Kako lahko pomagamo otroku premagati strah?
Kdo je Bavbav? Kdo je lik brez podobe, ki se ga otroci bojijo? Kdo in zakaj nam sproža strah? Bavbav bo v današnjem članku prispodoba za ponazoritev nedefiniranega strahu. To je lahko izguba ljube osebe, kača, pok balona, volk, neuspeh ali hudič. Bavbav bo danes strah. In povej mi, česa se ti bojiš?
Strah je prvinsko čustvo, mehanizem za preživetje in odziv na nekaj, kar nam sproža neprijetno počutje, bolečino in občutek nevarnosti. Želimo si zbežati, otrpnemo, mogoče dobimo kurjo polt. Torej, tudi naše telo se odzove pri soočenju z realno ali namišljeno nevarnostjo (ne da bi nas kdo tega na/učil). To čustvo nam je vrojeno, krepimo pa ga z opazovanjem drugih okrog sebe. Zato si ne zatiskaj oči, da otrok ne opazi odziva na tvoj Bavbav. Kar pa je bolj pomembno – ne poskušaj se delati, da tvoj Bavbav ne obstaja. Tukaj je. Strah te je. Tudi otroka je strah.
Pogosto smo dvolični in si želimo, da otrok govori po pravici, sami pa lažemo. Želimo, da otrok ne kriči, mi pa izgubljamo nadzor nad sabo. Želimo, da otrok joka pred nami, mi se pa skrivamo. Želimo, da nam zaupajo svoje strahove, mi pa smo neustrašni. Tako ne gre. Pokaži. Govori.
Ali je to ustrahovanje? Nikakor. Veliko večje ustrahovanje je lahko pričakovanje Božička, ki opazuje obnašanje otroka in se odloča ali si tudi letos zasluži nagrade. Ali se zavedate, koliko pritiska lahko s tem ustvarimo otroku? Ker pa je cela zgodba praznično obarvana, jo mirno širimo, se z nasmehom lažemo in kopljemo jamo pod sabo. O strahu se ne spodobi govoriti, pravijo. Misliš, da s tem ščitiš otroka? Ne, s tem samo ohranjaš iluzijo o sebi kot popolnem vzorniku. A ta je za otroka prehudo breme. Pokaži svoje šibkosti, vsi jih imamo. Ima jih tudi tvoj čudovit otrok. In prav je, da jih ima. Prav zaradi njih je poseben. In tudi ti.
Govori iskreno, odkrito in na otroku primeren način. Tako mu boš pomagal predelati stiske, ki jih kuha v svoji glavi. Takrat, ko otrok utihne, ti spregovori. Govori o sebi in ne rini v boleče teme. Takrat, ko spregovori, ti na trenutek utihni. Poslušaj, raziskuj in spoštuj njegovo realnost. Meni je tvoj Bavbav smešen, tebi je moj. Ne pomaga, če ti trdim, da te ne rabi biti strah. Tako kot meni ne pomaga videnje iz tvojega zornega kota. Otroka je strah. Njegovo telo se odziva in njegov Bavbav je enako hudoben kot tvoj. Ti se mogoče bojiš višine, on se pa boji balona. V tej igri ni zmagovalca, zato ne tekmuj. Prisluhni. Bodi zraven. Sprejmi. Včasih samo to rabijo. Biti slišani. Ti otroku predstavljaš oporo in varnost. Predvsem pa zgled. Torej, povej mi, povej sebi, povej njemu – česa te je strah?
Dojenček se sreča s separacijskim strahom, ki za starše zna biti naporen. Pomagajo igrice, v katerih se skrivamo in znova pokažemo. Začnite zgodaj, čim prej, takoj. Večkrat, ko sliši, vidi in doživi, da se mama vrne, prej predela separacijo. To je njegov Bavbav, zato išče varnost. Da bi preveril ali bo res prijeten izid, se še sam skrije za odejico in cel nasmejan pokuka nazaj. Dojame in sprejme. Takrat gre lahko mirno naprej. Bavbav se sčasoma spremeni, princip pa ostaja isti.
Nekateri strahovi so tako močni, da se je težko v živo soočati z njimi. Pogovor je na tem mestu zelo dobra kompenzacija. Vizualizacije delajo čudeže. Zato otrok vedno znova prosi, da mu bereš iste zgodbe, pripoveduješ iste pravljice, predvajaš iste risanke. Pusti mu ta čas, ki ga potrebuje.
Če boš pristno prisoten, mogoče dojameš, kaj predeluje. Mogoče pa ne. In zaradi tega nisi slab starš ali vzgojitelj. Otrok zlaga koščke sestavljanke. Ko vse zloži, lahko pospravi v predal in gre naprej. Za ovinkom pa ga čaka nov Bavbav. To je življenje, kjer je edina konstanta diskontinuum. Čakamo na trenutek, ko bomo vse predelali in mirno živeli do konca svojih dni. Tako so nas učili, mar ne?
