Kochovi postulati in veliki asimptomatski pobeg – 3. del
Največji koraki k odkritju Vibrio cholerae
“Koch je v svoji poslanici 7. januarja 1884 priznal, da mu kljub uspehu pri izolaciji bacila v čisti kulturi ni uspelo reproducirati bolezni pri živalih. Pri tem je pravilno utemeljil, da živali niso dovzetne za to bolezen. Vendar pa se je tudi odpovedal enemu od elementov dokaza, ki ga je sam določil v svojih raziskavah. Te dokaze danes poznamo pod imenom Kochovi postulati, ki so predstavljali okvir za dokazovanje vloge mikroorganizmov pri bolezni.” https://www.clinicalmicrobiologyandinfection.com/article/S1198-743X(14)60855-7/fulltext
Po neuspešnih poskusih okužbe živali in poustvarjanja bolezni kolere se je Koch poskušal okužiti še sam, vendar z neprepričljivimi rezultati. Njegove negativne ugotovitve so njegovi kritiki uporabili za to, da so ga zasmehovali:
Lekcije iz kolere in Vibrio cholerae
“Nemška vlada je v strahu, da bi se epidemija razširila in zajela Evropo, v Egipt poslala zdravniško ekipo, v kateri je bil tudi nemški znanstvenik Robert Koch. Ko so Koch in njegovi sodelavci v Aleksandriji (Egipt) začeli s preiskavo, je epidemija že začela popuščati. Zato je Koch odpotoval v Kalkuto (zdaj Kalkuta, Indija), kjer se je epidemija še vedno nadaljevala. Raziskave, ki jih je opravil z bolniki s kolero, so ga pripeljale do tega, da je kot povzročitelja bolezni prepoznal bacil kolere v obliki črtice (Vibrio cholerae, pozneje imenovan Vibrio cholerae Pacini 1854, 4).
V objavi iz leta 1884 je tudi trdil, da je organizem izoliral v čistih kulturah iz blata bolnikov s kolero, medtem ko ga v vzorcih blata bolnikov z diarejo, ki ni bila povezana s kolero, ni bilo. Ta opažanja so bila v skladu z dvema od štirih postulatov (znanih kot “Kochovi postulati”), ki jih je leta 1882 oblikoval Koch sam, da bi ugotovil mikrobno etiologijo* nalezljivih bolezni (5). Da bi izpolnil merila, določena v preostalih dveh postulatih, je Koch poskušal živali okužiti s čistimi kulturami tega mikroorganizma, vendar brez večjega uspeha. Upravičeno je sklepal, da živali niso dovzetne za kolero, zato se je zatekel k skrajnemu ukrepu, da je s pitjem čistih kultur okužil sebe. Vendar je zbolel le za blago diarejo, kar so pozneje izkoristili njegovi nasprotniki, da so ga zasmehovali.”
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3089047/
Tudi po negativnih rezultatih lahko vidimo, da se je Koch poskušal prepričati, da je Vibrio cholerae kriv zaradi povezave … čeprav ni bilo mogoče najti nobene bakterije, da bi lahko ugotovili povezavo.
O trenutnem stanju bakteriološke diagnoze kolere
“To pa ne pomeni, da odsotnost ali bolje rečeno neodkritje bakterij kolere v primeru suma na kolero dokazuje odsotnost bakterije v vseh okoliščinah. Tako kot pri drugih nalezljivih boleznih, ki jih povzročajo mikroorganizmi, lahko obstajajo tudi posamezni primeri kolere, ki jih je treba zaradi njihovega obnašanja v drugih pogledih obravnavati kot nedvomne primere kolere, vendar v teh primerih bodisi zaradi nezadostne usposobljenosti preiskovalca, bodisi zato, ker so bili pregledani v neprimernem časovnem trenutku, bakterije kolere niso našli.”
Koch je domneval, da so se ti ljudje okužili zaradi stika z “okuženimi” osebami in da gre torej za “prave primere” kolere, saj so bakterije našli pri osebah, ki niso zbolele:
“Ti najlažji primeri kolere, pri katerih so bile v trdnih oblogah navidezno zdravih ljudi najdene bakterije kolere, se pojavljajo le v skupinah ljudi, ki so bili enako izpostavljeni okužbi in pri katerih se, poleg blagih primerov, kažejo tudi hudi primeri. Pri osebah, ki se niso mogle okužiti, ni bilo nikoli ugotovljeno nič podobnega. Zato je treba te primere obravnavati kot resnične primere kolere in jih ne moremo uporabiti kot dokaz proti specifičnemu značaju bakterij kolere.”
https://link.springer.com/article/10.1007/BF02284324
Povsem jasno je, da Koch ni mogel izpolniti nobenega dela svojega prvega postulata, saj so bili primeri, ko so Vibrio cholerae našli pri zdravih posameznikih, pa tudi primeri, ko ga niso našli pri tistih, ki niso bili zdravi in so imeli s tem povezane simptome. Kljub temu da je Koch gojil Vibrio cholerae v čisti kulturi in jo izoliral, bolezni ni mogel reproducirati ne pri poskusnih živalih ne pri sebi.
Tako je bil 2. postulat edini, za katerega je Koch lahko trdil, da ga je izpolnil, saj ostalih ni izpolnil. Logično bi to moralo pokazati, da Vibrio cholerae ni bil vzrok simptomov, povezanih s kolero, in bi Koch moral poiskati druge možne dejavnike, ki bi lahko povzročili te simptome. Na žalost tega ni storil in je namesto tega ustvaril nelogične koncepte, da bi zakril neizpolnjevanje lastne logike.
S tem ko je Koch obšel svoj prvi postulat, da bi omogočil vključitev asimptomatskih prenašalcev, je odprl vrata prihodnjim raziskovalcem, da bi obšli nekatere ali vse njegove postulate in še vedno trdili, da je preiskovani mikrob, naj bo to bakterija, “virus” ali kaj povsem drugega, pravi vzrok bolezni, tudi če noben od postulatov ni bil izpolnjen. To spreminjanje pravil logike se redno pojavlja pri preiskavah bakterij, kot je poudarjeno v 8. poglavju Taksonomskega vodnika po nalezljivih boleznih (Taxonomic Guide to Infectious Diseases (Second Edition):
Spreminjanje načina razmišljanja o nalezljivih boleznih
“Kot smo že omenili, je veliko patogenih organizmov prisotnih pri zdravih živalih, bolezen pa povzročijo le pri majhnem deležu okuženih posameznikov. Na primer, vrste Bartonella lahko živijo v krvi, ne da bi povzročile bolezen, in povzročajo asimptomatsko bakteriemijo pri širokem spektru živali, ki jih lahko okužijo.”
“Številni patogeni ne rastejo v kulturi na hranilnem gojišču. To na splošno velja za običajne bakterije Mollicutes, vključno z bakterijo Erysipelothrix, Mycoplasma in Ureoplasma. To velja tudi za viruse, od katerih noben ne raste na brezceličnih gojiščih. Paradoksalno pa nekateri organizmi, za katere je znano, da povzročajo bakteriemije v človeški krvi, zelo slabo rastejo v krvnih kulturah, kar vključuje zgoraj omenjene vrste Bartonella in organizme HACEK [1, 3].”
“Tudi v tem primeru nekateri najhujši mikroorganizmi pri zdravih živalih ne povzročajo bolezni. Da bi zadeve še bolj zapletli, imamo zdaj primere neživih povzročiteljev, ki bodo pri zdravih živalih povzročili prenosljivo bolezen (prioni).”
“Številne okužbe, ki veljajo za osnovni vzrok bolezni, niso prisotne v poškodbah, ki se razvijejo pri bolezni. Na primer, okužba s streptokokom skupine A velja za osnovni vzrok revmatične vročine. Okužba je že zdavnaj minila, preden so se pojavile valvularne in endokardne spremembe revmatične vročine.”
“V primeru Whipplove** bolezni je še posebej pomembno, da Kochovi postulati nikoli niso bili izpolnjeni. Za eksperimentatorja so najpomembnejši Kochovi postulati, ki zahtevajo odvzem organizma iz poškodbe (tj. iz obolelega, okuženega tkiva), izolacijo in gojenje organizma v laboratoriju ter dosledno razmnoževanje poškodbe pri živali, ki smo ji vbrizgali mikroorganizem. V primeru Whipplove bolezni nobeno od teh meril ni bilo izpolnjeno. Dosledna identifikacija določene molekule, značilne za določeno vrsto bakterij, v tkivu Whipplove bolezni, je zadostovala za ugotovitev nalezljivega izvora bolezni.”
https://doi.org/10.1016/B978-0-12-817576-7.00008-0
V številnih, če ne celo vseh primerih raziskav bakterij, so bila pravila prirejena in prekršena, da bi lahko trdili, da je določena bakterija povzročiteljica bolezni, čeprav obstajajo številni dokazi, da temu ni tako. Ko so bila poteptana splošno sprejeta merila, se je ista praksa opuščanja logike in razuma zlahka prenesla na “virusne” raziskave:
Rojstvo področja virologije je potrdilo neustreznost strogega upoštevanja meril, ki jih je postavil Koch. Ugotavljanje vzročnosti je bilo treba omiliti, da bi se prilagodilo asimptomatskemu prenašanju ter zapletenosti pridobivanja teh povzročiteljev in uspešnega dokazovanja okužbe na živalskih modelih. Nadaljnji dokazi o vzročnosti so bili pridobljeni z uporabo seroloških meril, pri čemer je pojav protiteles proti predlaganemu patogenemu virusu lahko potrdil njegovo vlogo v etiologiji bolezni in je dejansko pomagal na primer pri pojasnitvi vloge virusa Epstein-Barr pri povzročanju infekcijske mononukleoze.
https://www.clinicalmicrobiologyandinfection.com/article/S1198-743X(16)30048-9/fulltext
Zdaj bi moralo biti popolnoma jasno, da so Kochovi postulati, kot so bili prvotno zasnovani, delovali pravilno in učinkovito, saj so ovrgli bakterije kot povzročitelje bolezni. Prav tako vemo, da jih tudi “virusi” niso nikoli izpolnili. Postulati so delovali tako dobro, da so morali raziskovalci ustvariti nelogične koncepte, kot so asimptomatska bolezen ter protitelesa in imunski sistem, da bi prikrili svojo nezmožnost, da bi jih izpolnili. “Znanstvena” področja so se znašla v tej nenavadni zagati, saj so postulate skorajda opustila in zavrnila, obenem pa še vedno priznavajo, da gre za nujno potrebne zahteve, ki jih je treba izpolniti. Tako nam ostane zelo pomembno vprašanje:
Ali so Kochovi postulati sploh potrebni?
Odgovor na to je preprost: Da… in ne. Kochovi postulati so potrebni zato, ker so to minimalne logične zahteve, ki jih je treba izpolniti, da bi dokazali, da je katerikoli mikrob, naj bo to bakterija, “virus”, parazit, nezemljan ali karkoli si bodo izmislili, dejansko patogen. Postulati, kot so bili prvotno navedeni, so preprosti do te mere, da jih lahko razume večina otrok. Logičnih standardov ni treba kakorkoli spreminjati. Edini razlog za to je, da se rezultati, ki jih na koncu najdejo raziskovalci, ne ujemajo s splošno zgodbo o teoriji bacilov. Ljudje, kot je Thomas Rivers, so poskušali okrniti postulate s prepisovanjem in popravljanjem, da bi jih zaobšli, vendar tudi teh okrnjenih različic ni mogoče izpolniti. Zanimivo je, da čeprav ljudje, ki zagovarjajo virologijo, trdijo, da so Kochovi postulati zastareli, nepomembni in/ali da ne veljajo za virologijo, jih redno izdajajo njihovi lastni viri. Po podatkih SZO:
“Prepričljiva identifikacija povzročitelja mora izpolnjevati vsa merila iz tako imenovanega Kochovega postulata.” V laboratoriju na Nizozemskem trenutno potekajo dodatni poskusi, ki so potrebni za izpolnitev teh meril.” – SZO 2003
https://web.archive.org/web/20210105005624/https://www.who.int/csr/don/2003_03_27b/en/
Tudi virolog Ron Fouchier, ki je trdil, da je izpolnil Kochove postulate, vendar je namesto tega neuspešno poskušal izpolniti okrnjena Riversova merila, je izjavil, da je to potrebno:
“Za začetek bomo ugotovili, ali živali zbolijo zaradi tega virusa. Virus lahko izolirate iz bolnika, vendar to še ne pomeni, da je zaradi njega umrl; da bi dokazali, da povzroča bolezen, morate izpolniti Kochove postulate.”
Raziskovalci v različnih dokumentih o “koronavirusih” navajajo, da so postulati nujna zahteva za dokazovanje vzročne zveze:
Iz dokumenta Zaki MERS iz leta 2012: “Prav tako pomembno bo preveriti, ali HCoV-EMC izpolnjuje Kochove postulate kot povzročitelj hude bolezni dihal.”
https://www.nejm.org/doi/full/10.1056/nejmoa1211721
Iz objave Zhus sodelavci o”SARS-COV-2″ iz leta 2020: “Čeprav naša študija ne izpolnjuje Kochovih postulatov, naše analize zagotavljajo dokaze, da je 2019-nCoV vpleten v izbruh v Wuhanu.”
https://www.nejm.org/doi/full/10.1056/nejmoa2001017
Iz objave Zhus sodelavci o”SARS-COV-2″ iz leta 2020: “Povezava med 2019-nCoV in boleznijo ni bila preverjena s poskusi na živalih, da bi izpolnili Kochove postulate za ugotavljanje vzročne povezave med mikroorganizmom in boleznijo. Ne poznamo še načina prenosa tega virusa med gostitelji.”
https://www.nature.com/articles/s41586-020-2012-7#ref-CR13
Ker je povsem jasno, da so Kochovi postulati nujno potrebni za dokazovanje, da katerikoli mikrob dejansko povzroča bolezen, vas morda moti, zakaj sem napisal, da so postulati hkrati potrebni in nepotrebni. Postulati so sicer odlični za ugotavljanje, ali je mikrob lahko povzročitelj bolezni, vendar se ta merila lahko uporabljajo le za tiste mikrobe, za katere je bilo fizično dokazano, da obstajajo. Zato so se odlično obnesli pri bakterijah, saj je te entitete mogoče videti, preučevati in z njimi manipulirati. Ker bakterije fizično obstajajo in jih je mogoče preizkusiti s postulati, se je na koncu izkazalo, da ne povzročajo bolezni. Koch in sodelavci so morali prikrojiti pravila in ustvariti nelogične koncepte, da bi lahko trdili, da so postulati izpolnjeni, čeprav je jasno, da niso.
Po drugi strani pa so “virusi” povsem drugačna zgodba. Virus je najprej obstajal kot pojem in nikoli kot fizična entiteta. “Virusa” še nihče ni videl. Nihče ne more opazovati “virusa”, ki bi lebdel v naravi, niti ne videti, da bi okužil gostitelja in povzročil bolezen. “Virusov” ni mogoče videti, proučevati inz njimimanipulirati, da bi jih sploh lahko preizkusili v okviru prvega postulata, saj jih nikoli ni mogoče najti v tekočinah bolnega ali zdravega gostitelja. Da bi ga lahko “videli”, je treba “virus” ustvariti v laboratoriju v neočiščenem in neizoliranem stanju z metodo celičnih kultur. Za razliko od bakterij, ki jih je mogoče videti pod običajnim svetlobnim mikroskopom, je delce, za katere se trdi, da so “virusi”, mogoče “videti” le v neočiščenem stanju pod močnimi spremembami pri slikanju z elektronskim mikroskopom. Raziskovalci ne morejo izpolniti Kochovih postulatov, saj ne delajo z resničnimi entitetami.
Znanstvena metoda
Še pomembneje pa je, da je treba za vse delce, za katere se domneva, da so “virusi”, uporabiti Kochove postulate, najprej opraviti korake znanstvene metode, na kateri Kochovi postulati ohlapno temeljijo. Vendar so Kochovi postulati zaradi samega upoštevanja znanstvene metode, ki je namen dejanskega izvajanja znanosti, pravzaprav odveč in nepotrebni. Znanstvena metoda gre dlje kot Koch in zagotavlja, da ni prostora za izmikanje. Koraki znanstvene metode so naslednji:
- Opazovanje pojava
- Nadomestna hipoteza
◦ Neodvisna spremenljivka (domnevni vzrok)
◦ Odvisna spremenljivka (opazovani učinek)
◦ Kontrolne spremenljivke - Ničelna hipoteza
- Preizkus/eksperiment
- Analiza opazovanj/podatkov
- Potrditev/zavrnitev hipoteze
Ker “virusov” ni mogoče videti v naravi, jih ni mogoče opazovati, da bi lahko oblikovali hipotezo in trdili, da so ti namišljeni delci potencialni vzrok bolezni. Tako virologija ne more mimo prvih dveh korakov znanstvene metode, ki sta verjetno pomembnejši merili, ki morata biti najprej izpolnjeni, preden se sploh začne razmišljati o Kochovih postulatih. Za dokončanje znanstvene metode in nato obravnavo Kochovih postulatov mora obstajati veljavna neodvisna spremenljivka, ki se uporabi za določitev vzroka in posledice.
To je popolno čiščenje in izolacija delcev, za katere se domneva, da so “virusi”, neposredno iz tekočin bolnega gostitelja. Virologi vedno znova priznavajo, da je to za “viruse” nemogoče, zato ni veljavne neodvisne spremenljivke za določitev vzroka in posledice. Brez veljavne neodvisne spremenljivke ni mogoče upoštevati znanstvene metode in Kochovih postulatov ter jih izpolniti. Če pa bi virologija z upoštevanjem znanstvene metode iz tekočin bolnega gostitelja nekako pridobila prečiščene in izolirane “virusne” delce, bi se Kochovi postulati, kot so bili prvotno opredeljeni, ujemali kot nujna logična dopolnitev za vodenje raziskave. Do takrat bo virologija vedno ostala psevdoznanstveno prizadevanje, ki temelji na namišljenih strašilih.
Prevod slike: Vendar pa sem ob mnogih priložnostih preiskoval kri in tkivo zdravega gostitelja. Zato ni možnosti, da bi spregledal bakterije ali jih zamenjal za zrnate mase enake velikosti. Nikoli nisem našel nobenih organizmov. Zato zaključujem, da se bakterije ne pojavijo v zdravih ljudeh ali živalih. – Robert Koch
Hmmmm. O teh asimptomatskih prenašalcih.
Razlaga pojmov
* *etiologija: veda o vzrokih pojavov
** Whipplova bolezen je redka bakterijska okužba, ki najpogosteje prizadene sklepe in prebavni sistem. Whipplova bolezen moti normalno prebavo, saj ovira razgradnjo hrane in ovira sposobnost telesa, da absorbira hranila, kot so maščobe in ogljikovi hidrati. Diagnosticiranje: Test na osnovi DNK, znan kot PCR, ki je na voljo v nekaterih zdravstvenih centrih, lahko zazna bakterijo Tropheryma whipplei v vzorcih biopsije ali vzorcih hrbtenične tekočine. Krvni testi. Zdravnik vam lahko naroči tudi preiskave krvi, kot je popolna krvna slika.
Vrste Bartonella poznamo kot hude klinične sindrome pri ljudeh. Trije najpomembnejši patogeni, odgovorni za večino okužb, so B henselae, B quintana in B bacilliformis. Nekatere vrste so razširjene po vsem svetu (B henselae), medtem ko so druge geografsko lokalizirane (B bacilliformis). Vrste Bartonella se prenašajo z okuženega naravnega gostitelja na dovzetnega človeškega gostitelja bodisi z neposrednim stikom (mačji ugriz ali praska za B. henselae) bodisi preko insektov kot vektorja (telesne uši za B. quintana, peščena muha za B. Bacilliformis). Bartonella vrste okužijo eritrocite in povzročijo vaskularno proliferacijo, kar povzroči dolgotrajno vročino, limfadenopatijo (povečanje bezgavk) in hepatosplenomegalijo (bolezensko povečanje velikosti visceralnih organov, tj drobovja, kot so jetra (v latinščini – hepar) in vranica (v grščini – splēn).
Organizmi HACEK so skupina izbirčnih gramnegativnih bakterij, ki veljajo za nenavadne povzročitelje infektivnega endokarditisa, ki je vnetje srca zaradi bakterijske okužbe.[1] HACEK je okrajšava začetnic rodov te skupine bakterij: Haemophilus, Aggregatibacter (prej Actinobacillus), Cardiobacterium, Eikenella, Kingella.[1] Organizmi HACEK so normalni del človeške mikrobiote, ki živijo v ustno-žrelnem predelu.[2] Bakterije so bile prvotno razvrščene v skupine, ker so mislili, da so pomemben povzročitelj infektivnega endokarditisa, vendar so nedavne raziskave pokazale, da so redke in odgovorne le za 1,4–3,0 % vseh primerov te bolezni.[1]
1. Nørskov-Lauritsen, N (Apr 2014). “Classification, identification, and clinical significance of haemophilus and aggregatibacter species with host specificity for humans”. Clinical Microbiology Reviews. 27 (2): 214–40. doi:10.1128/CMR.00103-13. PMC 3993099. PMID 24696434.
2. Feder HM, Jr; Roberts, JC; Salazar, J; Leopold, HB; Toro-Salazar, O (Jun 2003). “HACEK endocarditis in infants and children: two cases and a literature review”. The Pediatric Infectious Disease Journal. 22 (6): 557–62. doi:10.1097/01.inf.0000069795.12338.cf. PMID 12799515. S2CID 3238233.
Bakterije iz razreda Mollicutes so bakterije brez celične stene. Posamezniki so zelo majhni, običajno veliki le 0,2–0,3 μm (200–300 nm). Najbolj znani rod je Mycoplasma. Kolonije imajo značilen videz “ocvrtega jajca”.
- Avtor: Mike Stone
- Vir: https://viroliegy.com/2022/10/10/kochs-postulates-and-the-great-asymptomatic-escape
- Prevod: Irena Z.
- Lektura: Darinka Z.
