Čudoviti možgani ali čarobne misli

Biolog Lyall Watson je v knjigi “Gifts of Unknown Things” (Darila neznanih stvari) opisal srečanje z nenavadno Indonezijsko žensko – šamanko. V ritualnem plesu je naredila, da je celotna aleja dreves preprosto izparela. Pred Watsonom in drugimi opazovalci se je šamanka poigravala s ponovnim pojavljanjem in izginotjem aleje, kot v znamenitem Philadelpijskem Eksperimentu, Nikole Tesle, pri katerem je sodelovala in o čemer je pričala tudi ameriška vojska.

Znano je, da šamani v svojih ritualih uporabljajo resonanco, ki nastane s harmonizacijo ritma bobna z impulzi možganov in t.i. nevrolingvistično programiranje, kar je pravzaprav pripravljen »pogovor« s podzavestno sestavljenimi obrazi.

Razgovor s podzavestjo? Kje je ta podzavest? V možganih?

Misli vplivajo na misli. Gotovo ne možgani na možgane, a pogojno – da. Pomembno je, da je šamanka vedla, kaj mora storiti, da njena mentalna zmogljivost razveljavi, izpodrine, zatre ali nadomesti duševno delovanje pri vseh prisotnih. Potrebno je le znanje, bodisi obstoječe bodisi preteklo, ki se prenaša “iz roda v rod”. Nevrolingvistika se je včasih imenovala “ptičji jezik”, zdaj pa je jasno, da gre za ritualno kodiranje z uporabo matričnega besedila. Ruski polkovnik Vjačeslav Mihajlovič Zvonikov je metode nevrolingvističnega programiranja zelo uspešno uporabljal pri častnikih in vojakih. V kratkoročnih pripravah na bojne naloge v Afganistanu je v Centru za psihofiziologijo uporabil le pet ali šest sugestivnih stavkov. Zanimivo je, da je legendarni psihoterapevt Anatolij Mihajlovič Kašpirovski v televizijskih oddajah nagovarjal rusko javnost s skoraj enakim sugestivnim besedilom.

Besede so močno vplivale na misli. Pravzaprav so besede le informirana energija, ki povzroča spremembe, ko vibrira na določeni frekvenci, ko so možgani odprti za programiranje (kodiranje). Navsezadnje sugestivnost ljudi naredi vsakdanje življenje zelo zanimivo. Znano je, da lahko fakir brez njihove vednosti in soglasja »hipnotizira« gledalce. Dejstvo, da je občinstvo običajno sestavljeno iz velikega števila ljudi, povzroča močno duševno moč (kritično maso informirane miselne energije), ki močno olajša delo Fakirju. V nasprotnem primeru, eden od najbolj znanih hipnotizerjev na svetu, Helmut Hensen, trdi, da hipnoza ne obstaja.

Obstaja samo avtohipnoza in zanjo je pomembno, kako lahkoverna ali sugestivna je oseba. Časnik “Statesman” je objavil novico, da je indijski čarovnik PC Sorker osupnil na stotine turistov, ki so prišli na ogled Taj Mahala. Poskrbel je, da je najbolj znan indijski spomenik izginil v dveh minutah. Sorker je stal na bregovih reke Yamune, za marmornim mavzolejem iz 17. stoletja. Sorker je ob nagovoru turistov, ko je po dveh minutah odstranil “izzvan” prazen prostor, dejal: “Tadž Mahal sem odstranil le za trenutek iz vaših oči. To je bila popolna iluzija.” Nekaj ​​podobnega se je zgodilo s slavnim “filadelfijskim eksperimentom”.

V »magičnem ritualu« Nikole Tesle, pri katerem je sodelovala in pričala ameriška vojska. Gre za “hindujsko hipnozo”. Fakir jo izziva z močjo svoje volje, ki ji pomaga domišljija gledalcev. Pomen podobe v človeških mislih, torej človeški domišljiji, lahko razumemo na podlagi pojavov, ki jih doživljajo popotniki – »priče nadnaravnih moči« indijskih jogijev.

Čeprav so krotitelji kač postali simbol moči fakirjev, pa je za popotnike najbolj zanima znamenita predstava z vrvjo. Gledalci se zberejo okoli fakirja, ki sedi na tleh, ob njem pa čepi dvanajstletni deček. Ko se zbere dovolj gledalcev, ki nestrpno pričakujejo odrsko predstavo, fakir vzame zvito vrv in jo vrže v zrak. Vrv obstane pokončna v zraku, fant pa naglo vstane in se vzpne po vrvi, dokler ga gledalci ne izgubijo izpred oči.

Čez nekaj časa je fakir fanta povabil, naj se vrne, a je ta “zavrnil”. Potem ko ga je večkrat zaman poklical, se fakir sam povzpne in v zobeh drži velik nož. Pleza, dokler gledalcem ne izgine izpred oči. Nenadoma se po zraku zasliši prodoren krik, malo kasneje pa na tla pade dečkova odrezana glava, nato pa še drugi deli telesa: roke, noge in nazadnje še otrokovo telo. Začudeni gledalci so videli, kako je fakir prelival kri po vrvi. Dele dečkovega telesa spravi v vrečko, jo vrže čez ramo in odide. Že po nekaj trenutkih vsebina vrečke oživi in ​​fakir jo spusti na tla. Takoj, ko jo je odprl, je iz nje prišel deček, živ in zdrav ter naglo odšel iz predstave.

Če bi kdo posnel opisani prizor, bi se izkazalo, da sta bila fakir in fant ves čas na tleh. Fakir vrže vrv na tla, fant pa se plazi po kolenih, kot da bi plezal. Uganka je v tem, da imajo fakirji sposobnost, da v svojih glavah ustvarijo miselno predstavo dogodkov, kot želijo, da jih gledalci doživijo. Še pomembnejša je njihova sposobnost, da drugim posredujejo miselne podobe. Dokazano je, da takšne možnosti, nerazvite in popolnoma neopazne, premorejo vsi ljudje.

Ti primeri dokazujejo moč misli in obstoj povezave med podzavestjo in zavestjo v človeškem umu. Prikazujejo nastanek domišljije in potrjeni obstoj miselnih podob v možganih in očeh. Ko gre za raziskovanje telepatije ter vloge oči in možganov v odnosu do miselnih reprezentacij, smo ponovno spet pri Nikoli Tesli. Znano je, da mu je bilo jasno, da se opazovani predmet projicira v oko, pa tudi, da se v očesu misel spremeni v podobo. “Funkcija očesa, je zapisal Nikola Tesla M.V. 4. marca 1919, je projiciranje slike na mrežnico in posredovanje informacij v vlakna vidnega živca. Verjamem, da vsaka misel z povračilnim dejanjem povzroči podobno motnjo in da je z interpretacijo tega učinka na mrežnico mogoče sliko projicirati na platno. Ta slika je povezana z mislimi na povsem enak način kot prvotni vtis. Na voljo imamo določena dejstva, vendar je izjemno težko izpopolniti napravo za to nalogo. Glede na trenutno stanje, preučujem ta problem že vrsto let, moja glavna opora pri mojem delu je še vedno upanje.” To Teslino pismo je bilo objavljeno v knjigi Moje ugotovitve na strani 30.

Kasnejše raziskave, ki temeljijo na ideji, ki jo je prvi objavil Tesla, so ustvarile velik problem za človeško raso, saj želi “veliki brat” to znanje uporabiti in ga že uporablja pri nadzoru gibanja ljudi in nadzoru njihovega uma. V Marylandu namreč že od štiridesetih let prejšnjega stoletja obstaja sistem SIGINT (Signals Intelligence), ki ga uporablja ameriška agencija za nacionalno varnost (NSA) za spremljanje in nadzor izbranih subjektov. Kontrolorji imajo na svojih zaslonih sliko vsega, kar opazovana oseba gleda. Na voljo jim je vizualni spomin žrtve, v možgane opazovanega pa lahko vtisnejo določene podobe, predvsem v REM fazi spanja.

Eden največjih centrov za raziskovanje vpliva misli na daljavo se nahaja v Redstonu v Alabami, nekaj sto metrov od pisarne očeta ameriške kozmonavtike Wernerja von Brauna (zagotovo ne po naključju). Ko gre za elektromagnetne učinke na človeške možgane, je znano tudi, da je ameriški fizik Bernard Eastlund po zamislih Nikole Tesle na Aljaski zasnoval sistem HAARP (High Frequency Active Auroral Research Project), ki je pod okriljem Inštituta za raziskave ionosfere raziskuje nizke frekvence, ki so enake frekvencam možganskih valov, od 9,5 do 50 hertz.

Big Brother je trenutno v akciji mikročipiranja predmetov in živih bitij. Marsikdo ne ve, da bankovec za 10 evrov vsebuje mikročip RFID in da je mogoče slediti gibanju njihovih imetnikov. Težava je v tem, da so možgani dovolj raziskani in, da se zanesljivo ve, na katerih frekvencah se določajo določene misli in vrste čustev. Ustvarjene iluzije so le dokaz, da ima misel neraziskano moč, da človek ne pozna resnice in da imajo mentalne predstave zelo pomembno vlogo v življenju ljudi.

Zato ni presenetljivo, da je dr. Petar J. Stanković v svoji knjigi Božanska medicina trdil, da lahko “fakir z močjo svoje volje prepriča gledalce, da vidijo, kar hoče. Svoje misli uspe do te mere osredotočiti na vizualizacijo, da njegove misli tako močno sevajo v okolje, da so vsi prisotni, čeprav zavedni in budni, preprosto fascinirani, saj se pred njihovimi očmi pokaže podoba, ki si jo je zamislil fakir”.

• Avtor: Prof. Dr Svetozar Radišić
• Vir: www.beleznica.wordpress.com
• Prevod: Iztok Kokalj