Klic človeštvu

Ta sistem že dolgo ni več primeren in ni vreden človeškega življenja. Hitimo iz dneva v dan, skrbi se nam množijo, življenje pa gre mimo nas. Utopili smo se v lastne konstrukte, ki so nam bili servirani skozi družbene norme in lastne travme, ki jih nosimo v sebi. Utopično bi bilo pričakovati, da je življenje lahko drugačno.

Vse to pehanje za materialnim bogastvom, za zaslužkom, za statusi in statusnimi simboli. In zelo negativni motivi za doseganje le teh. In nikoli ni dovolj.

Imeti družino, imeti dobro službo, imeti hišo. Živeti ustrezno. Vse lepo in prav, če smo ob tem srečni. Pa res smo? Kaj pa če si neizmerno želim potovanj po svetu. Ali pa si ne želim otrok. Kaj pa če si neizmerno želim preživeti čas, ki ga namenjam službi in temu, da dobim denar, nekaj povsem drugega.

Tempo življenja je hiter. Stresen. Človek sploh nima časa, da se ustavi in posluša sam sebe. Hiti od ene aktivnosti do druge. Grem v službo, grem v otroke po vrtec, grem v trgovino, grem na šport. Moram tisto, moram ono.

(Dez)informacij je ogromno in obkrožajo nas povsod kamor gremo. Tehnologija nam je olajšala življenje, obenem pa nam je vzela tudi mir. Seveda, spet je na nas da to reguliramo. Ampak vemo, da včasih nismo dovolj močni v sebi, da to storimo. Življenjska volja nam je že zdavnaj usahnila. Živimo življenje brez pravega smisla.

Služba vas ne opredeljuje kot človeka. Družba vas ne opredeljuje kot človeka. Družina vas ne opredeljuje kot človeka. Sami sebi morate dati to vrednost po kateri tako zelo hrepenite in jo iščete v zunanjih okoliščinah, ljudeh in stvareh.

Če si sam prazen, ne moreš dati. In če si sam prazen, si kot sod brez dna; daješ vase, a ni nikoli dovolj.

Daj, vprašaj se kdaj, kaj si res ti želiš od življenja? Ali je to tisto življenje, ki ga živiš sedaj ali si se samo sprijaznil z “drobtinicami”, ki ti ga tako življenje v tej družbi omogoča.

Živimo v svetu suženjstva. Vedno smo. Le to spreminja svoje oblike skozi zgodovino. Vsaj čez tisto, kakršno so nas učili. Včasih so bili sužnji v drugačnih oblikah. Ko pomislim na sužnja, se mi v glavo prikrade slika oseb, ki so jih prodajali ljudem kot sužnje, ki so za njih opravljali najrazličnejše stvari.

Danes – danes je malo drugače? Mar je? Hodimo v službo, po možnosti tako, ki nam ni v veselje in delamo za denar, za to da si lahko privoščimo tiste osnovne stvari brez katerih ne moremo. Pa seveda si privoščimo še kaj za sebe. In dopust, itn. Veliko ljudi niti te možnosti nima – da bi razmišljala o tem, kam bodo odšli na dopust, kaj si bodo privoščili za sebe. Ker komaj živijo iz meseca v mesec. Životarijo. Borci so. Živijo v neživljenjskih razmerah, na robu družbe. Hodijo v službo, eno ali dve, skrbijo za dom, skrbijo da bodo plačali vse račune, da bodo dali otrokom kaj za jesti…

Pa nikogar ne krivim, da je tako. Ja, duše si že same izberemo pot, ki jo moramo hoditi, ko pridemo na svet. Ampak še vseeno. To ni prav. In četudi meni skoraj nič ne manjka, ne morem le mirno spremljati, kako drugim morda ni lahko živeti. Ni prav. Če se tebi ne dogaja, tega ni. Resno? A se mora kaj hudega zgoditi zato, da se zbudiš.

Sistem. Človek je gradnik sistema. Očitno smo to pozabili. Kajti za sistem smo samo številke. Robotizirani roboti. Danes si, jutri te ni. Hitro nadomestljiv. Pomemben je samo cilj, sredstva opravičujejo vse. Kakorkoli je danes to normalno, dragi moji – to ni normalno. Daleč od tega. Ljudje, ki delujejo v sistemu so tisti, ki so pomembni. Narejeni smo tako, da želimo prispevati v svetu. Prav vsak izmed nas je unikat, ki v skupini lahko zažari z svojimi talenti in kompetencami. Pomembno je sodelovanje. Enotni smo skupaj močnejši. Apatija, nejevolja, razočaranje – vse to je posledica človekovega neizraženega potenciala v sistemu, v katerem ni cenjen in spoštovan. Kjer ni enakovreden drugim in nima možnosti, da bi se razcvetel. Seveda ni vse tako eno ali dvostransko kot je tu opisano, vendar je za oris situacije za normalnega človeka to dovolj, da začne razmišljati o tem.

Danes živimo v dobi brezčutja. Odlično je, da ima človek um in zna uporabljati njegove kapacitete. Ampak človek ni samo umsko bitje. Um je orodje, instrument; potrebno se je naučiti biti njegov gospodar, ne biti njegov suženj.

Manjka biti človek v pravem pomenu besede. Človek ni samo umsko bitje, je tudi čuteče bitje, ki ima srce in dušo.

Ali ste otopeli? Ali zatirate in tlačite svoja čustva? Ali imate psihične ali fizične težave – ste prepričani, da niso to psihosomatske motnje, ki vas silijo v to, da se soočite sami s seboj in z svojim čustvi, problemi in izzivi? Zagotovo bo vse rešil samo obisk zdravnika in tableti. Protibolečinske tablete, antidepresivi…. Vse je lažje, kot pa pogledati sam sebe v zrcalo in naliti si čistega vina. Prispodoba. In vem, da se vsi trudite po najboljših močeh. Vendar zavedajmo se nečesa – če vedno plujem v istih vodah niti ne vem kaj je onkraj tega, ker nikoli nisem poizkusil, nikoli ne bom izplul. Če sem nečesa naučen celo življenje, to še ne pomeni, da ne more biti drugače. Potrebno je pogledati izven okvirjev in poizkusiti nekaj novega.

Kako zelo ste srečni? Kako zelo močno se skrivate v raznoraznih navadah, da se vam ni treba soočiti s samim sabo – prekomerno hranjenje, prekomerno pitje, kajenje, gledanje televizije, prekomerno športno udejstvovanje, prekomerno razdajanje spolnosti itd. Vsaka stvar je v redu v mejah normale. V današnjih časih se precej poudarja moč pozitivnega mišljenja – da seveda, ampak pot da pridemo do tja ni tlakovana z tlačenjem čustev in pozabljanjem na to kar smo. Kar smo v osnovi. Človeška bitja. Ki nimajo le uma, ampak tudi srce, dušo, intuicijo, kognicijo…

Vsak se lahko spomni, kako je bilo, ko je bil otrok, ko je živel svoje otroštvo. Kot otroci smo neobremenjeni s svetom, z zanimanjem spremljamo vse okoli nas, smo polni radostne energije brez posebnega razloga in smo čisti v svoji energiji. Smo radostni in srečni. Verjamem, da veliko ljudi ni izkusilo lepega otroštva in žal mi je da je tako. Iskreno. Upam, da ste imeli vsaj možnost izkusiti nekaj energije, ki bi vam jo moralo otroštvo prinesti.

In potem otrok zraste. In gre v šolo. In v šoli pridno sedi in se uči. Uči se poslušnosti, ponižnosti, sprejemanja sistema takega kot je. Ko gre otrok v šolo, se tam poleg drugih stvari uči biti priden, zato da bo ustrezal. Sedeti mora kar nekaj ur na miru, kar tudi ni enostavno za otroka. Vse to je uvertura za kasnejše življenje – bodi poslušen, ravnaj se po pravilih, delaj za tekočim trakom, delaj 8 ur vsak dan, živi življenje tako kot vsi drugi, ne izstopaj tam kjer ni treba.

In veliko otrok pride čustveno poškodovanih v šolo; in veliko otrok je čustveno poškodovanih v šolah zaradi vrstnikov, neprimernih učiteljev, sistema. Otroci so odraz staršev. Ogledalo, zrcalo. Človek, ko se rodi stopi v vseživljenjsko šolo, kateri ni konca dokler življenje na Zemlji v materialnem/telesnem aspektu ne umre. In veliko je stvari, ki se v šolah ne uči, pa so pomembne za življenje – čustvena inteligenca, duhovna inteligenca, kognicija, kreativnost in spodbujanje v stvareh, ki so otroku blizu in mu gredo od rok (pa ne zato, ker starši niso izživeli svojih sanj in silijo otroka v določene okvirje, ampak ker sam stremi k temu). In spet poudarjam – zadeve niso črno/bele, ampak so poudarjeni samo določeni segmenti točno s tem namenom, da se izpostavi vidike, ki kažejo na to kako živimo sedaj in kako bi lahko živeli boljše in drugače.

Ko se mladi kasneje šolajo, še imajo upanje, da bo nekoč drugače in boljše ter da jim je izobrazba res vstopnica v boljši svet. Malokateri se ne najde v poklicih, ki so mu na izbiro, že zaradi tega, ker njegova zanimanja, potencial in kreativnost na tistem področju za druge niso bilo dovolj pomembna – ali pa jih do sedaj sploh ni našel, saj je bil vedno usmerjen v tisto, kar želi družba. V kolikor se že ukvarja s tem, kar mu duša veli, malokrat ni ustrezen za delovanje sistema, prav tako pa morda ne zasluži dovolj denarja zato da bi preživel in je primoran delati nekaj kar ni v skladu z njim zato da preživi.

Ne pravim, da so stvari slabe. V nekaterih pogledih so dobre, vendar pa v nekaterih močno pešajo. In v tem trpimo kolektivno in individualno. Vedno je potrebno pogledati stvari z vseh zornih kotov, ta ni le eden. Zdi pa se mi bistveno konstruktivno kritično izpostaviti stvari, ki niso v redu in katerim je potrebno nameniti pozornost – kajti dandanes smo jih kratko malo apatično sprejeli za novo normalnost.

Klasičen eksperiment. Kaj je boljše – dobra pozornost, slaba pozornost, ignoranca? Pa ponazorimo na primeru majhnega otroka. Ko otrok dobi dobro pozornost se mu godi in mu je dobro. Kadar si želi pozornosti, začne “nagajati” in iskati pozornost na različne načine, tudi tako da nas jezi in počne stvari, ki so morda za njegovo življenje ogrožajoče z namenom, da dobi našo pozornost. Posledica tega je negativna pozornost, ki pride z naše strani v obliki kritike, graje, zaščite itd. Mislim, da je koncept razumljiv. Torej, kaj od naštetih treh pojmov človeka najbolj boli? Da ni opažen, da je kot da ga ni. Ignoranca.

Pa preslikajte to na celotno družbo in pomislite koliko je danes prisotna med nami. Kapitalizem, individualizem, brezčutnost…

Etičnost in moralnost. Pojmi stari skoraj toliko kot človeštvo (da, pretiravam). Na to temo je napisanih mnogo knjig in člankov skozi celotno zgodovino in zanimivo je, da večina stvari ostaja enakih še dandanes. Pa vendarle se včasih zdi, kot da so te pojmi izumrli. Niso. So zimzeleni. Vedno aktualni. Le če se zazrete tja kamor je treba. Če znate slišati svoj notranji glas, upoštevati lastno srce, misliti s svojo glavo in živeti svoje življenje. Niso zaman besede, ko spoštuješ sebe, spoštuješ druge; ko imaš rad sebe, imaš rad druge (nimaš želje po temu, da bi komu delal škodo iz negativnih vzgibov – maščevanje, zavist, pohlep, itd). Osnovni izpit človeštva! Verjetno smo na njem vsi kdaj padli, in to ni nič narobe, dokler se zavedamo svoje poti in smerokazov ter zaradi tega postanemo boljši človek.

Pa mi povejte, kaj je res pomembnejše od tega?

Morda bogastvo, veliko denarja, veliko uspeha, veliko materialnih dobrin. Mere grobov so vselej enake. Ničesar ne boste odnesli s seboj.

Pa vprašate – povej mi, kaj je potemtakem pomembno?

Človeški odnosi. Kvalitetni človeški odnosi. Pred tem in pa daleč pred tem – odnos, ki ga imamo sami s seboj.

Pa lahko rečete, ah to ni zame. V redu, tako si se odločil, nič narobe. Spomni se na te besede, ko ti bo hudo. In verjemi, lahko iščeš odgovore po celem svetu, celo v vesolju; v vseh zunanjih užitkih in stvareh, žal…. tistega zadoščenja po tem kar iščeš, tam našel ne boš. In ja vselej je lažje kazati s prstom na druge ali igrati žrtev. Pa si res želite živeti tako življenje. To ni življenje, to je životarjenje. Vse vas sili v to, da spremenite določene stvari. Nehajte se že ukvarjati z okolico in se začnite ukvarjati s seboj. In prebudite v sebi glas intuicije, trpeče neuslišano srce in pristne človeške vrednote.

Pa si res želimo živeti tako? Jaz si definitivno ne. Pomembne in izpolnjujoče stvari so vedno samo v meni sami. In iz tega gradim pristne odnose z soljudmi ter naravo v vsem njenem obsegu.

Vsaka stvar ima vedno več plati. Neizmerno veliko pogledov na isto stvar. V grobem vedno lahko rečemo, da ima vsak kovanec dve plati ter da je vse dvorezni meč. Vsako stvar lahko usmerimo v dobro ali slabo. Pomembni so motivi, zakaj nekaj počnemo. Kot oseba, organizacija, kdorkoli pač že. Nesebični motivi, ki bi človeku in človeštvu pomagali k bolj izpolnjujočemu življenju, so vedno pravi odgovor.

Motivi, izvirajoči iz gonje po več denarja ali več moči; pohlep, izkoriščanje, manipulacija, neiskrenost, klevetanje, nečimrnost, brezbrižnost… Ni potrebe po naštevanju še več tega. In sledečega tudi ne bi bilo potrebno zapisati. Ampak bom. Ne, niso dobri in ne prispevajo k boljšemu življenju za vse nas.

Človek je sam po sebi čisto bitje. Izgubljen in pogubljen z družbenimi normami in okvirji. Vse kar si želi, je samo, da bi bil svoboden in da bi bil ljubezen, da bi širil ljubezen. Pa je človek obremenjen z družbenimi konstrukti, lastnimi in generacijskimi travmami, da tega ne išče na pravem mestu.

In ne, ni vse slabo. Sploh ni slabo. Točno tako je, kot mora biti. Na nas je da se vsak pri sebi zbudi in ugotovi, kaj lahko stori za to, da bo danes boljši človek, kot je bil včeraj. Primerjajoč samo s samim s sabo. Ko bo človek vzpostavil dober odnos s samim seboj, ga bo posledično tudi z drugimi. In ta posledično razkrije tančice brezbrižnosti do soljudi v tem svetu. In nas pelje po poti sočutja, ljubezni, spremembe in transformacije. Svet je lahko drugačen. Začenjajoč pri sebi.

In nič se ne da rešiti z nasiljem. Poglejte zgodovino – tisto, katero nas učijo, pa vendarle – nasilje rodi nasilje. In nasilje ne more biti odgovor. Ustvarja se dinamika, ki se nikoli ne bo končala. Odgovor je ljubezen, brezpogojna ljubezen. Vse kar ta pojem obsega.

Pozitivna naravnanost. Najprej je treba čez svojo temo, da lahko pridemo do stanja brezpogojne ljubezni iz katere bo samodejno prišla pozitivna naravnanost z vso svojo ranljivostjo, milino in mehkobo. In potrebno je biti iskren in pošten – do sebe in do drugih; kakor mora človek sam prehoditi svojo lastno temo, jo mora tudi družba, da se spremeni. Življenje, ki ga vidimo skozi konstruktivno kritičnost, sprejemanje in transformiranje.

Hudi časi. Morda. Katarzični časi. Morda. Dekadenca. Apokalipsa. Zrušitev vrednot in vrednostnega sistema v ničevnost in razkroj človeškosti. Morda. Transformacija v boljše čase. Morda.

Na nas je da se odločimo, ali bomo le objokovali svojo usodo in usodo planeta ali pa bomo prižgali svojo luč in bili v pomoč vsem drugim s tem. In nič ni narobe z jokom, jok je očiščujoč. Prepotreben. In vsaka malenkost šteje. Ni potrebno premikati gora, da bi dejansko premaknili gore. Potrebno je samo pogledati v sebe.

Prihajajo časi, ko bo še bolj pomembno biti naravnan v svetlobo kot kdaj koli prej.

Postavljeni bomo pred odločitev kot človeštvo – ali bomo ponavljali isti cikel, isti vzorec še naprej ali bomo izbrali pot ljubezni in ustvarili nov svet.

Zato je zdaj, bolj kot kadarkoli pomembno delati na sebi. In obenem zreti realnosti v oči.

Resnici je potrebno pogledati v oči, točno takšni kot je. Brez sprenevedanja, obotavljanja in brezbrižnosti. In kakorkoli je to težko, je to nujno potrebno za prepotrebne spremembe.

Dvomite v vse kar lahko – uporabite svoj um, razmišljate konstruktivno kritično. Poslušajte svoj glas – intuicijo in jo povežite s svojim srcem. Ne vdajte se pandemiji strahu. Učite se nenavezanosti. Vse je iluzija. Tega kar ste, vam nihče ne more vzeti. Tu leži resnična svoboda. In razmislite, kaj danes lahko naredite, da ste boljši človek, ki ne živi v strahu in je lahko tak kot je in ga jutri morda več ne bo. Ker nikoli ne veš, kateri dan bo tvoj zadnji. Zato si ne dopusti živeti na avtopilotu. Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu. In delajte na sebi… Na sebi, ne na drugih. Berite, izobražujte se v tej smeri – na to temo je napisanih ogromno knjig že zelo daleč v zgodovino nazaj.

Izzivam vas, da ste ljudje. Človek v pravem pomenu besede. Človek sočloveku. Ali zmoremo?

• Avtorica: Nina N.