organizem. Zato tuberkulozna okužba izvira predvsem iz izločkov porabnikov ter jo verjetno lahko povzroči tudi govedo, ki je zbolelo za “biserno boleznijo”.
S tem epohalnim odkritjem, ki je določilo značilnosti bakteriologije tuberkuloze, se je odprlo široko področje za nadaljnje raziskave te bolezni. Koch je vse do nedavnega nadaljeval svoje raziskave te bolezni s svojim nepremagljivim raziskovalnim navdušenjem. Pri tem si je prizadeval razrešiti težka vprašanja, ki so se pojavljala. V osemdesetih letih 19. stoletja pa so ga pri tem dolgo časa ovirale javne dolžnosti. Njegovo naslednje presenetljivo delo se je pojavilo leta 1890, ko je objavil svoje raziskave o vplivu snovi, ki nastane v kulturah bacila tuberkuloze, na organizem. To je tako imenovani tuberkulin.
Ta sproži močno reakcijo, zato ga je nameraval uporabiti v terapevtske namene. Res je, da kot zdravilo za tuberkulozo, tuberkulin ni izpolnil pričakovanj. Ta so bila pretirana zaradi močne želje javnosti in verjetno tudi zdravnikov po ozdravitvi te bolezni. Kljub vsemu je v zadnjem času ponovno pritegnil pozornost. ZDI SE, da ga je v obliki, v kateri je zdaj na voljo, mogoče koristno uporabiti pri kurativnem zdravljenju tuberkuloze. Še vedno pa je zelo pomemben kot sredstvo za diagnosticiranje tuberkuloze v zgodnjih fazah ali v prikriti obliki in se v ta namen široko uporablja v boju proti tuberkulozi pri govedu. To delo je bilo zelo pomembno tudi kot predhodnik serumske terapije, ki se je izkazala za zelo uspešno na drugih področjih.
Nedavno, natančneje leta 1901, je Koch dodal še en senzacionalen člen v verigi svojih raziskav o tuberkulozi. Na kongresu o tuberkulozi v Londonu je predstavil svoje ugotovitve o povezavi med človeško in govejo tuberkulozo. Ugotovil je, da človeške tuberkuloze praviloma ni mogoče cepiti v govedo, medtem ko je to zelo dovzetno za govejo tuberkulozo. Tako je ugotovil zelo opazno razliko med tuberkuloznimi bacili obeh bolezni. Takratne izkušnje v zvezi s prenosom tuberkuloze z goveda na ljudi so Kochu dale povod, da je govejo tuberkulozo obravnaval kot povsem drugotnega pomena za razvoj človeške tuberkuloze. Medtem pa je močno poudarjal in izpostavljal širjenje tuberkuloze med ljudmi.
Kochovo stališče iz obeh naštetih virov, da obstaja določena razlika med tuberkulozami, in njegovo mnenje, da je goveja tuberkuloza relativno neškodljiva, sta naletela na močno nasprotovanje, pri čemer je bilo odločno potrjeno tudi diametralno nasprotno stališče. Zato je Kochova izjava povzročila dolgo vrsto preiskav. Njegovo ugotovitev o nizki nalezljivosti človeške tuberkuloze pri govedu lahko zdaj štejemo za dokazano. Ugotovljeno je bilo tudi, da je razlika še večja, saj med tuberkuloznimi bacili iz teh dveh virov obstajajo nekatere značilne razlike glede načina rasti itd. Na ta način se je bilo mogoče približati zahtevnemu vprašanju o možnosti oziroma pogostosti prenosa goveje tuberkuloze na ljudi. Vendar pa mu na to vprašanje ni uspelo dati dokončnega odgovora.
Sedanje stanje v zvezi s tem vprašanjem omogoča, da se nanj zaenkrat odgovori v obsegu, v katerem so bili pri ljudeh dejansko najdeni bacili tuberkuloze iste vrste kot pri govedu. To je pogosteje kot je bilo mogoče sklepati na podlagi izkušenj iz leta 1901. Zato je treba tej zadevi posvečati nadaljnjo pozornost. Vendar pa število primerov, v katerih so bili najdeni takšni bacili, skupaj z drugimi opažanji, zlasti s pogostostjo tuberkuloze pri ljudeh v okrožjih, kjer ni goveje tuberkuloze, ali pa je v glavnem mogoče izključiti okužbo ljudi iz tega okolja, močno podpira Kochovo pojmovanje o prevladujočem pomenu okužbe z enega človeka na drugega za širjenje tuberkuloze pri ljudeh.
Redko kateri raziskovalec je lahko vnaprej s tako jasno vizijo dojel novo, neokrnjeno raziskovalno področje. Redko komu je tudi uspelo delati na njem tako sijajno in uspešno, kot je to storil Robert Koch. Le redko je iz dejavnosti enega samega človeka izšlo toliko odkritij tako odločilnega pomena za človeštvo. Strokovno osebje Kraljevega inštituta je s podelitvijo letošnje Nobelove nagrade izpostavilo eno od njegovih raziskav – pravzaprav eno najpomembnejših, ki ji je posvetil velik del svojega raziskovalnega dela od začetka do nedavnega, in sicer raziskave in odkritja v zvezi s tuberkulozo, ter ji izkazalo spoštovanje.
Robert Koch. Ob sporočilu, da vam je strokovno osebje Kraljevega inštituta v Karolini podelilo letošnjo Nobelovo nagrado za medicino za vaše delo in odkritja v zvezi s tuberkulozo, vam izražam poklon strokovnega osebja.
Le v posamičnih primerih se zgodi, da ena oseba sama naredi toliko temeljnih in pionirskih odkritij, kot ste jih naredili vi.
S svojimi pionirskimi raziskavami ste odkrili bakteriologijo tuberkuloze in svoje ime za vedno zapisali v anale medicine.
Razlaga pojmov
* etiologija: veda o vzroku pojava; v tem primeru povzročitelja ali sodelavca pri razvoju bolezni ali stanja
- Avtor: Mike Stone
- Vir: https://mikestone.substack.com/p/tb-or-not-tb
- Prevod: Irena Z.
- Lektura: Darinka Z.