Kje je virus? – 1. del
Še vedno ga iščemo!
Predgovor prevajalca
»Virusi obstajajo«. To je neovrgljiva predpostavka virologov. Nemogoče jo je dokazati kot napačno. Samo v virologiji je dovoljen tak odstop od zahtev znanstvene metode. Virusi so pač nekaj posebnega, zato jih mora tudi znanost obravnavati kot nekaj posebnega. Kajti nihče ne ve, ali je to mrtva ali živa snov. Njihovo »razmnoževanje« ni binarno, kot je to pri vseh ostalih mikrobih. So obvezni celični paraziti. Sami se ne morejo niti namnožiti, niti rasti. Zato ugrabijo naše celice, prevzamejo upravljanje nad njihovim delovanjem, z namenom da bi ustvarili dovolj kopij samega sebe.
Zaradi tisočerih nastalih kopij celica na koncu eksplodira in virusi se razširijo po celem telesu ter okužijo druge celice. Ta postopek se vedno znova ponavlja, končni rezultat pa je nastanek neštetih kopij, kar vodi v simptome bolezni. Vendar pa to še ni konec. Kajti virusi znajo po neki, do sedaj raziskovalcem še neznani poti (1), preskočiti na drugega človeka in tam ponoviti postopek. Od nekdaj je znano, da na ta način virusi povzročajo izredno nevarne in nalezljive bolezni, ki se hitro širijo po celotni zemeljski obli in povzročajo pandemije, ki spravijo celotno človeštvo na kolena.
In ker so virusi obvezni celični paraziti, zanje tudi zahteva 2. Kochovega postulata ne velja. Ker nimajo svojih celic* (oz. njihovih struktur za samostojno razmoževanje in delo), ne morejo samostojno rasti v kulturi, zato jih lahko gojimo oziroma namnožimo le v drugih celicah, tj. v celičnih kulturah. Z namenom, da se tam namnožijo v zadostnih količinah, da jih potem lahko raziskujemo. In če celice v tej kulturi popokajo, pomeni, da jim je virus škodil. To je zadosten znak, da je virus prisoten in da obstaja.
Pa vendar smo pri tem nekateri raziskovalci »zastrigli z ušesi«. Kako vemo, da je bil virus prisoten v vzorcu bolnika že pred namnožitvijo/poskusom v celični kulturi? Kako vemo, kako »izgleda«, da ga potem lahko sploh iščemo? Kako vemo, da je to isti virus kot na začetku in da se v celični kulturi ne namnoži nekaj drugega? Moteče je namreč, da virus, ki ga lahko znanstveno smatramo kot neodvisno spremenljivko v poskusu, zares povzroči, da celice odmrejo (odvisna spremenljivka). Če neodvisne spremenljivke ne potrdimo že na začetku, potem bi lahko bil »virus«, oziroma nekaj, kar smatramo, da je virus, le stvaritev poskusa.
Zato skeptični raziskovalci želimo dokaz: to je izolirani virus iz vzorca bolnika, pred poskusom na celični kulturi. Izolirano pomeni, da poleg ni drugega genetskega materiala, mikroba, celic druge vrste….Prisoten je izključno virus in njegov material. V objavi je navedeno število določenih virusnih delcev, ki naj bi jih po mnenju virologov vzorec bolnika vseboval. Te številke so izredno visoke: tudi do 100 milijonov delcev v enem mililitru in več v času bolezni in 200 milijonov pri enem kašlju. Vendar pa se zdi ta številka virologom prenizka, da bi lahko te delce izolirali neposredno iz bolnikov, brez prisotnosti drugih snovi. Menijo, da so izgube pri postopku izolacije previsoke, tudi če bi združili 10.000 vzorcev bolnikov z isto boleznijo, kar je zahteval dr. Cowan. To se zdi virologom nemogoče.
Čisto naključje pa je, da so ravno leta 2019 virologi ugotovili, da v našem telesu gostimo okoli 380 bilijonov virusov. Torej smo bolj virus kot človek. In večina nam je menda celo koristnih, razen tistih, ki so seveda smrtno nevarni. In kako virologi ločijo tiste, ki so smrtno nevarni, od ostalih? Z opazovanjem učinka na celice v celični kulturi, v katerih se namnožijo, vendar. Če celice umrejo, je virus nevaren. Če ne umrejo, je pa koristen. In kako jih le po videzu ločijo med sabo na slikah, dobljenih z elektronsko mikroskopijo? Sofisticirano in zelo omikano oko virologa je sposobno ločiti nevarno strukturo od nenevarne. Uporabljajo »vizualno« metodo »Pokaži in prijavi!«, ki »zahteva dolgoletni študij in prakso v virologiji«. In seveda je tu še analiza, s katero določamo vrsto, to je zelo »specifičen PCR«.
Seveda bi bil možen tudi posreden dokaz z namnožitvijo v celični kulturi. Vendar pa le s pravilno pripravljenim slepim (kontrolnim) vzorcem, ki se ga obravnava po enakem postopku že od začetka poskusa, oziroma odvzema vzorca. Vendar pa je pri takem številu virusov, ki nas obdajajo, težko vnaprej določiti, kateri vzorec ta določeni virus vsebuje in kateri ga eksplicitno ne! Vendar pa je kontrolni poskus drugo moteče dejstvo, o katerem smo že pisali (2).
Torej, po mnenju virologov še tako velike količine virusa v bolnikovem vzorcu niso dovolj za izolacijo čistih virusov. Delce morajo ustvariti z uporabo »celične juhe«. Seveda bo samo ta metoda privedla do veliko večje količine delcev, ki so prisotni po gojenju v celični kulturi, saj so v njej tudi številni dodatki. Ko je postopek končan, lahko virologi izberejo svojega predstavnika med neprečiščenimi tekočinami, ki vsebujejo različne druge tuje elemente. Že sama kri govejega zarodka, ki je dodana tej celični kulturi, bo imela svoje lastno obilje mikroorganizmov.
Glede na dokaze, ki so nam jih do danes ponudili, lahko mirno trdimo, da virusov (v vzorcu bolnikov) ni. Kajti, če praksa celične kulture izgine, preneha obstajati tudi »virus«. Metoda PCR je primerna le za proizvodnjo določenih genov, kjer imajo opravka s čistimi raztopinami. Nikakor pa ta metoda ni primerna za analizo tako kompleksnih vzorcev, kot je človeški material, oziroma še huje, mešanica človeškega materiala, celic druge vrste v celični kulturi ter še številnih dodatkov, ki so kot hranila prisotni v njej. Če povzamem besede izumitelja PCR metode, dr. Kary Mullisa: PCR ni primeren za analize.
In če vam kdo danes ponudi celo epruveto določenega virusa, ga najprej vprašajte, kakšna je čistota in koliko nukleinskih kislin in celic drugih živih bitij še vsebuje. Kajti virus zamenjujejo za nekaj drugega.
»Še nobenega virusa niso izolirali v popolnoma čistem stanju. Zato očiščenih delcev virusa ne moremo prejeti v obliki cepiva. Nemogoče je trditi, da se filtrira sam virus in ne virus, ki je hkrati vezan na agregate beljakovin ali delce razgrajenih celic (torej človeku lastnega materiala, op. prev.).« – Thomas Rivers, leta 1927 v Virusi, ki jih je mogoče filtrirati: kritični pregled https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC374955/
Zgornja izjava pripada uglednemu virologu Thomasu Riversu, ki je leta 1927 objavil kritični pregled dokazov o “virusih”. Viruse naj bi bilo možno filtrirati. Upoštevati je treba, da je bila izjava napisana, preden je bilo tako majhne delce, kot so domnevni »virusi«, mogoče videti z elektronskim mikroskopom. Elektronski mikroskop so izumili šele leta 1931, tehnologija pa je prešla v široko uporabo šele v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. V času, ko je Rivers pisal ta članek, ni bilo vizualnih dokazov za obstoj kakršnegakoli »virusa«.
Virologi so domnevali, da če bi vzorec bolnika spustili skozi filter, ki bi preprečil pretok bakterij, bi s tem zagotovili, da so v filtratu prisotni samo delci “virusa”. Vendar pa, kot je ugotovil Rivers, je bilo v teh filtratih veliko več kot le domnevni “virus”. Čistega vzorca, kjer bi bil prisoten le domnevni “virus”, ni bilo mogoče pripraviti. V filtratu so bili prisotni tudi agregati beljakovin in delcev razgrajenih celic. Tako je že od nekdaj znano, da so v filtratih prisotne tudi druge snovi, celo lasten material bolnika. Tako je v virusnih filtratih vedno prisoten tudi drug material. Prav tako je ta prisoten v preparatih, ki jih je možno videti z elektronsko mikroskopijo. Tako tudi ni dokaza, da bi bil v kateremkoli od teh neprečiščenih materialov bolnika dejansko “virus”.
Kljub Riversovi objavi leta 1927 in po napredku tehnologije, virologom še nikoli ni uspelo izolirati čistega vzorca kateregakoli “virusa” neposredno iz bolnikovega vzorca. Slike virusov, posnete z elektronsko mikroskopijo, ki jih danes prikazujejo, so le delci oziroma napake, ki so nastale zaradi težke priprave preparata, primernega za elektronsko mikroskopijo ali pa strukture celice. Vzorci pa niso pripravljeni neposredno iz kužnine, temveč so v glavnem pridobljeni šele potem, ko so vzorec bolnika nacepili v celično kulturo in mu s tem dodali še več drugih tujih snovi.
Prevod zgornje slike:
1. faza: priprava celične kulture, kamor bodo kasneje nacepili (vlili) predelani vzorec bolnika. V tej kulturi so tako prisotne še: celice človeških ledvic, izvleček govejih zarodkov, konjski serum, antibiotika streptomicin in penicilin, fenol rdeče, tripsin iz soje.
2. faza: bolnikov vzorec, kjer naj bi bil prisoten virus: mlečnemu izpirku grla bolnika dodajo penicilin in streptomicin in ga centrifugirajo 1 uro. Potem centrifugat ponovno raztopijo (resuspendirajo) v mleku in človeški krvi. Dodajo antibiotike in heparin ter to zmeljejo z govejo amniotsko tekočino.
3. faza: supernatant tako pridobljenega vzorca hranijo v hladilniku 3.5 ure, preden ga dodajo celični kulturi. Potem opazujejo celično kulturo, naredijo preiskavo tkiva in dodajo koloidin, hematoksilin in formalin.
4. faza: celično kulturo opazujejo 6 dni. Če opazijo citopatični učinek (odmiranje celic), potem zaključijo, da je virus izoliran?!
5. faza: naredijo izvleček celične tekočine in kulture in ga zmeljejo skupaj z aluminijevim oksidom. Po 15-minutnem centrifugiranju dodajo to mešanico novi celični kulturi. Če opazijo citopatični učinek, potem zaključijo, da je prišlo do ponovne okužbe!?
Prevod zgornje slike:
Očiščenje (purifikacija): Pridobivanje virusnih delcev v enotni obliki neposredno iz ostankov celic, tj. po odstranitvi vseh drugih snovi (nečistoč)
Izolacija (Slovar Merriam-Webster): Stanje, kjer si na mestu oz. v situaciji, kjer si ločen od vsega ostalega. Stanje, kjer si izoliran. Dejanje, s katerim ločiš nekaj od vseh ostalih stvari. Dejanje izolacije nečesa.
Izolirati (Slovar Merriam- Webster): Nekaj ločiti od drugega. Izbrati le enega med ostalimi. Ločiti od ostalih snovi tako, da pridobiš čisto, oziroma v prostem stanju.
Postopek za izolacijo virusa v celični kulturi vključuje naslednje: vzorec, odvzet iz bolnika, dodajo »virusnemu« transportnemu mediju (VTM), ki vsebuje antibiotike, protiglivične snovi, kri govejih zarodkov ter druga hranila in kemikalije. Vse skupaj zmešajo z živalskimi ali rakavimi celicami, ki že vsebujejo podobne snovi. Ta neprečiščena mešanica celic in tujih elementov se inkubira več dni, dokler celica ne odmre. Smrt teh celic imenujejo »citopatični učinek«, ki ga uporabljajo kot posredni dokaz za prisotnost virusa. Na podlagi tega trdijo, da je bil virus prisoten tudi v prvotnem bolnikovem vzorcu in da se je razmnožil v celični kulturi. Slike “virusov”, ki jih vidimo, nastanejo po tem procesu, saj po mnenju CDC “virusnih” delcev ni mogoče očistiti, izolirati in opazovati brez gojenja v celični kulturi.
Prevod zgornje slike:
21. februarja 2021 je strokovnjak za to področje iz CDC izjavil naslednje: Prosilec je natančno opredelil, da želi, da mu posredujemo dokumente z dokazi, kjer je SARS-CoV-2 ločen od vsega ostalega. Nekaj, kar imenujemo tudi izolacija: virusi za razmnoževanje potrebujejo celice. Te celice potrebujejo hranilno tekočino, zato je tej zahtevi nemogoče ugoditi, saj je izven obsega oz. tega, kar je v virologiji možno. Virus SARS-CoV-2 je možno izolirati iz kliničnih vzorcev bolnikov le z gojenjem v celični kulturi, kar smo vam že posredovali v prejšnjih odgovorih.
Po številnih pogovorih z zagovorniki virologije in z zgornjo izjavo CDC, nam postane jasno, da ne morejo predložiti nobenih dokazov, da so bili delci, ki so jih našli v poskusu s celično kulturo in za katere trdijo, da so »virusi«, tudi dejansko prisotni v vzorcu bolnika pred poskusom. Ta obstoj je zgolj domneva virologov. Pred eksperimentiranjem s celično kulturo nikoli ne preverijo, ali ti delci dejansko obstajajo že v začetnih vzorcih bolnikov. Ker vzorcev ne preverjajo pred poskusom, nimajo izhodišča za trditev, da so bili »virusni« delci že v vzorcih in da so se v celični kulturi dejansko le namnožili. Manjka torej ključna stopnja, ki ni le logična, ampak jo znanost tudi zahteva. Ta ključna stopnja v celoti manjka v vsakem virološkem dokumentu. Vendar pa bodo tisti, ki zagovarjajo virologijo, nekako poskušali utemeljevati, da pridobivanje samo domnevnih “virusnih” delcev iz samih vzorcev ni potrebno. Te vzorce bi namreč morali opisati in preučiti že pred namnožitvijo v celični kulturi. To nelogično razmišljanje opisujem v pogovoru, ki sem ga pred nekaj meseci imel z aktivistom proti cepivom Jeremyjem Hammondom:
“”Trdite, da je treba prisotnost virusa dokazati pred inokulacijo v celično kulturo, kar je, kot sem že pojasnil, nesmiselno. Ravno razmnoževanje virusa v celični kulturi je način, s katerim znanstveniki ugotavljajo, ali je virus v vzorcu prisoten.”
“Ponovno trdim, znanstvenikom ni treba dokazati 100-odstotne čistosti vzorca, da bi dokazali prisotnost virusa v tem vzorcu.”
“To pomeni, da so v vzorcu morda delci podobnih dimenzij kot virusi, kot so eksosomi, ki so po dimenzijah podobni virusom z ovojnico in jih je težko ločiti s centrifugiranjem …”
Jeremy se je strinjal, da virologi nikoli ne preverijo, ali delci, za katere trdijo, da so “virusi”, obstajajo v vzorcih pred začetkom njihovih poskusov namnožitve v celični kulturi. Trdil je, da je ta korak nepotreben, čeprav je dobro vedel, da so v vzorcih še druge snovi in delci. Prav tako je vedel, da ni bilo neposrednih vizualnih dokazov, da so bili delci, ki so jih videli po gojenju v celični kulturi, sploh kdaj prisotni tudi v bolniku. Pravzaprav je v zavrnitvi mojega članka v najinem pogovoru izpustil ta ključni korak, medtem ko je potrdil, da so v vzorcu še druge snovi:
»Če je virus vzrok za bolezen, bi morali biti znanstveniki sposobni pridobiti vzorec bolnika, ta vzorec očistiti s centrifugiranjem, da bi ločili virusne delce od večine preostalih snovi v vzorcu, inokulirati celične kulture z nastalim supernatantom po centrifugiranju ter opazovati citopatične učinke in namnožitev števila virusov v inokuliranih celičnih kulturah, v primerjavi z neinokuliranimi kontrolami (?!**). Saj tako delajo.”
Kot je iz tega razvidno, je Hammond šel naravnost od čiščenja biološkegavzorcah gojenju celic. Pri tem je izpustil nujno stopnjo, kjer se z elektronsko mikroskopijo preveri, ali je vzorec dejansko brez materiala gostitelja in drugih snovi (tj. prečiščen) in da so domnevni »virusni ” delci edini prisotni v pripravku iz vzorca (tj. izolirani). Priznal je, da so v tekočinah še drugi neznani elementi. Vendar pa je kljub temu, tako kot virologi, nekako utemeljeval, da je to nepomembno; da lahko virologi čarobno ločijo delce, ki jih nikoli prej še niso videli, in jih prepoznajo kot “virus”. In to iz morja drugih podobnih oziroma enakih delcev, ki so v celični kulturi ustvarjeni po namnožitvi:
“Stone piše, da poleg eksosomov “obstajajo tudi drugi delci podobne velikosti in razsežnosti kot so ‘virusi’, ki jih je prav tako mogoče zamenjati s temi entitetami.« To je res. Toda ponovno trdim, da so znanstveniki sposobni razlikovati, in tudi v resnici razlikujejo, med virusi in drugimi delci, ki bi lahko bili virusom podobni.«
Čeprav Hammond ni navedel, kako lahko virologi čudežno razlikujejo domnevne »viruse« od morja drugih prisotnih struktur, vam bom razkril skrivnost. Imenuje se metoda »pokaži in prijavi«. Z njo virologi naključno izberejo delce v fotografiji neprečiščene mešanice, po njihovi vnaprejšnji predstavi o tem, kako naj bi »virusi« izgledali, in jih označijo z drobnimi puščicami.
Fotografije, posnete s transmisijskim (presevnim) elektronskim mikroskopom: Zgornja in srednja slika levo (a, c): Glede na PCR test na SARS-CoV-2 pozitiven vzorec pljuč; Zgornja in srednja slika desno (b, d): Glede na PCR test na SARS-CoV-2 negativen vzorec pljuč; Sliki spodaj (e,f): Glede na PCR test na SARS-CoV-2 negativen vzorec ledvic pri bolniku s potrjenim kovidom?!
Virologi trdijo, da so v tej neprečiščeni zmešnjavi našli “virusnega” krivca, in to brez dokazov, da so izbrani delci »virus«, ki ga iščejo. Prav tako brez dokazov, da so bili delci v vzorcu že pred izvedbo poskusa in niso prišli tja med postopkom. Na enak način bi lahko enostavno zaključili, da so delci, ki jih obtožujemo kot “virusnega” krivca, stranski proizvod zastrupljene celice, ko ta razpade in odmre. Lahko pa niso nič drugega kot običajni tuji proteinski agregati in celični ostanki, ki so vedno prisotni, kar je Rivers ugotavljal že leta 1927.
Poskus s celično kulturo ne more biti znanstveno veljaven poskus zaradi več razlogov. Vendar pa je očitno neznanstveno začeti kakršenkoli poskus, ne da bi najprej potrdili prisotnost neodvisne spremenljivke (Independent Variable, IV).
Slika: Da bi zares lahko razumeli odvisno spremenljivko, moramo najprej razlikovati med neodvisno in odvisno spremenljivko. Poenostavljeno: neodvisna spremenljivka je vzrok, odvisna pa učinek. Vendar pa je težko ugotoviti, katera je neodvisna in katera odvisna, če opazuješ katerikoli poskus.
Neodvisna spremenljivka (IV) je domnevni vzrok, ki ga preiskujemo, da bi ugotovili, ali ustvarja določen učinek, znan kot odvisna spremenljivka (Dependent Variable, DV). V primeru virologije to pomeni, da so delci, za katere se domneva, da so »virus«, neodvisna spremenljivka, ki naj bi bili na voljo od začetka, da bi jih lahko spreminjali in z njimi manipulirali med poskusom. Neodvisna spremenljivka (IV) ne more biti končni rezultat in stvaritev eksperimenta. Upoštevajte, da znanstvena metoda zahteva, da neodvisna spremenljivka (tj. vzrok; domnevni “virusni” delci) obstaja pred kakršnimkoli poskusom.
Slika: Koraki znanstvene metode:
- Opazovanje pojava
- Nadomestna hipoteza Neodvisna spremenljivka (domnevni vzrok) Odvisna spremenljivka (opazovani učinek) Kontrolne spremenljivke
- Ničelna hipoteza
- Preizkus/eksperiment
- Analiza opazovanj/podatkov
- Potrditev/zavrnitev hipoteze
Edini način za zagotovitev obstoja “virusov” je čiščenje in izolacija domnevnih “virusnih” delcev iz vzorca bolnega človeka ali živali. S tem bi najprej morali dokazati, da so virusi prisotni že v teh vzorcih. To je potrebno, da bi lahko virolog vedel, kateri delec naj sploh išče po poskusu s celično kulturo. (Kakšen je videz virusa?) S tem bi lahko preverili tudi, če se delci resnično razmnožujejo v svoji neprečiščeni mešanici. Vendar, kot smo videli v primeru CDC, redno dobivamo izgovore, zakaj je to nemogoča naloga.
Moj najljubši primer prihaja od dr. Toma Cowana. Vprašal je virologa: »Ali je mogoče očistiti in izolirati delce “virusa” neposredno iz vzorca bolnika, brez predhodnega gojenja? Virolog je odgovoril, da tega ni mogoče storiti, ker v vzorcu enega bolnika ni dovolj*** “virusa”. Dr. Cowan je pametno spraševal naprej: »Ali bi dobili zadostno količino “virusa”, če bi vzorce 10 bolnikov združili?« Odgovor je bil, da kljub temu še vedno ne bi bilo dovolj “virusa” za čiščenje in izolacijo.
Dr. Cowan je še naprej vrtal v virologa z vprašanji, zaradi česar je le-ta postajal vedno bolj neprijeten. Končno so dosegli kvoto 10.000 združenih vzorcev! Ne glede na to, kako visoko je šel dr. Cowan, virolog ni popustil v svojem odgovoru, da v teh združenih vzorcih ne bi bilo dovolj “virusa”, da bi ga lahko očistili in izolirali. Čeprav je to zgodbo ob različnih priložnostih pripovedoval sam veliko bolje kot jaz, je dr. Cowan na kratko opisal to izmenjavo v svoji odlični knjigi z naslovom »Breaking the Spell«:
»Kadar vprašam zdravnike ali virologe, zakaj ne izvedejo tega preprostega, jasnega, logičnega in racionalnega poskusa, da bi dokazali obstoj novega virusa in da le-ta povzroča bolezen, slišim enega od dveh odgovorov. Prvi je ta, da v nobeni telesni tekočini bolne osebe ni dovolj virusa, da bi ga na ta način lahko našli. Znanstvenike sem celo vprašal, ali bi videli virus, če bi združili bronhialno tekočino 10.000 obolelih s kovidom, vendar je odgovor enak: »Ni dovolj virusa, da bi ga našli.« To seveda sproži vprašanje: Na podlagi katere teorije potem trdimo, da ljudje zbolijo zaradi virusa? Na to ni odgovora.” – Dr. Tom Cowan, Breaking the Spell
Različni biologi, virologi, znanstveniki itd. dajejo podobne odgovore meni neposredno ali pa drugim v pogovorih, ki jih imamo na družabnih omrežjih. Kot primer objavljam izgovor, ki sem ga dobil od biologa Thomasa Baldwina, ki preučuje “patogene” rastlinske “viruse” in se poslužuje Twitterja Sense_Strand:
Slika: Odgovor Thomasa Baldwina, ki preučuje “patogene” rastlinske “viruse” in se poslužuje Twitterja Sense_Strand, na razkrinkavanje lažne teorije o virusih: »Trdim, da količina virusa ni zadostna, da bi ga očistili in izolirali (zaradi izgube med postopkom) in da bi pri tem dobili dovolj veliko količino prečiščenega vzorca, ki bi bil primeren za namnožitev.«
Ti butec.
KAKO PREFINJENO!
Drug podoben odgovor smo prejeli od Dirka Fausshauerja, izrednega profesorja, ki je študiral biologijo in kemijo in je bil vodja raziskovalne skupine za “strukturno biokemijo” na oddelku za nevrobiologijo. Tudi Dirk trdi, da ni dovolj “virusnih” delcev, ki bi jih lahko našli pred izvedbo poskusa s celično kulturo:
Slika: Odgovor Dirka Fausshauerja, izrednega profesorja, ki je študiral biologijo in kemijo in je bil vodja raziskovalne skupine za “strukturno biokemijo” na oddelku za nevrobiologijo: »Celična kultura se uporablja za namnožitev števila virusov, zato ker vzorec bolnika ne vsebuje zadostnega števila, da bi iz njega neposredno izolirali virus.«
Tako lahko vidimo, da imajo CDC, virologi, biologi itd. popoln izgovor, zaradi katerega se njihove “virusne” teorije ne da potvoriti in je povsem psevdoznanstvena. Enostavno ne morejo očistiti in izolirati domnevnih “virusnih” delcev iz vzorca bolnega človeka ali živali, saj za to ni na voljo dovolj teh patogenih delcev, ne glede na to, koliko vzorcev združite. Trdijo, da “virus” potrebuje gostiteljsko celico, da se namnoži v dovolj veliki količini, da ga lahko virologi najdejo, kar pomeni, da je celična kultura edini način.
Ne pozabite na dejstvo, da bi moral biti gostitelj popolna celična kultura in da bi moralo telo prekipevati z milijardami, če ne bilijoni, »virusnih« delcev. Virologi res nikoli niso imeli na voljo nobenih “virusov” v čistem stanju, da bi jih preučili in se prepričali, ali je celična kultura sploh uspešen način za gojenje “virusa”. Nekako se jim zdi smešno, da kdorkoli sploh zahteva neposredne dokaze, da delci, ki jih opazimo po namnožitvi v celični kulturi, dejansko obstajajo v vzorcih gostitelja pred izvedbo poskusa.
Kako si sploh drznemo domnevati, da vzorec vsebuje nečistoče, kot je predlagal Rivers, ki ne samo da zamenjujejo rezultate kateregakoli poskusa, ampak virologom tudi onemogočajo, da bi lahko trdili, da je katerikoli delec njihov krivec, saj med njimi nikakor ne morejo razlikovati. Sprejeti moramo le to, da čiščenje in izolacija domnevnih “virusnih” delcev neposredno iz vzorcev ni le nemogoča, ampak tudi nepotrebna. Preprosto ni na voljo dovolj delcev, ostale nečistoče niso pomembne in celična kultura je natančna. To je pač treba sprejeti.
Zakaj pa bi morali to sprejeti? Logično podana utemeljitev nima smisla, zlasti če pogledamo njihovo lastno fikcijo. Če se v skladu z njihovo teorijo »virusi« v telesu dovolj namnožijo, da lahko povzročijo bolezen, mora biti v vzorcu bolnega človeka in živali prisotna velika količina »virusov«. Z različnimi postopki čiščenja, ki so na voljo (centrifugiranje, filtracija, obarjanje itd.), bi morali biti sposobni očistiti in izolirati domnevne “virusne” delce neposredno iz vzorca, preden se poskus sploh izvede.
Slika: Predlagani postopek za izolacijo in čiščenje virusnih delcev iz vzorca bolnika:
a) suspendirane celice ali tkivo razbijemo, tako da dobimo celični homogenat, ki vsebuje celične organele
b) celični homogenat centrifugiramo pri nizkih obratih, tako da preostale nerazbite celice, jedra in citoskelet peletirajo. Pelete (skupke) odstranimo in s centrifugiranjem supernatanta pri srednjih obratih peletiramo še mitohondrije. Dobljeni supernatant centrifugiramo še pri visokih obratih, pri čemer peletirajo mikrosomi in majhni celični vezikli (mehurčki). Supernatant še zadnjič centrifugiramo pri zelo visokih obratih, da peletirajo še ribosomi, domnevni virusi in velike makromolekule.
c) pelet, ki vsebuje domnevne viruse, nato gradientno centrufugiramo in frakcioniramo. Zbiramo posamezne frakcije in iščemo tisto, v kateri je prečiščeni »virus«.
Obstajati morajo dokazi, da so ti »virusni« delci dejansko prisotni v začetnih bolnikovih vzorcih. Šele ko je to potrjeno, jih je mogoče uporabiti kot veljavno neodvisno spremenljivko za dokazovanje patogenosti po naravni poti »okužbe«. Brez izgovorov. Na žalost se izgovori kar vrstijo in ni jim videti konca. Zdi se, da virologi želijo nadaljevati s šarado, da v vzorcih ni dovolj »virusov«, da bi jih lahko našli že pred eksperimentiranjem v celični kulturi. Zato se raje posvetimo temu, zakaj trenutna obramba, ki jo ponujajo zaščitniki laži, ni le nelogična, ampak prav tako povsem neverjetna tudi na podlagi njihove lastne izmišljene pripovedi.
Razlaga pojmov:
- * povedano poenostavljeno: Virus je obligatni lenuh. Je kot celica, samo brez struktur, ki bi jim omogočile, da so samooskrbni. Ne morejo ne rasti, niti se sami razmnoževati. Imajo pa nukleinsko kislino, in vse ostale snovi, npr. proteine, ki so jih naredili za njih drugi, po zapisu v njihovi nukleinski kislini.
- (?!**) tudi če izpustimo dejstvo, da ni potrebno popolnoma prečistiti začetnega bolnikovega vzorca in sprejmemo, da zadostuje le primerjava z neinokuliranimi kontrolami, kmalu odkrijemo, da kontrolnih poskusov v virologiji ne uporabljajo ali pa te niso narejene po istem postopku, kot so bili narejeni bolnikovi vzorci. Pravilne kontrole bi morale biti narejene vsaj na vzorcu potrjeno zdrave osebe, ki bi ga od začetka obravnavali po popolnoma enakem postopku. Vendar je to druga tema, o kateri smo že večkrat pisali (https://www.skrivnostisveta.si/koncna-zavrnitev-virologije/).
- *** Morda je v tem stavku preveč le besedica »dovolj«: Virolog je odgovoril, da tega ni mogoče storiti, ker v vzorcu enega bolnika ni dovolj “virusa”.
Povezani viri:
- Kutter, J., Spronken, M.I., Fraaij, P.L., Fouchier, R. Herfst, S. Transmission routes of respiratory viruses among humans. Review. Curr Opin Virol 28, 142-151, 2018, https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/29452994/
- Stefan Lanka. The final refutal of virology. https://odysee.com/@halloftruth:c/the-final-refutal-of-virology-dr-stefan-lanka:6
- Avtor: Mike Stone
- Vir: https://mikestone.substack.com/p/wheres-the-virus
- Prevod: Irena Z.
- Lektura: Darinka Z.
