Kaj je manjše zlo? Izobraževanje v šoli pod koronskimi ukrepi ali “šolanje na daljavo”

Ko postanejo žrtve otroci, se moja tolerantnost konča!

Kot človek z dušo, mama in psihologinja, preprosto ne zmorem več nemo pričati enemu največjih kriminalov v zgodovini človeštva (dr. Milan Hosta phD: “Pedagoški kriminal” in psihosomatsko breme Covid-19 ukrepov): diskriminaciji, zanemarjanju in zlorabi naših otrok s strani šolnikov.

Medtem ko peščica politično vodenih zdravnikov preko vzvodov oblasti z odloki diktira življenje otrok v vseh vzgojno izobraževalnih ustanovah, psihologi, sociologi in specialni pedagogi, ki so vse do koronske krize v šolah skrbeli za zdrav celostni razvoj otrok in njihovo psihično zdravje, molčijo. In tako ostaja eno najpomembnejših vprašanj: “Katere psihične težave otrok so z uvedbo protikoronskih ukrepov v šolah v porastu?” neodgovorjeno.

Ker slovenskih podatkov in informacij s strani zato pristojnih šolskih strokovnjakov preprosto ni, sem se odločila v nadaljevanju predstaviti psihopatologijo, ki jo povzroča izvajanje protikoronskih UKREPOV V ŠOLAH in psihopatologijo, ki je posledica t.i. “ŠOLANJA NA DALJAVO”.

Naj zgolj omenim, da tisto, kar imenujejo “šola na daljavo” v praksi pomeni predvsem objavljanje učnega gradiva, nalog, učnih zahtev,… na spletnih portalih posameznih šol, za “pot do cilja”, izobraževanje oz. učni proces pa morajo poskrbeti otroci sami oz. starši, v kolikor otrok sam še ne zmore. “Šola na daljavo”, v katero brez ustrezne zakonske podlage prisiljujejo vse starše, ki ne dovolijo, da se njihov otrok v šoli neprestano testira, diskriminira zdrave šoloobvezne otroke, saj jim onemogoča enake pogoje in enako kvaliteto izobraževanja kot sovrstnikom, ki se izobražujejo v šolskih prostorih.

Medtem ko učitelji nad otroci vsakodnevno izvajajo zdravju škodljive odloke, ki povrh vsega dokazano ne pripomorejo k zajezitvi širjenja tega “strašljivega” virusa, pojav psihopatologije pri otrocih strmo narašča.

Na pedopsihiatriji je število hospitalizacij že lani poskočilo za več kot 30%, z januarjem 2022 pa na Enoti za otroško in mladostniško psihiatrijo UKC Maribor poročajo o 200% do 360% porastu urgentnih napotitev. Več o tem tukaj.

Podoben nepojemljiv porast psihopatologije pri otrocih in mladostnikih ugotavljajo tudi v sosednji Avstriji, skokovit porast psihiatričnih obravnav otrok in mladostnikov v času koronske krize beležijo v ZDA (Heightened risk of child maltreatment amid the COVID-19 pandemic can exacerbate mental health problems for the next generation.), Švici in Nemčiji (izsledki raziskav so v prilogi). Menim, da korelacija med uvajanjem protikoronskih ukrepov v šolah in porastom psihopatologije pri otrocih ni zgolj naključje, temveč se z izvajanjem ukrepov nad otroci mladim generacijam povzroča kolektivna travma, ki vodi celotno družbo v sadomazohizem, posledice pa so lahko pogubne za človeštvo.

Otroci so nedvomno največje žrtve pandemijskih ukrepov.

Ker so se učitelji pod avtoriteto ravnateljev postavili na stran protizakonitih odlokov namesto, da bi zaščitili integriteto naših otrok ter se postavili za osnovne človekove pravice (otrok in staršev), varovanih z Ustavo, v tokratnem dopisu apeliram na vas, dragi starši!

Na vas, ljubi starši, ki ste edini zares tako pravno kot moralno odgovorni za skrb, vzgojo, izobraževanje in kar je najpomembnejše – CELOSTNO ZDRAVJE svojih otrok. Ne dovolite, da vam je odvzeta pravica BITI STARŠ!

Dlje časa kot traja koronska kriza, več je NESMISLOV v sprejetih vladnih odlokih, s katerimi bi naj omejili širjenje virusa. Na vsakem koraku smo prisiljeni ubogati nesmiselna pravila avtoritete kot na primer: četudi je človek dokazano zdrav in brez simptomov, mora nositi obrazno masko ali se izogibati sočloveku. Izguba smisla povzroči odtekanje življenjske energije, kar nadalje vsakega človeka slej kot prej pripelje v depresijo. (dr. Viljem Ščuka: Pomanjkanje smisla pri delu povzroča izgorelost oz. “burn-out” sindrom). Tako posamezniku kmalu zmanjka moči za soočanje s problemi, iskanje optimalnih rešitev, za zavestno odločanje in prevzemanje odgovornosti za svoje odločitve. V tako imenovanem apatičnem stanju so ljudje prej pripravljeni ubogati avtoriteto in “preprosto” početi tisto, za kar so prepričani, da je prav in ne početi tistega, za kar verjamejo, da je narobe.

Še tisti kanček notranje moči pa nato posrka strah (bodisi pred virusom bodisi pred avtoriteto) in človeku, ki se čuti ogroženega, paralizira človeško sočutje ter ga požene v boj za svoj prav ali pa resignira in preprosto sprejme “večinski prav” ter se ujame v past “nove normale”(The Undiscovered Self by C.G. Jung, R.F.C. Hull)

Normalnost je najpogosteje opredeljena s statističnim kriterijem: Normalno početje je vse tisto, kar počne večina. “Normalen” pa je tisti, ki je povprečen in sodi v 68,2% populacije (Gaussova krivulja).

S tem, ko je koronska kriza človekovo celostno zdravje zreducirala na fizično, je pod geslom “Zaupaj znanosti” vsak, ki spregovori o škodljivih posledicah koronskih ukrepov na psihično zdravje ljudi, obsojen za teoretika zarote. Zato se sprašujem: Od kdaj psihologija ni več smatrana za znanstveno disciplino?

Normalno je lahko tudi škodljivo! ali “PAST NOVE NORMALNOSTI”

Dragi starši, da se ne boste ujeli v past “nove normalnosti”, slepo zaverovani v svoj prav in z najboljšimi nameni nehote trajno prizadeli svojega otroka ter da boste lahko zavestno sprejemali najboljše odločitve za vzgojo in izobraževanje svojih otrok in ustrezno zaščitili njihovo psihofizično zdravje, v nadaljevanju nazorno opisujem, kakšno škodo lahko otrokom povzročijo protikoronski ukrepi v šolah in kakšno “šola na daljavo”.

Iz psihološkega vidika je izvajanje protikoronskih ukrepov v šolah ZLORABA otrok, šola na daljavo pa ZANEMARJANJE in DISKRIMINACIJA otrok.

Nastala psihološka škoda je odvisna tako od starosti oz. razvojnega obdobja otroka kot njegove osebnosti (os. struktura in dinamika, sposobnosti, temperament, senzibilnost). (European Child and adolescent Psychiatry (25.01.2021)

Kratkoročne in dolgoročne škodljive posledice ukrepov lahko tako ob individualni obravnavi otroka predvidimo z izjemno natančnostjo, v nadaljevanju pa bom izpostavila najbolj splošne destruktivne posledice koronske krize za psihično zdravje otrok.

Na tem mestu naj zgolj omenim, da se določene osebnostne lastnosti in sposobnosti spreminjajo tudi generacijsko. Pri mladostnikih in otrocih je opaziti vedno večjo hipersenzibilnost (čutijo intenzivneje, zaznavajo, razmišljajo več,…) in hiperaktivnost (hiperstimuliran živčni sistem), kar terja drugačno podporo za zdravo rast in razvoj. V primeru neustreznih vzgojno-izobraževalnih pristopov se pri hipersenzibilnih in hiperaktivnih otrocih njihove sposobnosti hitro sprevržejo v patologijo. Povedano drugače: Način vzgoje in izobraževanja, ki je nas starše oz. predhodne generacije razvojno podpiral, lahko generacijo mladih poškoduje.

PSIHOPATOLOGIJA KOT POSLEDICA ŠKODLJIVIH KORONSKIH PRISILNIH UKREPOV:

Dlje časa kot koronska kriza traja in bolj kot so zaradi nje prizadeti otroci, pogosteje se vprašam: KAKO JE LAHKO VSE SKUPAJ PRIŠLO TAKO DALEČ?

Verjamem, da se tudi marsikdo izmed vas sprašuje, kaj se je v psihološkem smislu zgodilo z učitelji, da zmorejo sedaj ves čas tekom pouka ne samo gledati zdravih otrok s prekritimi usti in nosom temveč od njih celo zahtevati nesmiselno maskiranje ter jih pri tem nadzorovati.

In to isti učitelji, ki so vse do koronske krize podpirali in nadobudno spremljali psihofizični razvoj otrok ter bili pri tem pozorni na njihovo počutje. Kako je lahko prišlo tako daleč, da sedaj učitelji otrok niti vprašajo več ne, kako se ob vsem tem počutijo, njihovih stisk skorajda ne zaznavajo več, še manj otrok v stiski pa je obravnavanih pri za to pristojnih šolskih strokovnjakih (psihologih, specialnih pedagogih, socialnih delavcih,…)

Delni odgovor na to pereče vprašanje ponuja razumevanje delovanja obrambnega mehanizma desenzibilizacije, ki se človeku aktivira, ko je ta pod bolečimi pritiski, z namenom, da ga obvaruje oz. usposobi, da prenese več bolečine kot bi jo sicer.

DESENZIBILIZACIJA nam sicer marsikdaj olajša vsakdanje življenje. Na primer: Ko smo prisiljeni biti v prostoru z neprijetnimi vonjavami, se bomo na okolje čutno prilagodili, “senzorji za vonj” bodo otopeli in kaj kmalu ne bomo več vonjali smradu. Podobno se zgodi z drugimi čuti, celotno človekovo psiho ter telesom.

Pred pojavom Covida ljudje niso prenesli niti nagobčnika na nenevarnem kužku, kaj šele maske na obrazih otrok. Se še spomnite časov, ko so se nam zdeli turisti iz daljnega vzhoda, ki so po ulicah nosili maske, “čudni”. Že od samega začetka pojava virusa Covid-19, pa so nas s prisilo začeli navajati na nošenje mask. Od začetka le odrasle, otrok z maskami na obrazu smo si nekje do prve polovice koronske krize le stežka predstavljali. A počasi, korak za korakom, ukrep za ukrepom, nas je SISTEMATIČNA DESENZIBIZACIJA pripeljala do tega, da poleg učiteljev v šolah tudi prenekateri starš od svojega otroka zahteva nošenje obrazne maske celo tam, kjer ni zapovedana z odlokom.

(Dr. Gerald Huether, priznani nemški neurobiolog) – Še več najdete spodaj v prilogi.

Kot rečeno, doživljanje neprestane bolečine ali drugih neprijetnih občutkov sčasoma aktivira obrambni mehanizem desenzibilizacije in tako postanemo na tovrstno bolečino neobčutljivi. S tem postane razumljivo, zakaj lahko ranjen človek sočloveka rani v isti meri kot je poškodovan sam, brez da bi to sploh zaznal. Senzorji za sočutje (čutenje sočloveka) se namreč aktivirajo šele, ko drugemu prizadanemo večjo bolečino od tiste, ki smo jo ali jo še vedno doživljamo sami. To pojasni dejstvo, da je večina serijskih morilcev, sociopatov in sadistov, v otroštvu preživelo veliko travmo ter doživelo bolečino, za katero so bili prepričani, da je ne bodo preživeli. Sadizem je v tem primeru neke vrste nadkompenzacija nemočnega doživljanja trpljenja v otroštvu. Oseba, ki je dlje časa tonila v nemoči, podrejenosti, ji bo moč in dominanca, ko jo bo končno izkusila, najverjetneje tako godila, da se bo z njo zasvojila. Tako postane trpljenje dominirane osebe, energetska hrana sadista.

V primeru, da desenzibilizacija ne učinkuje kot obramba pred posameznikovim nemočnim doživljanjem trpljenja, torej če “psiho-analgetik” ne prime, bo psihološki imunski sistem z visoko verjetnostjo aktiviral obrambni mehanizem, ki bo trpljenje sprevrgel v užitek, večje kot je upiranje trpljenju, močnejši bo občutek olajšanja ob zlomu in predaji nemoči (mazohizem).

Začaran krog sadomazohizma temelji na igri moči (POWER PLAY): dominantnost-inferiornost, nadvladovanje-podrejanje, ukazovanje-uboganje,..

Tako postne več kot očitno, kako izvajanje nesmiselnih in neučinkovitih ukrepov nad otroki v šolah na dolgi rok psihološko programirajo sado-mazohistične medosebne odnose in s tem na celotno družbo vodijo v sužnjelastništvo. Ubogljivost, rigidnost in slepo upoštevanje pravil ubijajo kritično mišljenje in kreativnost brez katere ni razvoja človeštva.

V obdobju pandemije so šole na nek način postale prizorišče Milgramovega eksperimenta, niza socialno-psiholoških poskusov, s katerimi je profesor psihologje, Stanley Milgram, v 60. in 70. letih 20. stoletja, ugotavljal pripravljenost udeležencev ubogati avtoriteto, ki jim je ukazala, naj storijo dejanje, s katerim kršijo lastne moralne norme.

Milgram je s poskusom želel odgovoriti na vprašanje »Ali je možno, da so Eichmann in milijon njegovih sokrivcev v holokavstu, “le sledili ukazom”? Ali jih lahko smatramo kot sokrivce?« Znatno število oseb je izvedlo to, kar se je od njih zahtevalo, brez da bi pomislili na naravo dejanja ali očitke vesti, dokler se jim je zdelo, da prihaja ukaz od legitimne avtoritete.

65% preizkušancev je uporabilo maksimalno, smrtonosno jakost električnega šoka!!!

Ravnatelji pod vplivom avtoritet (ministrstvo, NIJZ, vlada) pritiskajo na učitelje, ki brezčutno izvajajo vedno večji nadzor in kontrolo nad otroki za vsako ceno, brez sočutja in razumevanja otroških stisk.

Ali si resnično želimo živeti v svetu, kjer je slepa ubogljivost edina vstopnica za sprejetost v družbi? Ne pozabimo, da je sprejetost osnovna psihološka potreba vsakega človeka (Maslow), kar dokazujejo primeri, ko otroke želja po sprejetosti pripelje do spolne zlorabe. Po dveh letih stradanja otrok socialnih stikov, so ti pripravljeni dopustiti marsikaj, da bi se lahko družili s sovrstniki, bili sprejeti v socialno sredino in si s tem omogočili razvoj socialno-čustvene inteligentnosti. Zavarujmo naše otroke pred zlorabo!

POSTOPNO UVAJANJE UKREPOV SISTEMATIČNO SESUVA PSIHOLOŠKI IMUNSKI SISTEM, kar nadalje vodi v RAZPAD OSEBNOSTNE INTEGRITETE

Za razpad osebnostne integritete ni potrebna penetracija mej fizičnega telesa kot npr. pri testiranju za Covid-19. Osebnostna integriteta je načeta že z ogrožanjem bazičnega občutka varnosti: neprestan strah pred tem, da se okužim, strah, pred tem, da sem nevaren drugim, dobesedno prerešeta “psihološki imunski sistem”, občutke krivde v primeru neupoštevanja ukrepov ga nadalje zastrupijo, upoštevanje nesmiselnih ukrepov povroči odtekanje življenjske energije skozi prerešetan psihološki imunski sistem in tako sesuta psiha postane voljna za psihološko programiranje.

Osebnostna integriteta posameznika temelji na občutku varnosti, sprejetosti in ljubezni ter (samo)spoštovanju. (Maslowa piramida). Povedano drugače, tako kot je za preživetje fizičnega telesa potrebno jesti, piti, spati in dihati, tako se mora človek za preživetje “psihičnega telesa” oz. razvoj in ohranjanje osebnostne integritete čutiti dovolj varnega, sprejetega in ljubljenega ter (samo)spoštovanega, saj mu v nasprotnem primeru grozi psihološki razpad, ki se pogosto kaže v raznih oblikah pobega iz te realnosti (zasvojenosti, psihoze in druga ekstremna stanja zavesti…) Bolj kot smo ranjeni zaradi nezadovoljenih osnovnih psiholoških potreb, več smo za občutek varnosti, sprejetosti in spoštovanja pripravljeni narediti, reskirati, dopustiti, se odreči, verjeti,…

Tako posameznika s šibko osebnostno integriteto z lahkoto naredimo “odvisnega od prav in narobe”, torej, da vedno počne tisto, za kar je prepričan, da je prav, dobro, normalno in ne počne tistega, za kar verjame, da je slabo, narobe ali nenormalno. Ne glede na to ali je to početje smiselno ali ne, neozirajoč se na to, kaj pri tem doživlja, če je doživljanja in čutenja sploh še sposoben. Ko desenzibiliziramo čutenje, se da um z lahkoto sprogramirati.

POSAMEZNI UKREPI IN NJIHOVE NEPOSREDNE ŠKODLJIVE POSLEDICE ZA ZDRAVJE OTROK

NOŠENJE MASK:

Identifikacija z masko dolgoročno vodi v krizo identitete. Mlajši kot so otroci, hitreje in močneje se bodo z masko identificirali. Že sedaj so znani primeri, kjer je otrok ob odvzemu maske zapadel v panični jok, saj se je brez pokritega obraza počutili tako razgaljenega kot če bi ga slekli.

Prepoznavanje obrazne mimike je pomemben del čustvenega opismenjevanja. (Face recognition in children)

Zaradi pokrite polovice obraza učiteljev bo otrok razvil patološki odnos do avtoritete: prekomerni konformizem, dehumanizacija, prizadet bo razvoj otrokovega moralnega presojanja.

Prekriti obrazi sovrstnikov predstavljajo oviro v razvoju socialno čustvene inteligentnosti otroka, onemogočijo sočutje in razvoj socialnih veščin, s čimer je prizadeta sposobnost vzpostavljanja psihološke intime ter zdravih medosebnih odnosov. Posledično lahko nastopijo: socialna anksioznost, depresija, občutek osamljenosti, paranoidnost ali pa prekomerna sumničavost, patološko ljubosumje.

Otrokom prve triade, ki imajo težave z učenjem branja, pisanja ali z izgovorjavo, nošenje mask težave potencira ter preprečuje, da bi jih odpravili.

Maska otroku neprestano sporoča, da ni ok, če se izraža. Še več – maska, ki pokriva usta je neverbalen ukaz za prepoved izražanja in zato povzroča potlačevanje čustev in impulzov, kar se lahko manifestira v obliki najrazličnejše patologije: čustvena zavrtost, anksioznost, panični napadi, acting-out oz. infantilno razbremenjevanje impulzov, hiperaktivnost (ADHD), tiki, vse vrste motenj pozornosti, disleksija, jecljanje, epilepsija, nespečnost…

Iz psihološkega vidika pa je zelo zgovorna tudi simbolna sporočilnost maske. Maska je simbol suženjstva, zato je med sadomazohistično spolno prakso skorajda nepogrešljiv pripomoček. Suženj/mazohist med sadomazohističnim ritualom zadržuje impulze pod popolno kontrolo in dominanco “sadista” vse dokler le ta s popolno nadvlado prisili mazohista, da se preda nemoči, kar povzroči popolno izgubo kontrole nad sabo in hkratno orgazmično sprostitev impulzov. Tako je prav zaradi nošenja mask pri otrocih pričakovati porast mazohističnih nagnjenj, motenj v kontroli izločanja blata, več otrok bo razvilo t.i. analni karakter (S. Freud), katerega osebnostne značilnosti so ekscesivna natančnost, rigidnost in kompulzivna obsesivnost. Med mladostniki se bo najverjetneje povečalo število tistih s sadomazohističnimi spolnimi nagnjenji.

Otroci so s strani učiteljev (avtoritete) sprejeti le z masko na obrazu, četudi so zdravi. Kot smo spoznali v uvodnem delu, je otrok za sprejetost iz strani njemu pomembnih oseb, pripravljen marsikaj pretrpeti. Tako bo otrok brez upiranja nosil masko četudi mu bo neprijetno in bo zaradi tega doživljal stisko. Na ta način se nevede ujame v začaran krog čustvene zlorabe, ki v primeru, da ostaja nerazrešena vodi v zavračanje sebe, nevarno nizko samopodobo, depresijo, samomorilnost…

Z uvedbo neprestega prisilnega samotestiranja otrok v šoli, pa je obvezno nošenje mask ves čas pouka popolnoma izgubilo smisel in s tem otroke pahnilo v destruktivno doživljanje nemoči. Učitelji pa so nekateri v strahu pred virusom, spet drugi v strahu pred izgubo službe in obsedeni z nadzorom pri izvajanju ukrepov, povsem izklopili sočutje. Vse skupaj je pripeljalo tako daleč, da otrok nobeden več ne vpraša, kako se počutijo pod bremenom teh ukrepov, kaj šele, da bi nudili podporo tistim otrokom, katerih starši so v konfliktu, ker imajo glede protikoronskih ukrepov nasprotna prepričanja ali se zaradi tega ločujejo. Virus Covid-19 je namreč močno prizadel družinsko celico.

(COPSY raziskava v Nemčiji, Februar 2021 (povzetek raziskave): Nemo upoštevanje nesmiselnih pravil povzroča izbruhe jeze, občutke nemoči in panične napade, anksioznost, kompulzivno obsesivna vedenja, čustveno zavrtost, eksternalizacija občutkov krivde, motnje kontrole izločanja, acting-out in druge čustveno-vedenjske probleme, depresijo, suicidalnost, šibko strukturo osebnosti, paranoidnost, border-line strukturo osebnosti .

PREPOVED PRIBLIŽEVANJA SOČLOVEKU

Prepoved približevanja neposredno vodi v socialno anksioznost, depresijo, suicidalnost…

Naj spomnim na primer sirot iz Romunije, dojenčkov, ki so bili v sirotišnicah sicer redno hranjeni, a brez dotika, ljubezni, stika. Začeli so zavračati hrano in se tako “odločili” storiti samomor.

Tudi fizično distanciranje otrok je ukrep, ki je z uvedbo obveznega samotestiranja postal popolnoma nesmiselen. Dokazano zdrav otrok, ki se je primoran držati stran od ljubega sošolca, se bo čutil ogroženega ali se doživljal kot grožnjo drugemu, če nikakor ne bo podlegel strahu pred “nevarnim” virusom, pa bo zaradi intenzivnejšega doživljanja nesmisla in strahu pred sankcijami zaradi neubogljivoti hitreje zdrsnil v nemoč ter depresijo. Tako bo prenehal razmišljati s svojo glavo, razvoj kritičnega mišljenja se bo ustavil.

Prepoved približevanja povzroči, da otrokovo potrebo in željo po bližini ter dotiku spremlja strah ali pa celo nemoč. Nezadovoljena potreba se pogosto izraža v obliki agresije in nasilja, po drugi strani pa lahko pride do nezmožnosti zadovoljevanja potrebe po bližini in dotiku ob odsotnosti strahu in negotovnosti, kar v obbdoju spolne zrelosti povzroča motnje fizične intime in spolnosti (impotentnost, frigidnost, zapletanje v patološke partnerske odnose)

STRAH uničuje psihološki imunski sistem.

Konkreten STRAH pred posledicami kršenja avtoritete vodi posameznika v prekomerno ubogljivost oz. patološki konformizem, mazohizem, odvisnost od avtoritete, absolutno vodljivost > razčlovečenje

NEPRESTANO UMIVANJE IN RAZKUŽEVANJE ROK

Slednje lahko vodi v obsesivno-kompulzivno motnjo (OCD).

PRISILNO SAMOTESTIRANJE

Pri obveznem samotestiranju gre za penetracijo mej psihofizične integritete. Nefunkcionalnost psiholoških meja se pogosto izražajo v obliki motenj hranjenja, vseh vrst zasvojenosti in odvisnosti. Večja kot je posameznikova potreba po kontroli, bolj je penetracija zanj škodljiva in hitreje se bo zrušilo notranje ravnovesje. Iz tega razloga bodo tisti otroci, ki imajo prekomerno potrebo po kontroli, so od nje celo odvisni ali je ne znajo spustiti, težje prenašali ali pa sploh ne bodo dopustili (samo)testiranja, kjer se s palčko posega v nosno ali ustno odprtino.

Glede na to, da je zanesljivost, veljavnost in objektivnost “testov na pljunek” primerljiva z zanesljivostjo testov, ki s palčko posegajo v telo, se poraja vprašanje, čemu nepotrebna penetracija mej integritete naših otrok? Je to zgolj naključje ali se našim otrokom morda načrtno uničuje sočutje, se jih navaja na trpljenje in jemlje moč svobodne volje?

Kot rečeno lahko penetracija povzroči razne oblike osebnostnega razpada kot npr. živčni zlom, panični napad, psihotični razpad, avtodestruktivnost, zastoj v otrokovem psihoseksualnem razvoju…) ali pa zruši njegovo fizično ravnovesje (epilepsije, pojav psihosomatskih bolezni kot so alergije, dermatitis in druge kožne bolezni, avtoimune bolezni).

Bistvo psihološke škodljivosti neprestanega testiranja otrok v šolah uvidimo z odgovorom na vprašanje: Kakšne informacije dobiva otrokova podzavest ob izvajanju testiranja o okuženosti s Corona virusom?

Neprestano testiranje otroku, ki je zdrav in se dobro počuti, sporoča, da svojim občutkom ne sme zaupati. Sposobnost zaupanja svojemu doživljanju, sebi, drugim in svetu, je nujen pogoj za zadovoljitev osnovne psihološke potrebe po varnosti, ki je najpomembnejši temelj psihične integritete. Občutek neprestane ogroženosti sebe, bližnjih in ljubljenih, lahko tako pri otrocih v razvoju kot pri odraslih s šibko osebnostno strukturo, sproži pobeg duše iz te realnosti oz. paranoidno shizofrenijo in druga psihotična stanja.

Nezaupanje lastnim občutkom nas naredi odvisne od mentala, od prav in narobe.

Blažje prizadet občutek eksistencialne varnosti načeloma povzroča zgolj “krajše odklope od te realnosti” kot na primer zasvojenost z igricami in “ekrani” nasploh, dnevno sanjanje, pobeg v misli… Otroci bodo imeli zaradi načetega bazičnega občutka varnosti velike težave s sprejemanjem odločitev in odgovornosti, s proaktivnostjo in kreativnostjo, s ciljno usmerjenim delovanjem…

Uvedba obveznega samo-testiranja v šolskih prostorih pa kot nalašč poskrbi, da so otroci tekom vsakega testiranja poleg stresa, ki ga povzroči penetracija v psihofizično integriteto otroka, v stiski tudi zaradi ogroženosti pred morebitno izpostavljenostjo, razgajenostjo in stigmatizacijo v primeru pozitivnega rezultata na testu.

Vsa odvečna škodljivost odlokov za psihofizično zdravje otrok, privede do suma o načrtni osebnostni dezintegraciji in dehumanizaciji naših otrok.

Kot nameček pa naj navržem vprašanje: Kdo na igriv način otroka zvabi, da počne nekaj, česar noče? Zakaj so učenci prve triade pred samotestiranjem peli pesmico o tem, kako se samotestirati? Včasih je bilo vrtanje po nosu in ušesih smatrano za neprimerno vedenje, sedaj pa so otroci prisiljeni to početi vsem na očeh, totalno izpostavljeni in na to gledati kot na nekaj popolnoma normalnega, npr. kot na umivanje zob.

Glede na podrobno razlago o škodljivosti posameznih ukrepov, naj na tem mestu omenim, da lahko v obdobju pubertete, kjer poteka intenziven psihoseksualni razvoj in razvoj spolne identitete posameznika, sinergični učinek škodljivih posledic izvajanja vseh ukrepov hkrati (testiranje, nošenje mask, socialno distanciranje) libido usmeri v sado-mazohistična spolna nagnjenja. Zato lahko pričakujemo ogromen porast sadomazohizma med mladimi, ki sicer kot spolno nagnjenje ni smatran za patologijo, a potrebno se je vprašat, kam medosebni odnosi, ki temeljijo na igri moči, vodijo celotno družbo.

PSIHOPATOLOGIJA PRI OTROCIH KOT POSLEDICA ŠOLANJA NA DALJAVO

Otrokom, ki so se že pred pandemijo čutili tako ali drugače diskriminirani, bo šola na daljavo najprej godila. Lahko se bodo umaknili iz socialnega okolja, kjer se niso čutili sprejete: sindrom izobčenca, socialno anksiozni, dislektiki, ADHD, vse motnje pozornosti, nizka samopodoba, nizka čustvena inteligentnost in nerazvite socialne veščine. Kljub temu, da jim je izobraževanje v šolskem okolju večji stres, šola na daljavo dolgoročno podkrepljuje razvoj njihove patologije.

Oropanje smisla vodi v depresijo: npr. Zakaj moram biti doma, stran od sošolcev, če sem zdrav?

Hkrati pa je s šolanjem na daljavo otrokom odvzeta socializacija, ki je ključnega pomena tako za otrokovo psihično zdravje kot za razvoj socialno čustvene inteligentnosti.

Šola na daljavo in neprestane karantene so povzročile porast zasvojenosti otrok in mladostnikov z računalniškimi igricami ter ekrani nasploh (GSM, TV,…). Prekomerno zrenje v ekrane med drugim povzroča motnje v nevrološkem razvoju predvsem pri mlajših otrocih, prizadene pa tudi socialno-čustveno-moralni razvoj.

V primeru šole na daljavo je zdrav razvoj socialne inteligentnosti otroka onemogočen.

KAKŠNA JE TOREJ REŠITEV oz. KAKO TEKOM KORONSKE KRIZE USTREZNO ZAŠČITITI SVOJEGA OTROKA?

Verjetno marsikateri starš, ki še ni popolnoma podlegel sistematični desenzibilizaciji (se ni ujel v past nove normalnosti) in je uspel ohraniti zavedanje o škodljivosti protikoronskih ukrepov (kamor sodi tudi t.i. šolanje na daljavo) meni, da bi bil problem rešen, če bi uspel v šoli za svojega otroka doseči, da se nad njim/njo ne izvaja protikoronskih ukrepov ter da otrok zaradi svoje trenutne drugačnosti (ne nosi maske, se ne testira, učitelji ga ne distancirajo) ni diskriminiran. A žal je to precej daleč od resnice.

Kljub temu, da otrok ni neposredno prizadet zaradi ukrepov v šoli, ga prizadene že sama prisotnost v razredu, saj čuti bolečino sošolcev, ki so v večini tudi s strani staršev prisiljeni ukrepe upoštevati, čuti kako jih je strah sankcij, če ne naredijo vse tako kot zahteva avtoriteta, čuti njihov strah pred izpostavljenostjo v primeru pozitivnega rezultata in zaznava breme krivde, ki pade na tistega sošolca, ki je na testu pozitiven: „Ti si nas okužil in poslal v (ponovno) karanteno“…

Prav tako starši na noben način otroka ne morejo zaščititi pred bolečino nesprejetosti oz. izločitve iz socialne sredine sošolcev. Zakaj? Samo po sebi nošenje maske ni prijetno, saj otežuje dihanje in izražanje, druženje… A ko po določenem času zaradi prisile otrok vendarle nesmiselno nošenje maske nemočno sprejme, se bo z njo slej kot prej identificiral, kako hitro bo do tega prišlo, pa je odvisno od razvojnega obdobja, v katerem se nahaja. Tako bodo otroci, ki se bodo uklonili, avtomatsko izločili drugačnega, ki ga ne bo moč reintegrirati, če učitelj ne bo podal smiselnega zdravstvenega razloga za nenošenje maske izločenega otroka. Uklonjeni otroci bodo ukrepov svobodnega otroka avtomatsko dojemali kot “upornika”, ki se noče družiti z njimi, saj si bi lahko nataknil masako, če bi si njihove družbe zares želel.

Žal se vse pogosteje v šolah dogaja, da otroci, ki so prisiljeni v ukrepe svoje potlačene impulse na agresivni način razbremenjujejo na učence, ki maske ne nosijo.

V tej točki se ponovno začne boj “prepričanega” proti “prepričanemu” oz. t.i. “power-play”, igra moči za nadvlado (večina proti posamezniku). Ko bodo za otroka, ki so ga starši uspeli osvoboditi ukrepov v šoli, vsi ti psihični pritiski in bolečina postala preveliko breme, se bo avtomatsko vključil obrambni mehanizem “desenzibilizacije”. Vendar pa desenzibilizacija ne zmanjša zgolj čutenja bolečine temveč nasploh otopi čustvovanje, čutenje sebe in sočloveka. Medosebne odnose bo otrok tako zreduciral na igro moči in bo bodisi razvil kompleks manjvrednosti, se bo umaknil in zaradi tega psihično trpel (sindrom izobčenca) ali pa razvil sindrom večvrednosti (posmehovanje zaradi nesmiselne, neumne ubogljivosti ukrepov, poniževanje, strašenje sošolcev pred škodljivostjo nošenja mask in testiranja,…”se hranil” na trpljenju drugih)

Kot vidimo, bodo redki otroci prišli iz te psihološke vojne nepoškodovani, saj potrebujejo zaščito in podporo staršev, ki pa je v večini primerov zaradi obremenjenosti z zagotovljanjem eksistencialne varnosti, otrokom ne zmorejo nuditi. Strokovnjakov na področju psihičnega zdravja otrok in mladostnikov pa že sedaj primanjkuje.

Kot je razbrati iz napisanega, je edina rešitev, da ohranimo psihofizično zdravje naših otrok in s tem prihodnost človeške družbe, takojšnja prekinitev izvajanja vseh protikoronskih ukrepov v vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah! Pri čemer menim, da je nesmiselno razglabljati o kakršnikoli sorazmernosti ukrepov, saj že zgolj statistika od samega pojava “pandemije” jasno kaže, da otroci in mladostniki niso in ne igrajo pomembne vloge pri resnih posledicah obolenj s Covidom-19, niti pri širjenju okužb.

Zatorej se ne kaže ukvarjati z vprašanjem: “Ali smo se sposobni prilagoditi in sprejeti “novo normalnost?” Vprašanje, ki si ga je potrebno zastaviti je, “Ali si res želimo takšne normalnosti/realnosti, v kateri otroci nimajo pravice normalno dihati, se družiti, izobraževati, živeti.

Spodaj navajam nekaj KOREJSKIH TELEVIZIJSKIH SERIJ, popularnih pri mladih, vsebina katerih temelji na ustrahovanju (bullying) v šolah. Gre za več kot očitno promocijo psihopatologije pri mladih, s čimer se psihološko programira sadomazohistična družba. Ogled navedenih serij priporočam vsem, ki si težko predstavljate, kakšne bodo posledice protikoronskih ukrepov, ki jih v šolah izvajajo nad otroci:

• Extracurricular
• All of us are Dead
• Penthouse
• Save me

Iskreno upam, da sem navedla dovolj smiselnih argumentov, da vsaj dvakrat razmislite preden se odrečete starševskim odgovornostim, odgovornosti poskrbeti za zdravje svojega otroka in s tem starševskim pravicam.

PRILOGA:

IZSLEDKI O ŠKODLJIVOSTI COVID-19 UKREPOV

1. RAZISKAVE:

I. COPSY raziskava v Nemciji, (Februar 2021):

https://www.uke.de/allgemein/presse/pressemitteilungen/detailseite_104081.html

N=1000 otrok starih med 11 in 17 let in 1500 staršev

Rezultati:

1. 2/3 hamburških otrok trpi zaradi Bremen pandemije
2. povečale so se skrbi in anksioznost otrok
3. povečano število depresivne in psihosomatske simptomatike (pobitost, glavobol, bolečine v trebuhu)
4. 70% zmanjšana kvaliteta življenja
5. 10 x več otrok se ne ukvarja s športom
6. slabša prehrana
7. otroci preživijo več časa za računalnikom
8. negativne posledice bolj čutijo otroci iz manj spodbudnega domačega okolja, ločenih staršev…

II. Raziskava, narejena v Avstriji: Donau Krems Univerza v sodelovanju z Medicinsko Univerzo na Dunaju (02.03.2021):

https://www.donau-uni.ac.at/de/aktuelles/news/2021/16-prozent-der-schuelerinnen-haben-suizidale-gedanken.html

N=3000

Rezultati:

1. 56% otrok, starih več kot 4 leta, trpi za depresivno simptomatiko
2. 50% otrok trpi za anksioznostjo
3. povečane motnje spanja-ta simptomatika je od 5 do 10 krat večja kot pret pandemjo
4. 16% otrok ima samomorilne misli (vsakodnevno ali večkrat tedensko)

Drugi izsledki raziskave:

1. Povečana raba telefona (v povprečju več kot 5h na dan – vzdrževanje socialnih kontaktov, kar je 2x več kot leta 2018)
2. Zmanjšanje telesne aktivnosti

Druge raziskave omenjajo še porast motenj hranjenja, prevelika telesna teža, nasilje v domačem okolju…

III. European Child and adolescent Psychiatry (25.01.2021):

https://link.springer.com/article/10.1007/s00787-021-01726-5

We found that children and adolescents in Germany feel significantly burdened by lockdown, social distancing and homeschooling measures. They experience significantly lower HRQoL and more mental health problems, especially hyperactivity and peer problems. While younger children seem to be more negatively impacted by the pandemic than older children, emotional problems in girls seem to increase by age during the pandemic. Also (particularly young) children may express their stress via psychosomatic complaints, which increased during the pandemic compared to the time before, which is relevant for parents and doctors to take into account when children complain about bodily symptoms. 

2. ČLANKI IN PRISPEVKI:

I. ČLANEK, December, 2021. Podatek za Švico

Število primerov nujnih klicev se je po začetnem padcu epidemije (prvi val) v naslednjih mesecih pričelo večati in je znatno preseglo nivo primerov pred epidemijo:

• število klicev v sili se je skoraj podvojilo
• število ambulantno obravnavanih otrok je naraslo za 40 %
• zaradi premajhnih prostorskih kapacitet na otroški psihiatriji se je število primerov, ko so morali mladoletne poslati na psihiatrične oddelke za odrasle, VEČ KOT PODVOJILO!
• suicidalnost in samopoškodovanje sta pogostejša kot pred pandemijo.

II. ČLANEK, KLINIKA V ZURICHU, 6. 12. 2021

V primerjavi z letom 2019 je imel njihov team v zadnjem letu več kot 60% več konzultacij in več kot 80% več telefonskih klicev.

V letu 2021 je bilo še več otrok kot v letu 2020, ki so potrebovali psihiatrično obravnavo.

Psihiatri opažajo največ depresivne simptomatike, vključujoč suicidalnost, motnje spanja, anksiozne motnje in OCD.

Mlajši otroci v večji meri reagirajo z agresivnim vedenjem in hiperaktivnostjo.

Pri mladostnikih stojijo v ospredju depresivne motnje, suicidalnost, anksiozne motnje in motnje hranjenja.

III. PRISPEVEK: Dr. Gerald Huether, priznani nemški nevrobiolog o vplivu ukrepov na otroke (maske, menjavanje pouka doma/šola, samotestiranje, strah otrok, da bodo nalezli svoje najbližje…). https://youtu.be/i_OCc_aSZlE

• Avtorica članka: Vida Gostenčnik, univ. dipl. psihologinja