Kje je virus? – 2. del

Še vedno ga iščemo!

Da, prav ste prebrali. Na našem planetu naj bi obstajalo 10 nanomilijonov “virusov”. Sliši se kot izmišljena številka, kajne? Vendar pa je to uradno število »virusov« in virologi želijo, da temu verjamemo. »Virusi« naj bi naseljevali naše okolje, nas obdajali in pred njimi je nemogoče pobegniti. Zavedati se torej moramo, da naletimo na »virus«, kamorkoli se obrnemo. Zato nas ne bi smelo presenetiti, da ima po izmišljeni pripovedi vsak človek v sebi »virom«, ki ga sestavlja 380 bilijonov »virusov«. In to že od vekomaj.

https://viroliegy.com/2022/02/01/the-human-virome/

Pravijo, da smo pravzaprav bolj »virusi« kot ljudje! Vendar se zdi to v nasprotju s pripovedjo, da so te entitete zunanji vsiljivci. Namesto tega bi bilo bolj smiselno, da bi bile računalniške kode RNK, za katere trdijo, da so “virusne”, iz našega lastnega genetskega materiala. Kljub temu pa od nas pričakujejo, da se odrečemo logičnemu razmišljanju in preprosto nadaljujemo od tu naprej:

Virusi nam lahko pomagajo, pa tudi škodujejo

Strokovnjaki ugotavljajo, kako izkoristiti 380 bilijonov* virusov, ki sestavljajo človeški virom.

»Biologi ocenjujejo, da trenutno na vas in v vašem telesu živi 380 bilijonov virusov. Torej 10-krat več kot bakterij. Nekateri lahko povzročijo bolezen, mnogi pa preprosto sobivajo z vami. Konec leta 2019 so na primer raziskovalci na Univerzi v Pensilvaniji odkrili 19 različnih sevov redondovirusa v dihalih; peščica jih je bila povezana s parodontalno boleznijo ali pljučno boleznijo, drugi pa bi se lahko borili proti boleznim dihal. Znanstveniki, ki hitro širijo svoje znanje, jasno kažejo, da nismo sestavljeni predvsem iz »človeških« celic, ki jih občasno napadejo mikrobi; naša telesa so v resnici superorganizmi sobivajočih celic, bakterij, gliv in najštevilčnejših virusov. Zadnja štetja kažejo, da kar polovica vseh bioloških snovi v vašem telesu ni človeška.«

https://www.scientificamerican.com/article/viruses-can-help-us-as-well-as-harm-us/

Če po njihovih lastnih ocenah nismo nič drugega kot hodeči, govoreči »virusi«, je težko verjeti, da v vzorcih bolnika ali živali ni dovolj »virusnih« delcev, da bi jih prečistili in izolirali. Seveda imajo v tem fantastičnem scenariju vgrajen izgovor. Trdijo, da je velika večina astronomsko nepojmljivih količin »virusov« v nas in našem okolju neškodljivih, kar je v nasprotju s samo definicijo, kaj naj bi “virus” bil:

Vendar pa se po popolnem razkritju zdi, da se definicija tega, kaj dejansko je “virus”, nenehno spreminja. Izvirni latinski pomen besede »virus« je “strup”. Sodobna definicija pa pravi, da je to obvezni parazit v celici, ki se namnoži znotraj celice in povzroča bolezni.

Opredelitev tega, kaj je “virus”, se je sčasoma pravzaprav spremenila, iz prvotnega pomena strupa v topno snov. Kasneje so ga obravnavali kot nekakšen encim, sčasoma pa kot ferment. Nato so na »virus« gledali kot na beljakovino, ki lahko preživi številne kemične procese in na koncu je postal majhen patogeni mikrob. Nenehno spreminjajoče se definicije se pogosto rodijo v okolju, kjer je preveč piscev, ki hočejo povedati svoje mnenje o tem, kaj naj bi ta nevidna entiteta bila:

O zgodovini zgodnjih raziskav virusov

Virus je opredeljen kot biološka entiteta, sestavljena iz nukleinske kisline in beljakovin. Gre za kompleks makromolekul, katerih genetski material je sestavljen iz DNK ali RNK. Za razmnoževanje virusa morajo biti nujno prisotne primerne gostiteljske celice. Ta definicija (ki je tukaj ne povzemamo v celoti) se izrazito razlikuje od tiste, ki je še veljala v začetku 20. stoletja: virus je bil določen kot submikroskopski povzročitelj nalezljivih bolezni, ki lahko prehaja skozi filter in ga ni mogoče gojiti na gojiščih nežive kulture. Pri etioloških raziskavah bolezni sta bili dodani še dve značilnosti: sposobnost namnožitve v okuženem organizmu in neomejena prenosljivost z enega dovzetnega organizma na drugega. Ta definicija se skrči na verbalno manifestacijo specifične raziskovalne prakse, kjer si razlagajo patogen glede na reakcije, ki jo ima na bakteriološke eksperimentalne pogoje, ki so bili takrat običajni. Zanima nas predvsem prehod od zgodnjega do sodobnega koncepta virusa in vloga, ki jo je pri tem igral razvoj procesnih pogojev.

Že od začetka so bili pogledi na naravo virusa zelo različni. Mislili so, da gre za topno snov, encim, ferment, beljakovine z visoko molekulsko maso, ki lahko preživi vrsto kemičnih procesov, ne da bi izgubil svojo nalezljivost (tj. da so organske snovi brez lastnega življenja), oziroma se je domnevalo, da je virus posebno majhen mikrob (je živ, op. prev.). Zlasti rastlinski patologi so ugotavljali, da gre za topno snov ali encim. Takratna zgodovina jih je namreč vodila k razmišljanju predvsem o kemičnih spojinah. Živalski in človeški patologi, ki so bili tesneje povezani z bakteriologijo in citologijo, pa so bili naklonjeni mikrobnemu konceptu.

https://viroliegyhome.files.wordpress.com/2022/12/lc3bctkethehistoryofearlyvirusresearch_engl.pdf

Že od nekdaj je navada virologov, da radi spreminjajo splošno uveljavljene definicije besed, kot so to storili s čiščenjem in izolacijo. Prav tako nas še vedno begajo s stalnimi spremembami definicije “virusa”. Glede na uradne vire naj bi se ves čas »plazili naokoli« s temi “virusi”, ki jih je težko definirati. V skladu z uradno pripovedjo naj bi »virusi« ugrabili naše celice, prevzeli upravljanje nad njihovim delovanjem, z namenom da bi ustvarili dovolj kopij samega sebe, nato pa bi celica eksplodirala zaradi tisočerih kopij nevidne patogene entitete, ki bi se nato razširila po celem telesu ter okužila druge celice. Ta postopek se vedno znova ponavlja, končni rezultat pa je nastanek neštetih kopij, kar vodi v simptome bolezni:

Kaj je virus?

»Njihov način razmnoževanja ni binarni (v smislu, da se eden razdeli na dva, dva na štiri itd.), kot pri večini drugih organizmov. Pojavi se v kratkem času kot izbruh tisočih virusnih delcev iz enega virusa. Število virusov, proizvedenih v celični kulturi ali krvi, je v desetinah milijonov na mililiter gojišča ali krvi. Samo zaradi tega načina razmnoževanja so virusi enkratni.«

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7122971/

Medtem ko zgornji vir navaja desetine milijonov teh “virusnih” kopij na mililiter krvi, se v resnici trdi, da lahko samo en mililiter tekočine vsebuje do 100 milijonov “virusov”:

Odziv strokovnjakov na vprašanja o kovid-19 in virusnem bremenu

Morali bi biti bolj zaskrbljeni zaradi situacij, ko nekdo prejme ogromen odmerek virusa (nimamo podatkov o tem, kako velik bi ta lahko bil, vendar lahko telesne tekočine ljudi, okuženih z drugimi virusi, vsebujejo od milijona do sto milijonov virusov v enem mililitru), zlasti z vdihavanjem.

https://www.sciencemediacentre.org/expert-reaction-to-questions-about-covid-19-and-viral-load/

Spodnja zgodba, koliko “virusa” naj bi bilo v bolniku, okuženim s “SARS-COV-2”, je bila potrjena v spodnji študiji, ki je preučevala “virusno” obremenitev v različnih vzorcih na vrhuncu okužbe. Ocenjeno je bilo, da je bilo od 10 tisoč do 100 milijonov “virusnih” kopij na mililiter tekočine:

Virusna dinamika SARS-COV-2 v slini okuženih bolnikov

“Virusna obremenitev v slini je primerljiva s tistimi v sputumu (izpljunku) in brisih žrela, pri čemer so se v prvem tednu simptomov te vrednosti gibale od približno 10⁴ do 10⁸ kopij na ml.”

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7316041/

Za boljšo predstavo o tem, kolikšna količina je to, je na treh zlatih jušnih žlicah priročna primerjalna tabela, ki prikazuje 50 milijonov (v 0.5 ml), 100 milijonov (v 1 ml) in 200 milijonov (v 2 ml) »virusov«.

Upoštevajte, da glede na uradno zgodbo ni načina, da bi očistili in izolirali “viruse” s teh treh zlatih žlic, polnih od desetine- do sto milijonov teh malih nepridipravov. Upoštevajte tudi, da virologi uporabljajo vzorce, ki so veliko večji od teh. Kljub temu pa še vedno trdijo, da ni prisotnega dovolj »virusa«, da bi nam predložili neposredni vizualni dokaz, da »virus« obstaja v vzorcih bolnika, brez predhodne namnožitve v celični kulturi (malo spominja na namnožitev pri PCR testih, op. prev.).

Da bi videli »virus«, morajo v svoji domišljiji najprej dodati transportni medij, kri govejega zarodka in tuje celice za gojenje, tako da se lahko »virus« namnoži do te mere, da ga lahko »izolirajo« in najdejo v neprečiščeni zmešnjavi. To se ne zdi zelo razumno, kajne? Nikakor ne, še posebej, ko izvemo, da naj bi ob vrhuncu okužbe nekdo s »SARS-COV-2« vseboval od 1- do 100 milijard »virionov«:

Skupno število in masa virionov SARS-COV-2

Tu uporabljamo trenutno znanje o koncentracijah virionov pri okuženih osebah, da lahko ocenimo skupno število in maso virionov SARS-COV-2 pri okuženi osebi. Čeprav vsaka okužena oseba na vrhuncu okužbe nosi približno 1 milijardo do 100 milijard virionov, njihova skupna masa ne presega 0,1 mg.

https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/20503121221115053#table2-20503121221115053

Rečeno je, da človek, ki zakašlja ali kihne, v zrak spusti 200 milijonov virusnih delcev s hitrostjo 50 mph (8 km/h).

»Kaj potuje 6 čevljev (182 cm) daleč s hitrostjo do 50 mph (8 km/h) in nosi okoli 200 milijonov delcev? Kašelj in kihanje.”

https://www.tennessean.com/story/opinion/readers/2014/01/15/correctly-cover-a-cough-sneeze/4456383/

Če dodamo še trditev, da oseba, ki je kužna, izloči 100 milijard »virusnih« delcev na dan ali 10 milijonov v enem samem izdihu, postane nezmožnost najti »viruse« v vzorcu bolnika še bolj smešna:

“Ocenjujemo da oseba, ki je okužena z virusom, lahko izloči sto milijard virusnih delcev na dan – to je približno 10 milijonov na vdih.”

https://spectator.us/face-masks-work-note-evidence/

Človeški virom vsebuje bilijone virusov

Živijo v ustih, črevesju, pljučih, in pomagajo graditi imunski odgovor

Po besedah virologov pa, kljub tako velikemu številu »virusov«, ki so prisotni v »okuženih« posameznikih, jih v njihovih vzorcih ali pa morda v njihovem okolju ni mogoče najti. Le kako bi lahko virolog z nešteto kopijami teh patogenih delcev v človeških vzorcih ločil en “virus” od drugega? Na podlagi njihove uradne zgodbe bo v kateremkoli posamezniku v danem trenutku zagotovo vedno prisoten več kot en »virus«. Samo v človeškem črevesju naj bi prebivalo 140.000 različnih vrst “virusov”:

Znanstveniki so identificirali več kot 140.000 vrst virusov v človeškem črevesju

»Virusi so najštevilčnejše biološke entitete na planetu. Raziskovalci z inštituta Wellcome Sanger in z Evropskega inštituta za bioinformatiko EMBL (EMBL-EBI) so identificirali več kot 140.000 virusnih vrst, ki živijo v človeškem črevesju, od katerih jih več kot polovico niso še nikoli opazili.«

https://www.sciencedaily.com/releases/2021/02/210218142739.htm

Od 380 bilijonov »virusov«, ki naj bi ves čas živeli v našem telesu, je samo v črevesju vsaj 140.000 različnih! Koliko različnih vrst »virusov« naj bi torej bilo skupno v telesu kateregakoli posameznika? Kako bi lahko katerikoli virolog zagotovo vedel, da je delec, za katerega trdijo, da je “virus”, in ki je bil izbran za krivca na slikah, posnetih z elektronskem mikroskopom po namnožitvi v celični kulturi, resnično tisti, ki ga iščejo in ne katerikoli drugi, ki se skriva v nas?

Domnevno mrgoli toliko variacij teh nevidnih entitet, da bi jih bilo nemogoče vse ločiti med seboj in pri tem trditi, da je ena patogena, druga pa ne. Če upoštevamo, da res obstajajo številni drugi delci enake velikosti in gostote kot domnevni “virusi”, kot so beljakovine, celični ostanki, mikrovezikli in drugi mikroorganizmi, naloga postane resnično neverjetna. To je prava uganka, na katero virologi nimajo logičnega odgovora.

Zato se virologi zatekajo k nelogičnim izgovorom, da v tekočinah preprosto ni dovolj “virusa”, da bi ga lahko našli, preden se izvede poskus s celično kulturo. To bi moralo spet sprožiti vprašanje, kako so sploh določili, da je celična kultura primerna za namnožitev “virusa”? Saj “virus” ni bil nikoli opažen in preučen na začetku. Vendar pa želijo, da preprosto spregledamo to neprijetno »luknjo v zapletu«. Virologi nasprotujejo lastnim zgodbam o tem, kako kar »pokamo« od »virusov«. In vsakič, ko uporabijo ta izgovor, priznavajo, da v vzorcih bolnega človeka ali živali ni mogoče najti delcev, ki so bili izbrani za njihovega strah vzbujajočega predstavnika. Pika.

Delce morajo ustvariti z uporabo celične juhe. Seveda bo samo ta metoda privedla do veliko večje količine delcev, ki so prisotni po gojenju v celični kulturi, saj so v njej tudi številni dodatki. Ko je postopek končan, lahko virologi izberejo svojega predstavnika med neprečiščenimi tekočinami, ki vsebujejo različne druge tuje elemente. Že sama kri govejega zarodka (FBS, Fetal Bovine Serum) bo imela svoje lastno obilje mikroorganizmov.

»Vendar je pomembno omeniti, da FBS v kulturah človeških celic lahko povzroči nastanek raziskovalnih artefaktov**; človeške celice, gojene s človeškimi serumi, se obnašajo drugače kot tiste, gojene s FBS [4].«

“Navadni FBS vsebuje veliko število zunajceličnih veziklov, od katerih so nekateri eksosomi [18, 19].”

https://www.labome.com/method/Fetal-Bovine-Serum.html

Upoštevati je treba tudi, da bo sama živalska celica, običajno iz ledvic afriške zelene opice, prispevala k tej neprečiščeni zmešnjavi, ko bo začela razpadati na nadaljnje manjše delce, potem ko bo postopoma izstradana in zastrupljena do smrti, v procesu imenovanem apoptoza (celična smrt).

Moralo bi biti kristalno jasno, zakaj virologi ne morejo najti svojega “virusa” neposredno v vzorcih. Čeprav nam pravijo, da smo do roba napolnjeni z »virusi«, pa delci, izbrani za predstavljanje izmišljene grožnje, v nas dejansko ne obstajajo in jih je treba ustvariti z zelo specifičnimi recepti v laboratoriju. Virologi morajo dodajati različne dodatke, ki nadaljujejo z ubijanjem celice, tako da si lahko nato kot krivca napačno razlagajo nastale naključne delce med celičnimi ostanki. Medtem pa so v resnici toksični pogoji samega poskusa virologom omogočili, da pričarajo svoje idealne pošasti. To je ustvarilo neovrgljivo predpostavko***, saj jim je dovoljeno opravičiti dejstvo, da ni neposrednih vizualnih dokazov o “virusu” v tekočinah pred gojenjem.

Virologi trdijo, da “virusi” na ta način preprosto ne delujejo. Scenarij zahteva gostiteljsko celico, ki jo lahko virolog zastrupi in ubije, da ustvari slikovite mojstrovine, vidne z elektronsko mikroskopijo. Iz nekega nenavadnega razloga mora biti to tuja živalska ali rakava celica, ne pa celice dejanskega gostitelja, iz katerega je vzorec vzet, da bi se “virus” podvojil in bi ga lahko videli. Ta izmišljena pripoved, s katero upravičujejo pomanjkanje neposrednih dokazov o prisotnosti »virusa« v vzorcu bolnika, ne deluje brez te neovrgljive predpostavke. In če goljufiva praksa celične kulture izgine, preneha obstajati tudi »virus«.

Tako je edini način opazovanja »virusa« možen šele po izvedbi poskusa s celično kulturo. Nikoli ga ne bomo videli v očiščenem in izoliranem stanju. To pomeni, da neodvisna spremenljivka, ki je ključna za znanstveno metodo in bi po znanstvenih kriterijih morala obstajati, da jo lahko spreminjamo in z njo manipuliramo, pred eksperimentiranjem ne obstaja. To dejstvo zagotavlja, da je virologija trdno uvrščena v kategorijo psevdoznanosti, saj bo njihova “patogena entiteta” vedno manjkala v samih vzorcih bolnika, v katerih naj bi se nahajala, ne glede na to, koliko NIČ-milijonov “virusov” naj bi obstajalo v nas in okoli nas.

Razlaga pojmov:

• * Bilijon je milijon milijonov (1.000.000.000.000 ali 10¹²). Torej 380 bilijonov je 380,000,000,000,000.
• ** Raziskovalni artefakti v biologiji nimajo istega pomena kot v arheologiji. (lat. artefactum umetno izdelan) je pojav, opažen pri preučevanju predmeta, nenavaden za ta predmet in izkrivlja rezultate študije.
• *** Neovrgljiva predpostavka: predpostavka, ki jo je nemogoče dokazati kot napačno. Nasprotno od ovrgljivosti: teorija ali hipoteza je ovrgljiva, če ji je mogoče logično oporekati z empiričnim preizkusom. Primer: Izrek »Vsi labodi so beli« je ovrgljiv, saj ga z izrekom »Obstaja črni labod« lahko ovržemo, tudi če črni labodi v resnici ne bi obstajali.

• Avtor: Mike Stone
• Vir: https://mikestone.substack.com/p/wheres-the-virus
• Prevod: Irena Z.
• Lektura: Darinka Z.