Ali je bacil tuberkuloze vzrok za bolezen? (2. del)

Koch je leta 1905 prejel Nobelovo nagrado za svoje “pionirske raziskave”, v katerih naj bi odkril bakteriologijo tuberkuloze. Nagrada je bila podeljena za njegove raziskave in odkritja v zvezi s tuberkulozo, kot je navedeno na spletni strani Nobelove nagrade.

Tuberkuloza (TB) je resna bolezen, ki prizadene tkivo, zlasti v pljučih. Robert Koch, ki je opravil vrsto pomembnih študij o boleznih, ki jih povzročajo mikroorganizmi, je leta 1882 odkril in opisal bakterijo tuberkuloze. Kasneje je preučeval tuberkulin, to je snov, ki jo tvorijo bakterije tuberkuloze. Upal je, da ga bo mogoče uporabiti kot zdravilo za tuberkulozo, vendar se je ta kasneje izkazal za neučinkovitega. Koch ni verjel, da obstaja povezava med tuberkulozo pri ljudeh in živalih, vendar ni imel povsem prav.

https://www.nobelprize.org/prizes/medicine/1905/koch/facts/

Med Mörnejevim govorom ali v literaturi o Nobelovi nagradi nikoli ni bilo navedeno, da je Koch nagrado prejel, ker je dokazal, da bakterija tuberkuloze povzroča bolezen pri ljudeh. V članku za revijo Trends in Microbiology, ki je praznovala 100. obletnico Kochove Nobelove nagrade, so celo priznali, da nagrada ni bila podeljena za Kochovo odkritje povzročitelja, temveč za njegovo delo s tuberkulozo.

100. obletnica Nobelove nagrade Robertu Kochu za odkritje tuberkuloze

“Pred sto leti je Robert Koch (1843-1910) prejel Nobelovo nagrado za svoje prelomno delo na področju tuberkuloze. Pohvala ni posebej omenjala njegovega odkritja povzročitelja tuberkuloze, temveč je poudarila Kochove dosežke v boju proti tej grožnji.” https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/16112578/

Če sklepamo, da je podelitev Nobelove nagrade tudi dokaz, da je Koch dokazal, da je Mycobacterium tuberculosis patogen za ljudi, se motimo. Ustrezni viri sami namreč ne navajajo takšne trditve. Celo Kochov govor ob podelitvi Nobelove nagrade je predstavil veliko negotovosti v zvezi z bakterijo in načinom njenega domnevnega širjenja.

Koch je svoj govor začel s priznanjem, da je še pred 20 leti veljalo, da tuberkuloza ni nalezljiva. Izjavil je, da je razlog za to, da je zdaj bolezen sprejeta kot nalezljiva, njegovo odkritje bakterije. Vendar pa je ta ugotovitev naletela na odpor, zato je obžaloval, da je trajalo veliko časa, da je bilo njegovo delo sprejeto in da so bili uvedeni ustrezni zaščitni ukrepi. Koch je menil, da mora pred razpravo o takšnih ukrepih podrobno opisati, kako bakterija napada ljudi.

Predstavil je dva scenarija, od katerih nobeden ni bil potrjen in je bil zgolj domneven:

1. Okužba s tuberkulinimi bacili, ki izvirajo od tuberkuloznih ljudi.
2. Bakterije, ki so v mleku in mesu tuberkuloznega goveda.

Koch je drugo možnost zavrnil na podlagi lastnih opažanj in poskusov, pri katerih ista bakterija tuberkuloze, ki so jo našli pri govedu, ni mogla povzročiti bolezni pri ljudeh. Kot že rečeno, je to za Kocha veljalo za sramotno napako, saj se zdaj trdi, da je bilo dokazano, da se je motil.

Koch je nato razpravljal o nalezljivosti sputuma bolnikov s tuberkulozo, pri čemer je opozoril, da so zaskrbljujoči le bolniki z boleznimi grla in pljuč. Menil je, da lahko tudi “najmanjše kapljice sluzi, ki jih bolnik izloči v zrak, ko kašlja, si čisti grlo in celo govori, vsebujejo bacile in povzročijo okužbo”. Tveganje je razdelil na tako imenovane “odprte” in “zaprte” primere tuberkuloze. Tisti, ki so veljali za “odprte”, naj bi imeli v pljučih več bakterij in so zato predstavljali nevarnost za širjenje tuberkuloze. Tisti, ki so bili “zaprti”, pa niso predstavljali nevarnosti.

Vendar je Koch priznal, da so “odprti” primeri lahko več let živeli s svojimi družinami, ne da bi koga okužili. Opozoril je celo na odsotnost okužb med negovalnim osebjem. Teh med osebjem ni bilo ali pa so bile zelo redke, kar velja za dokaz, da tuberkuloza ni nalezljiva. Koch je verjel, da so življenjske razmere bolj povezane z “okužbami” kot pa s hipotetičnim širjenjem bakterij. Trdil je, da so do teh “okužb” pripeljale nehigienske razmere ter pomanjkanje sončne svetlobe in zraka. Šel je celo tako daleč, da je poudaril, da so imeli revni, ki so spali skupaj v isti postelji, v slabših življenjskih razmerah, več “okužb”, zaradi česar je izjavil, da je tuberkuloza bolezen nastanitve.

Po Kochovem mnenju so bili torej ljudje s tuberkulozo škodljivi le, če so bili “odprti” primeri in so živeli v slabih, nehigienskih razmerah.

Trenutni položaj boja proti tuberkulozi

Pred dvajsetimi leti tuberkuloza, tudi v svoji najnevarnejši obliki, ko je veljala še za okužbo, ni veljala za nalezljivo. Seveda so Villeminovo delo ter eksperimentalne raziskave Cohnheima in Salomonsena že prinesle nekatere namige, ki so kazali na to, da je bilo to prepričanje napačno. Toda šele z odkritjem bacila tuberkuloze je bila etiologija* tuberkuloze postavljena na trdne temelje in uveljavilo se je prepričanje, da gre za parazitsko bolezen, tj. nalezljivo bolezen, ki se ji je mogoče tudi izogniti.

»V prvih člankih o etiologiji* tuberkuloze sem že navedel nevarnosti, ki izhajajo iz širjenja izločkov porabnikov, ki vsebujejo bacile, in poleg tega pozval k sprejetju preventivnih ukrepov proti nalezljivi bolezni. Vendar pa me niso upoštevali. Verjetno je bilo še prezgodaj in zaradi tega nisem naletel na razumevanje. To je delilo usodo številnih podobnih primerov v medicini, kjer je bilo prav tako potrebnega veliko časa, preden so bili premagani stari predsodki in so zdravniki priznali pravilnost novih dejstev. Vendar pa se je nato dokaj postopoma širilo razumevanje nalezljive narave tuberkuloze, ki se je vse globlje ukoreninilo, in bolj ko je prepričanje o nevarni naravi tuberkuloze napredovalo, bolj se je ljudem vsiljevala potreba po zaščiti pred njo.

Preden pa odgovorimo na to vprašanje, si moramo popolnoma razjasniti, kako pride do »okužbe« pri tuberkulozi, tj. kako bacili tuberkuloze vdrejo v človeški organizem; vsi preventivni ukrepi proti nalezljivi bolezni so namreč lahko usmerjeni le v preprečevanje vdora bolezenskih klic v telo. V zvezi z okužbo s tuberkulozo sta se doslej ponujali le dve možnosti: prvič, okužba z bacili tuberkuloze, ki izvirajo od bolnih ljudi, in drugič, z bacili, ki jih vsebujeta mleko in meso goveda s tuberkulozo.

Na podlagi raziskav, ki sem jih opravil skupaj s Schützom, o odnosu med človeško in govejo tuberkulozo, lahko to drugo možnost zavrnemo ali pa jo obravnavamo kot neznatno, saj je ta vir okužbe povsem zasenčen z drugim. Prišla sva do zaključka, da se človeška in goveja tuberkuloza med seboj razlikujeta in da se goveja tuberkuloza ne more prenesti na človeka. V zvezi z zadnjim bi rad dodal, predvsem zato, da bi se izognili nesporazumom, da imam v mislih samo tiste oblike tuberkuloze, ki so pomembne v boju proti tuberkulozi kot epidemiji.

Gre za generalizirano tuberkulozo in predvsem tisto, do katere pride z zaužitjem. Tokrat se ne bom podrobneje spuščal v zelo živahno razpravo, ki se je razvila ob tem vprašanju; to moram pustiti za kakšno drugo priložnost. Poleg tega bi rad samo pripomnil, da je ponovna preučitev naših preiskav, ki so jo na Cesarskem ministrstvu za zdravje v Berlinu opravili z največjo skrbnostjo in na širokem območju, pripeljala do potrditve mojega stališča, da je neškodljivost bacilov “biserne bolezni” za ljudi neposredno dokazana. Poleg tega pa je to dokazano tudi s cepljenjem ljudi z materialom iz njih, kot sta to storila Spengler in Klemperer. Zato so v boju proti tuberkulozi pomembni le tuberkulinski bacili, ki izvirajo od ljudi.

Vendar pa bolezen pri vseh tuberkuloznih bolnikih ne poteka tako, da se tuberkulinski bacili izločajo v znatni meri. Le bolniki s tuberkulozo grla in pljuč v resnici proizvajajo in nevarno širijo znatne količine tuberkuloznih bacilov. Treba pa je opozoriti, da ni nevaren le pljučni izloček, imenovan sputum, zaradi vsebnosti bacilov. Po raziskavah Flüggeja tudi najmanjše kapljice sluzi, ki jih bolnik izloči v zrak, kadar kašlja, čisti grlo in celo govori, vsebujejo bacile in lahko povzročijo okužbo.

Tako pridemo do te dokaj ostre razmejitve, da predstavljajo pomembno nevarnost za okolico le tisti tuberkulozni bolniki, ki imajo laringealno ali pljučno tuberkulozo in katerih pljučnica vsebuje bacile. Ta vrsta tuberkuloze se imenuje “odprta”, v nasprotju z “zaprto” tuberkulozo, pri kateri se tuberkulinski bacili ne izločajo v okolje.

Toda tudi pri bolnikih z odprto tuberkulozo je treba še vedno razlikovati glede stopnje nevarnosti, ki jo povzročajo.

Pogosto se namreč zgodi, da takšni bolniki več let živijo s svojimi družinami, ne da bi koga od njih okužili. V nekaterih okoliščinah v bolnišnicah za bolnike, ki se zdravijo zaradi tuberkuloze, okužb med negovalnim osebjem sploh ni ali pa so tako redke, da so celo mislili, da je to dokaz, da tuberkuloza ni nalezljiva. Če pa take primere preučimo bolj temeljito, se izkaže, da za navidezno nenalezljivost obstajajo dobri razlogi. V takšnih primerih gre za bolnike, ki so zelo previdni, kar zadeva pljuča, ki cenijo čistočo svojega doma in oblačil. Poleg tega pa taki bolniki živijo v dobro zračenih in osvetljenih prostorih, tako da lahko mikrobe, ki se prenesejo z zrakom, hitro odnese zrak ali jih uniči svetloba.

Če ti pogoji niso izpolnjeni, okužb ne manjka niti v bolnišnicah in domovih premožnih ljudi, kot nas vsak dan učijo izkušnje. Pogostejše so, če bolniki nehigienično ravnajo z izločki, če primanjkuje svetlobe in zraka in če bolniki živijo v tesnem stiku z zdravimi. Tveganje za okužbo je še posebej veliko, če morajo zdravi ljudje spati z bolnimi v istih sobah, zlasti pa, kar se žal še vedno dogaja pri revnejšem delu prebivalstva, v isti postelji.

V očeh skrbnih opazovalcev je tovrstna okužba postala tako pomembna, da so tuberkulozo preprosto in upravičeno poimenovali bolezen nastanitve. Če na kratko povzamemo, so okoliščine v zvezi z okužbo pri tuberkulozi naslednje.

Bolnike z zaprto tuberkulozo je treba obravnavati kot povsem neškodljive. Tudi ljudje z odprto tuberkulozo so neškodljivi, če se s čistočo, prezračevanjem itd. prepreči, da bi tuberkulinski bacili, ki jih izločajo, povzročili okužbo. Bolnik postane nevaren šele, ko je sam nečist ali ko zaradi napredovale bolezni postane tako nemočen, da ne more več poskrbeti za ustrezno odstranjevanje izločkov. Hkrati se nevarnost okužbe zdravega poveča, kadar se ni mogoče izogniti neposredni bližini nevarnega bolnika, torej v prenatrpanih prostorih in še zlasti, kadar ti niso le prepolni, ampak tudi slabo prezračeni in neustrezno osvetljeni.”

https://www.nobelprize.org/prizes/medicine/1905/koch/lecture/

Za tiste, ki na to gledajo logično, najdba Mycobacterium tuberculosis v nekaterih bolnikih ni dokaz, da je bakterija vzrok zadevne bolezni. Korelacija ni enaka vzročnosti. Odličen primer tega je iskanje gasilcev na kraju požara, saj so skoraj vedno prvi na kraju požara. Vendar to še ne pomeni, da so bili gasilci vzrok požara, in kot vsi vemo, so tam le zato, da pogasijo požar. Če torej ob “požaru” najdemo bakterije, to še ne pomeni, da so bakterije povzročile “požar”, saj so lahko tam prav zato, da bi pogasile “požar”. Vendar pa je Koch pri oblikovanju svojih ugotovitev prisotnost bakterije povezal s primeri bolezni in jo označil za vzrok. Ni imel dokazov, da bi zaradi bakterije tuberkuloze zboleli ljudje z enakimi bolezenskimi znaki, ni imel dokazov o okužbi in lahko je le ugibal, kako naj bi se širila.

Koch je vedel, da to ni zadosten dokaz, zato je postavil postulate, za katere je menil, da so nujne zahteve, ki jih je treba izpolniti, da bi lahko trdil, da je mikroorganizem povzročitelj bolezni.

Ti postulati so postali znani kot Kochovi postulati in so naslednji:

1. Mikroorganizem mora biti v velikem številu prisoten pri vseh gostiteljih, ki trpijo za boleznijo, ne sme pa biti prisoten pri zdravih gostiteljih.
2. Mikroorganizem mora biti izoliran iz obolelega gostitelja in gojen v čisti kulturi.
3. Vzgojeni mikroorganizem mora povzročiti enake simptome bolezni, ko ga vnesemo v zdravega gostitelja.
4. Mikroorganizem je treba ponovno izolirati iz inokuliranega bolnega poskusnega gostitelja in dokazati, da je identičen prvotnemu povzročitelju.

Ali je Koch izpolnil svoje postulate, da je lahko trdil, da Mycobacterium tuberculosis povzroča simptome tuberkuloze pri ljudeh? Že prva zahteva, da mikroorganizma ne bi smeli najti pri zdravem človeku, pokaže, da tega ni storil. V spodnjem članku iz leta 1937 je navedeno, da je Koch res našel bakterijo tuberkuloze pri zdravih in tako ni izpolnil svojega prvega postulata:
https://www.atsjournals.org/doi/abs/10.1164/art.1937.36.3.355?journalCode=art

Že zaradi tega dejstva bi moral Koch takoj podvomiti o svojih ugotovitvah, da je našel patogeni vzrok za tuberkulozo. Tudi če je poskušal upravičiti najdbo nekaj primerov bakterije pri zdravih ljudeh, ni vedel, kako razširjena je bakterija Mycobacterium tuberculosis med zdravo populacijo. Velika večina ljudi, pri katerih so to bakterijo našli, je nesimptomatskih, tj. brez bolezni, in ti tudi nikoli ne zbolijo za tuberkulozo. Če se ponovno obrnemo na Wikipedijo, ugotovimo, da je 90 % primerov tuberkuloze nesimptomatskih in da je le 10 % možnosti, da zbolijo:

“Približno 90 % okuženih z M. tuberculosis ima nesimptomatsko, latentno okužbo s tuberkulozo (včasih imenovano LTBI)[57], pri čemer imajo le 10 % možnosti, da latentna okužba preide v odkrito, aktivno tuberkulozno bolezen[58].”

https://en.m.wikipedia.org/wiki/Tuberculosis

To dejstvo je podprla tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), čeprav je njihovo mnenje, da 5-10 % primerov tuberkuloze, pri katerih se bolezen kdaj razvije, naslednje:

“Približno četrtina svetovnega prebivalstva je okužena s tuberkulozo, kar pomeni, da so se ljudje okužili z bakterijami tuberkuloze, vendar (še) niso zboleli za boleznijo in je ne morejo prenašati. Pri ljudeh, okuženih z bakterijami TB, obstaja 5-10-odstotno tveganje, da bodo v življenju zboleli za TB. Pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom, kot so ljudje, okuženi z virusom HIV, podhranjeni ali sladkorni bolniki, ali ljudje, ki uporabljajo tobak, je tveganje, da zbolijo, večje.” https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/tuberculosis

To mnenje je podprl tudi CDC z naslednjo izjavo:

“Vendar pa ne zbolijo vsi, ki so okuženi z bakterijami tuberkuloze. Zato obstajata dve s TB povezani stanji: latentna okužba s TB in bolezen TB.

Kaj je latentna okužba s TB?

Osebe z latentno okužbo s TB se ne počutijo bolne in nimajo nobenih simptomov. »Okužene so« z bakterijo M. tuberculosis, vendar nimajo bolezni TB. EDINI ZNAK OKUŽBE S TUBERKULOZNIM BACILOM JE POZITIVNA REAKCIJA NA TUBERKULINSKI KOŽNI TEST ALI KRVNI TEST!? Osebe z latentno okužbo s tuberkulozo niso kužne in ne morejo širiti okužbe s tuberkulozo na druge.

Na splošno bo brez zdravljenja približno 5 do 10 % okuženih oseb kdaj v življenju zbolelo za tuberkulozo. Približno polovica oseb, ki zbolijo za TB, zboli v prvih dveh letih po okužbi. Pri osebah, katerih imunski sistem je oslabljen, zlasti pri okuženih z virusom HIV, je tveganje za razvoj bolezni TB precej večje kot pri osebah z normalnim imunskim sistemom.”

https://www.cdc.gov/tb/publications/factsheets/general/ltbiandactivetb.htm

Etiologija* tuberkuloze

“Koch je imel tudi srečo, da se je sev bacila tuberkuloze, ki je patogen za ljudi, tako hitro prenesel na morske prašičke. Brez poskusne živali, ki je ob cepljenju s tuberkuloznim materialom kazala značilne simptome, bi bilo njegovo delo veliko težje. Morda bi uspešno gojil organizem, vendar bi bil dejanski dokaz, da je ta organizem povzročitelj tuberkuloze, veliko težji. Opozoriti je treba, da v tem delu nima končnega dokaza, da je organizem, ki ga je izoliral v čisti kulturi, resnično povzročitelj človeške tuberkuloze. To bi lahko storil le s cepljenjem ljudi. Ker tega ni mogoče storiti, lahko le sklepamo, da izolirani organizem povzroča človeško bolezen. Pred raziskovalcem človeških bolezni je takšna dilema vedno prisotna. Z njo se mora naučiti živeti.”

https://www.google.com/url?sa=t&source=web&rct=j&url=https://asm.org/ASM/media/docs/1882p109.pdf&ved=2ahUKEwj3tOWpqOP8AhU8rmoFHbScCCoQFnoECCIQAQ&usg=AOvVaw02gg9J_IJI0j0in5GDeM5Z

Robert Koch ni dobil Nobelove nagrade za dokaz, da je Mycobacterium tuberculosis patogen za ljudi. Nagrajen je bil za svoje delo na področju tuberkuloze. Nikoli ni bilo omenjeno, da je Koch dokazal, da je bakterija povzročitelj bolezni, s katero je bila povezana. Zato je trditev, da je Nobelova nagrada dokaz, da je Koch odkril vzrok za bolezen, povsem napačna.

Če bi bil Koch pošten raziskovalec, bi priznal, da ni mogel izpolniti niti svojega prvega postulata. Ugotovil bi, da je pomanjkanje okužb in izbruhov bolezni pri tistih, ki so bili v bližini hudo bolnih, jasen znak, da bakterija ni prenosljiva. Spoznal bi, da je bil njegov neuspeh pri “zdravljenju” tuberkuloze s tuberkulinom posledica netočnosti njegove predpostavke o patogenosti. Priznal bi, da je le odkril mikroorganizem, ki ga najdemo pri številnih bolnih in zdravih ljudeh. Vendar Robert Koch ni bil pošten raziskovalec in zaradi njegove prevare so drugi o njegovem delu navajali napačne in zmotne trditve. Čas je, da to razčistimo.

Razlaga pojmov

*etiologija: veda o vzroku pojava; v tem primeru povzročitelja ali sodelavca pri razvoju bolezni ali stanja

Priporočeno branje

Povezani članek istega avtorja o Kochovih postulatih in asimptomatskih prenašalcih, ki ga je izdal na viroLIEgy.com: https://viroliegy.com/2022/10/10/kochs-postulates-and-the-great-asymptomatic-escape/

Kliknite in si preberite še 1. del.

• Avtor: Mike Stone
• Vir: https://mikestone.substack.com/p/tb-or-not-tb
• Prevod: Irena Z.
• Lektura: Darinka Z.