Evgenika, depopulacija in iztrebljanje nižjih razredov

V luči trenutnih svetovnih korona dogodkov je dobro malo pogledati tudi v zgodovino saj na tak način marsikaj, kar se dogaja zadnji dve leti med nami in z nami, postane bolj jasno, logično in razumljivo.

Evgenika je poskus rojevanja genetsko zaželenih otrok in prekinitev življenja tistih, za katere velja, da so genetsko manjvredni. Elementi evgenike obstajajo povsod. Na primer, ko imajo ljudje možnost izbire, rodijo otroke s partnerji, ki se jim zdijo privlačni. Del jih upa, da se bodo te privlačne lastnosti pokazale v potomcih. Bolj skrajna oblika je detomor: ubijanje otrok običajno zaradi telesne ali duševne deformacije; praksa, stara kot človeštvo. V stari Grčiji sta Platon in Sokrat (ok. 470–399 pr.n.št.) predlagala načine vzreje za spodbujanje vrhunskih lastnosti elite, saj so bolne dojenčke namerno pustili umreti zaradi izpostavljenosti.

Danes obstaja smiselna in etična stran tega, kar pogosto imenujemo evgenika. Primeri vključujejo invalidne otroke, ki imajo operacijo, da bi rešili svoja življenja, in posameznike z učnimi težavami, ki hočejo sterilizacijo, ker ne znajo obvladati kontracepcije in ne želijo otrok. Toda institucije, kot so država, zapori in zdravstvene ustanove, pa tudi privilegirane elite, uporabljajo evgeniko kot način, s katerim poskušajo iztrebiti elemente družbe, za katere menijo, da so breme. Kar se je začelo kot selektivna vzreja in detomor, se je danes razvilo v prisilno sterilizacijo in genetsko urejanje za proizvodnjo “dizajnerskih dojenčkov”. To razmišljanje daje informacije tudi o določenih agendah depopulacije.

Izvor teorije

Leta 1866 je v cesarski Rusiji porodničar Vasilij Florinski napisal knjigo, ki je zagovarjala znanstvene metode za izboljšanje človeških lastnosti. Glede na revščino takratne Rusije ni bilo zdravstvenih ustanov za uresničitev Florinskijevih idej. Rusija ni imela evgeničnega programa, dokler niso boljševiki prevzeli oblast leta 1917. V Nemčiji je izraz »rasna higiena« (Rassenhygiene) leta 1895 skoval biolog dr. Alfred Ploetz (1860-1940). Ta pojem je kasneje opozoril nacistično razmišljanje o evgeniki.

Britanski biolog Sir Francis Galton (1822-1911) je skoval izraz evgenika (pomen dobrega rojstva) in ga opisal kot »znanost o izboljšanju podedovanega staleža, ne le s preudarnim parjenjem, ampak z vsemi vplivi, ki dajejo ustreznejše vrste in boljše možnosti.” Galtona je navdihnil njegov bratranec Charles Darwin (1809–1882), ki je bil pri evgeniki previden.

Vplivna knjiga Essay on the Principle of Population (1798), ki jo je napisal ekonomist Thomas Malthus (1766-1834), je tudi vplivala na Galtona. V njej je Malthus trdil, da je neomejena rast prebivalstva nevzdržna. Več navdiha je dobil Herbert Spencer (1820-1903), sociolog, ki je skoval izraz »preživetje najmočnejših«. Leta 1907 je Galton ustanovil Laboratorij za evgeniko Univerze v Londonu.

V Nemčiji je bil Wilhelm Schallmayer (1857-1919) avtor priljubljenih knjig o selektivni vzreji med elitami za nadaljnjo »civilizacijo«. Tako kot so ameriške evgenične skupine sponzorirale korporativne fundacije, je Schallmayerja promoviral Krupp, nemški industrijski velikan.

Večina zgodnjih feministk je nasprotovala splavu, zato je bila evgenika v mnogih pogledih zastopnik za splav. V 1900-ih je nemška organizacija Bund für Mutterschutz (Organizacija za zaščito mater) videla, da so se feministke in socialistke zavzemale za evgeniko v prizadevanju za lastništvo svojega telesa in pridobivanje zaupanja v znanstveno okolje, v katerem prevladujejo moški. BfM je ustanovila Elisabeth Bouness (Ruth Bré, 1862-1911), ki je gojila podporne skupine za samohranilke, neporočene matere. Druge, bolj desničarske evgeničarke, kot je Agnes Bluhm (1862-1943), so zavrnile utopizem BfM. Nasprotno pa so moški evgeniko videli kot priložnost za nadaljnji nadzor nad ženskimi telesi.

Britansko izobraževalno društvo za evgeniko, ki ga je navdihnil Malthus, je leta 1907 ustanovila Sybil Gotto (1885-1955), vodil pa ga je Galton. Štirideset odstotkov njenih članov je bilo žensk. Za mnoge feministke je moška prevladujoča spolnost povzročila »pohabljene, bolne, neželene otroke«.

Dora Marsden (1882-1960), urednica Freewoman, je nasprotovala Evgeničnemu izobraževalnemu društvu (EES) kot »zaroti proti revnim«. Švedska feministka Ellen Key (1849-1926) je pojasnila, da mora družba zaščititi vse, »razen tistih, ki dajejo priložnost šibkim potomcem in ustvarjajo slabe pogoje za razvoj teh potomcev«.

Evgeniki so se zanašali na biologijo, da bi poskušali opredeliti boljše in slabše lastnosti. Uporabili so statistiko, da bi dokazali, da najnižji razredi ljudi prehajajo z najvišjimi. Člani EES, kot je matematik in kasnejši statistik Ministrstva za prehrano, David Heron (1881-1969), je pojasnil, da se: “višja neto rodnost kaže… zelo izrazito povezana z najbolj nezaželenimi družbenimi dejavniki.” Zdaj vemo, da lahko revščina povzroči resne kognitivne težave pri razvoju možganov. Takrat je bila oslabljena kognitivna funkcija, povezana z revščino, – takrat imenovana “slabost duha” – napačno pripisana genetiki.

Poročilo Committee to Consider o evgeničnem vidiku reforme slabega prava iz leta 1912 omenja »slaboumne« – ki niso mogli delati in so imeli negativno vrednost za kapitalistični razred – kot »glavno breme za javno blagajno, saj so zahtevali zdravstveno in socialno oskrbo; oba sta bila še v povojih. Britanski evgeniki v svojem lobiju niso uspeli legalizirati prisilne sterilizacije, namesto tega je bil sprejet Zakon o duševni pomanjkljivosti iz leta 1913, ki je poskušal institucionalizirati ljudi s posebnimi potrebami. Številne britanske evgeničarke so zakonu nasprotovale, ker je bil usmerjen predvsem na matere samohranilke.

Britanski ekonomist John Maynard Keynes (1883-1946) je zaslužen za vplivne teorije o načrtovanju države nad nacionalnimi gospodarstvi. Keynes je verjel, da bi lahko prebivalstvu v tujini uvedli zakon in druge prisilne ukrepe, da bi izboljšali njihov življenjski standard z zmanjšanjem njihovega skupnega števila. Leta 1914 je na primer zapisal: »V mnogih delih sveta, če ne v večini, trenutno dejansko obstaja gostejša populacija, kot je združljivo z visoko stopnjo gospodarske blaginje.«

Iz Britanije v ZDA

Po mnenju nekaterih znanstvenikov je rodovniška vzreja živali iz 19. stoletja navdihnila ameriško evgeniko, pri čemer se je Ameriško združenje rejcev razcepilo in oblikovalo evgenično gibanje. Do leta 1910 so ameriške zvezne države, zlasti na jugu, gostile tekmovanja »Boljši dojenčki«, na katerih so evgeniki merili in pregledovali duševne in telesne značilnosti dojenčkov. V pisanju za American Breeders Magazine leta 1910 je C.B. Davenport (1866-1944), direktor postaje Cold Spring Harbor za eksperimentalne študije evolucije trdil, da se mora »družba zaščititi« pred tako imenovanimi slaboumnimi z »segregacijo« ali celo sterilizacijo. Ameriški evgeniki so ustanovili urad Eugenic Record Office, ki ga je financiral Carnegie.

Ameriška socialistka, feministka in zagovornica kontracepcije Margaret Sanger (1879-1966) je leta 1916 odprla prvo ameriško kliniko za kontracepcijo v New Yorku. Sangerjeva je pomagala tudi pri ustanovitvi organizacije Planned Parenthood. Toda ti postopni koraki so prikrili drugo agendo. Sangerjeva je bila močan zagovornik evgenike, o tej temi je govorila celo na srečanju Ku Klux Klana z belo prevladujočo raso, ki so imeli v interesu uničiti črnsko populacijo. Leta 1924 je psihologinja in feministka Leta Hollingworth (1886-1939) pojasnila, da so »zelo inteligentni tisti, ki se dvignejo v svetu konkurence in ki so tudi sposobni roditi otroke, kot so oni sami«. Tekmovanja »Fitter Families«, ki so jih sponzorirala evgenična društva, so podelila medalje z napisom: »Ja, imam lepo dediščino«.

V ZDA so evgeniki stali za Zakonom o imigraciji iz leta 1924, ki je omejeval vstop v ZDA tujih revežev, za katere je establišment menil, da so genetsko manjvredni. Leta 1927 je ameriški sodnik Oliver Wendell Holmes potrdil ustavnost prisilne sterilizacije, ko je v primeru Carrie Buck (za katero so napačno mislili, da je imela učne težave) proti Johnu Hendrenu Bellu (evgeniku) razsodilo: »tri generacije imbecilov so dovolj.” (Buckovi materi so prav tako napačno postavili diagnozo duševnih motenj.) Po Buck proti Bellu se je ducat ameriških zveznih držav počutilo pooblaščenih za sprejetje zakonov o sterilizaciji proti institucionaliziranim.

Do sredine tridesetih let prejšnjega stoletja so evgeniki spoznali, da niso uspeli spremeniti svoje teorije in prakse v znanost. Vendar ni bilo jasne razmejitve in evgenične ideje so se razvile kot »reformna evgenika«. Večina evgenične sterilizacije v ZDA je bila izvedena med letoma 1930 in 1960. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so zdravstvene ustanove ZDA, ki jih financira zvezna država, še naprej tiho izvajale prisilno sterilizacijo, običajno temnopoltih žensk; najbolj odmeven primer je bil primer Minnie in Mary Relf, ​​stari 12 in 14 let. Drugi primeri so vključevali sterilizacijo mehiških migrantk s strani kalifornijskih porodničarjev. Leta 1975 je indijska zdravstvena služba, financirana iz zveznih držav, sterilizirala 25.000 avtohtonih žensk.

Kot del politike zmanjševanja prebivalstva, enega otroka, so med letoma 1971 in 2013 kitajske državne in lokalne oblasti prisilno izvedle 200 milijonov sterilizacij in več kot 330 milijonov splavov pri ženskah nižjega razreda, bogatejšim družinam pa so ponudile možnost, da svojo vzrejo nadomestijo s plačilom socialnega nadomestila. Kot del indijskih tako imenovanih izrednih razmer, razglašenih leta 1975 kot odziv na porast prebivalstva, je Indija do leta 1977 začela prisilno sterilizacijo 10 milijonov ljudi. Kasneje so bili uvedeni domnevno mehkejši ukrepi, kot so finančne spodbude za revne družine, da se sterilizirajo: 90 odstotkov žrtev so bile ženske, samo v letu 2012 pa je bilo 4,6 milijona ljudi. V najrevnejši državi Bihar je bilo ustanovljenih 13.000 medicinskih taborišč za sterilizacijo 650.000 žensk.

Evgenika je na slabem glasu

Leta 1920 sta nemški pravnik Karl Binding (1841-1920) in psihiater Alfred Hoche (1865-1943) soavtorja knjige “Dovoliti uničenje življenja, ki ni vredno življenja” (Die Freigabe der Vernichtung Lebensunwertes Lebens ), v kateri sta upravičevala pravne in medicinske utemeljitve za umor kot ubijanje iz usmiljenja (evtanazija). Njuno besedilo citira evgeniko in socialni darvinizem. Teza Binding-Hoche, ki jo je večina takratnih zdravnikov zavrnila, je temeljila na nacistični evgenični politiki.

Sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja in koncem druge svetovne vojne je bilo prisilno steriliziranih 60.000 Američanov. Potem ko so nacisti evgeniki dali slabo ime, je sterilizacija v ZDA običajno potekala za zaprtimi vrati v institucijah.

V Nemčiji leta 1930 so bila stanja, vključno z epilepsijo, manično depresijo in shizofrenijo, pripisana izključno mendelskim regresivnim genom. Ko so nacisti prišli na oblast leta 1933, so uzakonili, da zdravniki pošiljajo paciente s posebnimi potrebami, vključno s fizičnimi in duševnimi, na sodišča za sterilizacijo, kjer bodo sodniki, senati, priče in zdravstveni delavci odločali o njihovi reproduktivni usodi.

Nacisti so spodbujali Lebensborn, da bi povečali rodnost »arijskih« otrok. Nacisti so do leta 1945 prisilno sterilizirali najmanj 350.000 Nemcev. Ker je bila sterilizacija v mnogih državah ZDA zakonita, nacistom v Nürnbergu niso sodili zaradi evgenike.

Do sredine tridesetih let prejšnjega stoletja se je več kot polovica nemških zdravnikov pridružila nacistični stranki, saj so se videli kot »biološki vojaki« v vojni proti rasni nečistosti.

»Defektne« nemške otroke so pustili umirati od lakote in izpostavljenosti v neogrevanih oddelkih. Drugi so bili zastrupljeni s cianidom. Zakon o prisilni sterilizaciji v nacistični Nemčiji je bil naložen tudi državam, ki jih je zasedla, vključno z Avstrijo in Norveško. Množični poboj »nesposobnih« odraslih je običajno potekal z injekcijami morfija in izdajanjem ponarejenih smrtnih listov. Do leta 1939 je bilo v programu T4 evgenike umorjenih več kot 200.000 ljudi.

Evgenika in depopulacija

Eno bolj nenavadnih poglavij v zgodovini agende evgenike in depopulacije, ki so jo spodbujale nekatere elite, se nanaša na Georgia Guidestones. Elberton, Georgia, je znan kot granitna prestolnica sveta. Leta 1979 je nek Robert C. Christian (psevdonim) naročil Joeju H. Fendleyju (ok.1935-2005), predsedniku podjetja Elberton Granite Finishing Company, da zgradi pet plošč s pokrovi 19 metrov visokega spomenika “Doba razuma.” V Guidestones je vpisanih »deset zapovedi«, ki vključuje depopulacijo in evgeniko: “Vzdrževati človeštvo pod 500.000.000 v večnem ravnovesju z naravo. Vodite razmnoževanje in modro izboljšajte kondicijo in raznolikost.”

Videli smo, kako so se elite bale, da ne bodo prevarane. Ta tema se je nadaljevala v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja s strahovi, da razmnoževanje prebivalstva tretjega uhaja izpod nadzora in ogroža vire privilegiranih. Številne teorije so bile predstavljene kot humanitarne, da revni nimajo dovolj hrane in prostora, da bi živeli vredna življenja. To je populariziral biolog Paul Ehrlich (rojen 1932), v čigar knjigi Populacijska bomba (1968) je predstavil internacionalistični argument za nadzor prebivalstva z izobraževanjem, kontracepcijo in finančnimi spodbudami. Pod krinko filantropije je knjiga vsilila okoljsko agendo. V knjigi ni kritike kapitalizma, ki ugotavlja, da otroci stradajo, ker revne države izvažajo hrano na bogate trge, da velika industrija zastruplja otroke zaradi iskanja dobička, zdravstveni sistemi pa so pogosto privatizirani.

Rimski klub, ki sta ga ustanovila istega leta kot je bila napisana Ehrlichova knjiga, Aurelio Peccei in Alexander King. Njegova knjiga The Limits to Growth (1972, Universe Books) je navedla skoraj enake argumente kot Ehrlich. Leta 1988 je Rimski klub pozdravil govor britanskega princa Filipa (rojen 1921). Istega leta je plemeniti princ nemškim medijem dejal: »V primeru, da se reinkarniram, bi se rad vrnil kot smrtonosni virus, da bi nekaj prispeval k reševanju prenaseljenosti,« in s tem razkril protičloveško nit, ki so v ozadju okoljskih gibanj.

Neslavno, še eno prizadevanje Rimskega kluba, Prva globalna revolucija (1991), v katerem so trdili, da ljudje potrebujejo skupnega sovražnika. Kjer države in verske manjšine ne delujejo kot ta sovražnik, bi bil »novi sovražnik« »človeštvo samo«. Seveda omejen proračun Rimskega kluba ni bil kos naftni industriji, ki je preplavila javno mnenje s propagando zanikanja podnebnih sprememb, zato je njihova agenda v veliki meri propadla.

Zanikalci podnebnih sprememb so napadali trajnostne pobude, kot je dokument konference Združenih narodov o okolju in razvoju, Agenda 21, nezavezujoč, neuspešen načrt za trajnost. Po pravici do tistih, ki vidijo zaroto, je soustanovitelj Programa ZN za okolje in energetski poslovnež Maurice Strong (1929–2015) na srečanju Earth Summit 1992 povedal: “Zdaj smo vrsta, ki je ušla izpod nadzora. Že sam naš uspeh nas vodi v nevarno prihodnost. Na splošno se rast populacije ne more nadaljevati. Prebivalstvo je treba stabilizirati.”

Globalni korporativni sistem je pridobil materialno bogastvo iz tretjega sveta, vključno s hrano in minerali. S tem je olajšal prenaseljenost tretjega sveta (1,4 milijarde na Kitajskem, 1,3 milijarde v Indiji), ker imajo revni ljudje običajno več otrok kot ljudje srednjega razreda zaradi dejavnikov, kot so pomanjkanje spolne vzgoje, nedostopnost kontracepcije, verske indoktrinacije, moške dominacije in prizadevanja za povečanje verjetnosti preživetja potomcev z rojstvom velikega števila otrok.

V bogatejših državah, kot so tiste v Severni Ameriki, Evropi in Avstraliji, se je rodnost drastično zmanjšala. Bogastvo, ki je izsesano iz tretjega sveta, povzroča družbeno-ekonomske spremembe na Zahodu, kjer imajo ljudje bogastvo v obliki pametnih telefonov in paketnih počitnic, a pravega bogastva v smislu dostopnih stanovanj ali prihrankov nimajo. Zaradi tega je težko vzgajati družine. Za otroka sta potrebni dve osebi. To pomeni, da če je stopnja rodnosti dva otroka na žensko v njenem življenju, svetovno prebivalstvo ne bo bistveno padlo ali se dvignilo nad sedanjo stopnjo. V svetovnem merilu je bilo leta 1950 povprečno število otrok na žensko 4,7, od tod hitra rast svetovnega prebivalstva. Toda do leta 2017 je bilo 2,4. Po vsej zahodni Evropi je 1,7, kar pomeni, da je Evropa v demografskem upadu.

Za razliko od ideologij nedavne preteklosti, kot so ideologije Rimskega kluba, je današnja agenda depopulacije povezana z veliko nafto. Produkcija Michaela Moora, Planet ljudi (2020), uporablja zastarele in pogosto napačne informacije o obnovljivih virih energije za napad na zeleno gibanje (velika naftna agenda), hkrati pa intervjuva privilegirane belce srednjih in starejših let o tem, kako obarvani ljudje v revnih državah ubijajo planet (agenda tipa Rimski klub). Rešitev filmskih ustvarjalcev za prekomerno potrošnjo je depopulacija.

Evgenika danes

Danes imata genetski pregled in urejanje genov potencial za uresničitev sanj evgenikov. Del njihovega načrta je lastništvo življenja, medtem ko je načrt korporacij, ki so jim nekatere zaveznice, zgolj zaslužek. To je mogoče deloma doseči s patentiranjem genov: gradnikov življenja.

Patentiranje življenja se je začelo leta 1971. Dr. Ananda Chakrabarty (1938-2020) iz velikanske korporacije General Electric je pri Ameriškem uradu za patente in blagovne znamke (PTO) zaprosil za registracijo gensko spremenjenega organizma (GSO), ki ga je ustvaril za uživanje razlitja nafte. PTO je vlogo zavrnil z utemeljitvijo, da živih bitij ni mogoče patentirati. Chakrabarty se je pritožil na carinsko in patentno pritožbeno sodišče, katerega sodniki so glasovali zanj.

Odločitev je omogočila patentiranje vsega, razen »popolnega« človeka. Od takrat tekma za patentiranje vsakega gena in kombinacije pomeni, da imajo korporacije in podjetniki 20 odstotkov človeškega genoma prek 40.000 patentov. Leta 1984, potem ko je John Moore (1945-2001) obiskoval Univerzo v Kaliforniji v Los Angelesu za zdravljenje raka, je univerza skupaj s Sandoz Pharmaceutical Corp. pridobila in patentirala njegove celice vranice (pri tem je zaslužila 3 milijarde dolarjev) brez njegove vednosti ali privolitve. Leta 1990 je vrhovno sodišče Kalifornije odločilo, da Moore nima pravic do svojih celic. Do leta 2003 je bilo vloženih 127.000 patentnih prijav za človeške gene in sekvenc.

Leta 1998 genetik dr. David J. Galton, sorodnik sira Francisa, ni zapisal o nemoralnosti evgenike, ampak o potrebi po boljši ureditvi: »Da bi preprečili takšne zlorabe v prihodnjih zakonskih organih, kot je komisija za genetiko, bi morali zagotoviti smernice in pravila ravnanja.” Leta 2003 je genetik Charles Epstein zapisal: »Sodobna človeška genetika in medicinska genetika… sta evgenični – če ne dobesedna vrnitev k evgeniki preteklosti, pa vsaj reinkarnacija te evgenike v novi preobleki«. Med letoma 2005 in 2016 je bilo na desetine zapornic steriliziranih v Kaliforniji brez njihovega informiranega soglasja. Zgodovinar Daniel J. Kevles pravi, da ima človeštvo »zdaj orodja za preoblikovanje lastnih dednih sposobnosti, morda celo za uresničitev sanj evgenikov, da bi ljudje lahko prevzeli odgovornost za lastno evolucijo«.

Danes na desetine podjetij za urejanje genov ponujajo storitve na področju agbiotehnologije, biobančništva, celične terapije, sekvenciranja DNK, sintetične biologije in cepiv. Ta podjetja, ki iščejo dobiček, imajo potencial, da delujejo v interesu evgenikov; na primer z urejanjem genov za izboljšanje določenih lastnosti, ki si jih želijo starši. V razdelku »Novi ljudje« ministrstvo za obrambo Združenega kraljestva ugotavlja, da bi do leta 2036: »Uporaba napredne genetike lahko izpodbijala trenutne domneve o človeški naravi in ​​obstoju«. Nadalje ugotavlja, da bi se lahko “[sprva] uporabljeni v medicinske namene preboji na teh področjih uporabili za etično vprašljivo uporabo.”

Primeri vključujejo »super izboljšanje človeških lastnosti, vključno s fizično močjo in čutnim zaznavanjem«. Zaključuje, da bi lahko “skrajne razlike v lastnostih nastale med posamezniki, [ali] med družbami, kar bi ustvarilo dodatne razloge za konflikt.” V drugem delu poročila je navedeno, da se »biotehnologija in genski inženiring lahko kombinira za ustvarjanje ‘oblikovalskega’ biološkega orožja za ciljanje na pridelke, živino ali določene etnične skupine«. Dokument se konča s sklicevanjem na zadnji korak v evgeniki: etnično čiščenje. Ob sklicevanju na nevtronsko orožje, ki ubija življenja in pusti premoženje nepoškodovano, MO navaja: »Zmožnost povzročitve organskega uničenja, pri čemer je infrastruktura nedotaknjena, bi ga lahko naredila za orožje izbire za ekstremno etnično čiščenje v vse bolj naseljenem svetu.«

Zaključek

Ta članek je zasledil nit evgenike od naše starodavne preteklosti do trans – in posthumanističnih vizij tehnoloških voditeljev za urejanje genov. Članek je dokumentiral, kako lahko evgenika krši človekove pravice in celo vodi v genocid. Zadnja misel se nanaša na oskrbo starejših in socialno varnost v ekonomsko neoliberalnih državah.

V Združenem kraljestvu je politika vladajoče stranke Tory (2010 – danes) v zadnjem desetletju zaradi fiskalnega varčevanja ubila četrt milijona ekonomsko nekoristnih Britancev: stare ljudi, ki so potrebovali oskrbo v poznejšem življenju, invalide, ki zahtevajo socialno varnost in najbolj obubožane, ki so bili za preživetje odvisni od države.

V glavah oblikovalcev politik je evgenika živa in zdrava.

• Vir: https://www.newdawnmagazine.com/articles/culling-the-herd-eugenics-depopulation-the-extermination-of-lower-classes
• Prevod: Iztok Kokalj