Ali na Zemlji res živi 7 milijard ljudi?

Po uradnih podatkih, ki prihajajo v javnost, naj bi na svetu živelo 7,5 milijarde ljudi. Toda, ali temu je res tako? Ali je resnično možno, da se je prebivalstvo v zadnjih dvesto letih povečalo z ene milijarde na skoraj osem milijard ljudi? V dvajsetih letih prejšnjega stoletja jih je bilo približno dve milijardi, se pravi – v sto letih se je število povečalo za nekaj več kot milijardo, medtem ko se je od začetka človeške rase do 18. stoletja povečalo za isto številko.

Še v šestdesetih letih 20. stoletja so trdili, da je številka tri milijarde, kar je bilo preseženo v samo tridesetih letih. Leta 1974 se je številka povzpela že na štiri milijarde – v štirinajstih letih za še eno milijardo. Rast se pospešuje, leta 1987 je bilo že pet milijard – še ena milijarda v trinajstih letih, leta 1999 šest milijard – še ena milijarda v 12 letih. Sedmo milijardo so prešteli že leta 2011, od šeste milijarde pa je minilo le 11 let. Pričakovati je, da se bo podatkom v vse krajšem obdobju dodala milijarda. Tako pridemo do zaključka, da se je od 18. stoletja do danes število prebivalcev Zemlje povečalo za približno 7 milijard, celotno človeštvo pa je do takrat doseglo le eno milijardo. Malo čudno je vse skupaj … Konec koncev, zakaj bi nekdo tako lagal?

Ali na ulici še srečate mame s tremi ali štirimi otroki? Ali jih vidite v dokumentarnih filmih o jugovzhodni Aziji, ki je menda najgosteje poseljena in ima najvišji naravni prirastek? Verjetno ne. Znano je, da je danes več splavov kot kadarkoli v zgodovini, in da število umrlih nedvomno presega število rojenih. Nekdaj so imele družine veliko otrok, danes pa je družina z več kot dvema otrokoma prava redkost. Na kakšen način se število prebivalcev tako močno povečuje, kakor nam to predstavljajo prek uradnih medijev?

Iz določenih globalističnih krogov že kar nekaj časa prihajajo v javnost informacije o prenaseljenosti, kljub temu, da se tega, razen v prenaseljenih mestih, sploh ne opazi. Nekateri pravijo, da so podatki o skupnem številu ljudi na Zemlji namenoma pretirani in del določene zarote v zakulisju. Poluradno se že govori o nekakšni »zlati milijardi«, neuradno pa, da je na svetu prav toliko ljudi, ne več. Nekatera dejstva o sodobni demografiji lahko pretresejo tudi največje skeptike. Skupnega števila prebivalcev sveta pravzaprav ni mogoče preveriti, zlonamerno zakulisje pa lahko predstavi katerokoli številko.

Začnemo lahko z Rusijo, katere demografija je poleg Kitajske in Indije najbolj vprašljiva. Že leta 2010 so se po popisu, ki je dal uradne podatke o 142 milijonih prebivalcev, pojavila prva besedila, da je realno število prebivalcev za tretjino nižje. Ekaterina Ulitina, sodelavka Centralnega analitičnega centra matičnega urada (matični urad Ruske federacije), je tisto leto objavila podatek, da v Rusiji živi le 89.654.325 ljudi. Glede na to, da gre za inštitucijo, ki natančno beleži število rojenih in umrlih, bi lahko verodostojnost njene izjave šteli za sprejemljivo.

Ulitina je predstavila tudi resnične statistike, ki kažejo, da je samo v letu 2009 v Rusiji umrlo okoli pet milijonov ljudi, v prvih šestih mesecih leta 2010 pa kar 4,5 milijona. Naredila je tudi katastrofalno napoved, da bo v desetih letih umrlo od 40 do 50 milijonov ljudi. Olje na ogenj pa je prililo dejstvo, da je bila Ulitina po tej javni izjavi odpuščena, čeprav njenih trditev ni zanikala nobena uradna institucija. Rosstat (državna statistika) je leta 2017 priznal, da je število umrlih za 9,2 % preseglo število rojenih.

Obstajajo ocene števila prebivalcev in t.i. indeks pridelanih žit. Povprečna proizvodnja se šteje za eno tono na osebo na leto. To ne pomeni, da vsak človek v enem letu poje tono pšenice, vendar je po mnenju strokovnjakov prav takšen obseg proizvodnje potreben za vzdrževanje prehrane prebivalstva. To ne vključuje samo moke, ampak tudi živalsko hrano za proizvodnjo mesa, mleka in mlečnih izdelkov, proizvodnjo alkohola itd. Glede na to je težko verjeti, da v Rusiji živi približno 146 milijonov ljudi. Podatki iz leta 2015 kažejo, da je bilo v tem letu pridelanih 104,8 milijona ton žit, od tega 61,8 ton pšenice. Od tega je bilo izvoženo 33,9 milijona ton, od tega 24 milijonov ton pšenice. Ostaja okoli 70 milijonov ton žit, kar sovpada z apokaliptičnimi ocenami. Teoretiki zarote menijo, da ima Rusija približno 70 milijonov prebivalcev.

Skeptiki lahko rečejo, da je to morda le domneva in da v drugih državah morda ni tako. Kakšne so razmere v najbolj gosto poseljenih državah in sicer v Indiji in na Kitajskem?

Številna dejstva kažejo, da na Kitajskem sploh ne živi milijarda in pol ljudi. Če bi se zanašali na zgodovinske podatke o prebivalstvu, bi morali v šali domnevati, da je sredi prejšnjega stoletja vsaka Kitajka rodila vsaj pet otrok na leto. Če uporabimo podatke Wikipedije in preštejemo prebivalstvo dvajsetih največjih kitajskih mest, dobimo številko okoli 250 milijonov ljudi. Več kot milijarda Kitajcev bi torej morala živeti na podeželju.

Vendar Wikipedija navaja podatke, da je delež mestnega prebivalstva na Kitajskem nekaj več kot 50 %. Skupno okoli 500 milijonov ljudi na Kitajskem. Po drugi strani – kako nahraniti milijardo in pol ljudi? Po objavljenih podatkih je Kitajska v začetku tega stoletja pridelala približno 500 milijonov ton pšenice. To sodi v že omenjeno načelo ene tone žit na prebivalca. Če je Kitajcev milijarda in pol, potem Kitajska ne more zadovoljiti niti tretjine potreb prebivalstva po hrani. Če je število Kitajcev dvakrat ali trikrat manjše, pa se vse postavi na svoje mesto. Nekateri bodo rekli: »Da, ampak žita niso osnovna hrana Kitajcev, jedo večinoma riž.« Dejansko se na Kitajskem vsako leto proizvede približno 200 milijonov ton riža. Vendar tudi to ni dovolj, da bi nahranili milijardo in pol ljudi.

Omeniti velja tudi že znana kitajska fantomska mesta, torej mesta, ki so popolnoma infrastrukturno zgrajena, vrisana na zemljevide, a nimajo niti enega prebivalca. Težko je reči, ali so slednja priprava na bodočo dodatno urbanizacijo ali pa le Potemkinova kulisa, ki »vara« posnetke iz zraka in daje lažen vtis večje populacije.

Podoben primer je z Indijo. Trdijo, da bo Indija do leta 2025 po številu prebivalstva prehitela Kitajsko. Ali je to res možno? Dvajset največjih indijskih mest šteje približno 75 milijonov ljudi. Kje je še milijarda in dvesto milijonov? Ozemlje te države je približno tri milijone kvadratnih kilometrov, zaradi česar je gostota prebivalstva približno 400 ljudi na kvadratni kilometer. To je dvakrat več kot v Nemčiji. Toda v Nemčiji je veliko gosto poseljenih mest, v Indiji pa je mestnega prebivalstva približno 5 %. Tukaj nekaj ne ustreza …

Očitno obstaja utemeljen sum, da na svetu ne živi 7,5 milijarde ljudi in v trditev, da se je v samo dvesto letih prebivalstvo pomnožilo za dodatnih šest milijard. Največji skeptiki trdijo, da na svetu ni več kot milijarda ljudi in da oblastniki iz sence ne dovolijo, da bi se to število povečalo, saj skrita elita ne bi mogla vladati z večjim številom. Zdi se, kot da je milijarda ljudi razcepna točka sistema za upravljanje z ljudmi in da vse, kar presega to število, ni sprejemljivo. Globalna prevara o številu ljudi na Zemlji je neposredno povezana z mitom o prenaseljenosti.

V petdesetih letih 20. stoletja se je izkazalo, da je takratna tehnologija dosegla tolikšno raven, da lahko en zaposlen človek poskrbi zase, svojo družino, ki vključuje ženo, dva otroka in enega upokojenca. Danes je tehnologija veliko bolj napredna, vendar se delovni dan ne skrajšuje, in ko mož in žena delata, pogosto ni dovolj za preživetje družine. Število let do upokojitve se v vseh državah nenehno povečuje, čeprav je človeško delo v postindustrijski družbi vedno manj potrebno, saj ga nadomeščajo roboti. Namesto da bi svet postal boljši kraj za življenje ljudi, se zdi, da situacija postaja vse težja in slabša. Poleg tega se postavljajo številna vprašanja, od katerih eno ni brez pomena: »Ali na svetu res živi skoraj osem milijard ljudi?« Mnogi bodo zamahnili z roko in rekli: »Teorija zarote.« Vseeno – vredno je uporabiti logiko in razmisliti o zgoraj predstavljenih podatkih.

• Avtor: dr. Ivan Pajović
• Vir: www.pravda.rs
• Objavljeno z dovoljenjem uredništva Pravda.rs.