Medicina, medicina, quo vadis?

Wuhan, osrednja Kitajska, december 2019. 198 ljudi zboli za skrivnostno pljučnico. Ker se jim stanje po treh dneh jemanja antibiotikov ne izboljša, stanje opredelijo za virusno pljučnico. Sedmim posesajo pljučni infiltrat in najdejo genetski material … ostalo je že zgodovina.

Vsak, ki se vsaj malo spozna na biologijo in delovanje človeškega telesa, bi se moral dandanes avtomatsko vprašati o obstoju virusov. Tudi resnicoljubni znanstveniki bi se morali spraševati o vsem in kdaj pa kdaj podvomiti tudi o samem temelju in dometu svoje znanstvene paradigme v katero verjamejo. Najboljša medicina v svoji najboljši izvedbi slabo razume dinamiko in kompleksnost delovanja narave. Skrivnost živega organizma močno presega naš razum in dognanja. Znanje moderne medicine takoj pobledi v primerjavi z modrostjo živega organizma.

A je res to, kar verjamemo, da je res? Ali samo verjamemo, da je res, ker so nas tako naučili in nismo nikoli pogledali malo naprej?

Skozi zgodovino je bilo zdravje vedno cenjeno, tudi človeška civilizacija je začela nastajati, ko smo začeli skrbeti za sočloveka. Strah pred boleznijo in smrtjo nas je gnal v iskanje skrivnih poti do zdravja in čudežnega zdravila, protistrupa. Ta pot, ki še zdaleč ni prehojena, se plačuje z veliko človeškimi in tudi živalskimi življenji, sploh, ko zavije na stranpoti.

Ali je virus res grožnja, ali je res popoln parazit, ki te naposled pokonča?

Razgledati se moramo dlje kot nam pokažejo mediji in posreduje trenutna medicinska znanost. Teorija o patogenih virusih in bakterijah sega daleč nazaj, še preden je bila tehnologija tako razvita, da bi jih lahko zaznala ali dokazala.

Evropske kulture so razlage iskale pri bogovih, zli demonih in nikoli videnih zmajih, ki so v nas prinesli strup (latinsko virus). Iskali so tudi očem nevidna bitja, ki naj bi zastrupila telo. Ker je zgodovina napisana skozi vojne, si je lahko predstavljati in razložiti, da obstaja zunanji sovražnik, ki preži na nas in nam zato ni potrebno prevzeti odgovornosti za svoje zdravje. Imamo smolo, smo ob napačnem času na napačnem mestu. Mikrobi so slabi, povzročajo bolezen in slabijo zdravje.

Če ubiješ mikrobe, pozdraviš in preprečiš bolezni. Ali pa imamo slabe gene. Ali slabe razvade.

Pred 140 leti je ta mala bitja pod svetlobnim mikroskopom opazil in fotografiral (fotoaparat, takrat velik tehnični izum) mikrobiolog Robert Koch. Ko jih je z različnimi barvili obarval in objavil te barvne fotografije, je deloval zelo prepričljivo, zato je veljal za velikega znanstvenika. Začel je raziskovati različne bakterije, ki proizvajajo različne strupe in zato različne bolezni.

Postavil je 4 postulate (danes se imenujejo Kochovi postulati) in z njimi postavil temelje infekcijskih bolezni. Ti postulati pa so:

1. Mikroorganizem se mora nahajati v vseh obolelih živalih, ne pa v zdravih.
2. Mikroorganizem moramo vzgojiti v čisti kulturi izven (ločeno) od telesa živali.
3. Mikroorganizem iz čiste kulture mora v poskusni živali, ki smo jo okužili, povzročiti enake znake preiskovane bolezni.
4. Mikroorganizem moramo iz okužene poskusne živali ponovno vzgojiti v čisti kulturi, pri čemer mora biti še vedno enak kot prvotni mikroorganizem.

Izkazalo pa se je, da so ti postulati tako strogi, da se jih še sam ni mogel držati. Da je lahko s svojim delom nadaljeval, je 3. postulat popravil na … povzroča podobne znake.

Z današnjega vidika pogleda znanosti je to velika znanstvena prevara, leta 1905 pa mu je prinesla nič manj kot Nobelovo nagrado.

Ker teorija, da bakterije povzročajo okužbo, ni stala na trdnih tleh, mu je priskočil na pomoč kemik Louis Pasteur s teorijo o virusih, še manjšimi organizmi, ki jih takrat niti najboljši svetlobni mikroskop ni mogel zaznati.

Te teorije se je malo več kot pred 100 leti močno oprijel in zelo dobro vnovčil naftni mogotec Rockefeller, ki je s Flexnerjevim poročilom postavil temelje današnje zahodnjaške farmako-medicine (angl. a pil for an ill).

Pasteur ni računal, da se bo čez 50 let pojavil elektronski mikroskop, s katerim je moč preparat videti s 1000-kratno povečavo. Zanimivo je, da znanost še dandanes, z najnovejšo tehnologijo, ne more direktno dokazati virusov. Male vidne strukture pod EM pa z lahkoto poimenuje virusi, četudi so to osnovni deli celice ali celični produkti.

Pasteurjeva prevara je bila razkrinkana pred skoraj 100 leti (glej E.D. Hume, Pasteur exposed, 1923; R.B. Pearson, The dream and lie of Louis Pasteur, 1940; G.L. Geison, The private science of Louis Pasteur, 1995), ampak medicina in medicinska znanost se jo še vedno drži.

Virologija je dobila zagon v obdobju tretjega rajha, ko so bili židovski znanstveniki preganjani, njihov zunanji sovražnik Kochova Nemčija. (V času miru in izobilja infekcijske teorije niso imele veliko privržencev.) Nobelovo nagrado l. 1954 je dobil tudi Enders, izumitelj polio cepiva, brez testne kontrolne skupine, ker so Američani tudi na tem področju tekmovali z Rusi in je ameriška vojska strašila z biološkim orožjem – virusom.

Obstoj virusov temelji na znanstvenem konsenzu, na posrednih dokazih. Ker so se tako zmenili, mi v to zdaj verjamemo.

Pa poglejmo osnovna dejstva.

Osnovno stanje živih bitij je zdravo telo, kjer ni prostora za bolezen. Vse dogajanje v telesu, tudi tisti procesi, ki se končajo s trpljenjem, bolečino in smrtjo, morajo biti v osnovi evolucijsko uspešni, ker nas je narava v milijonih let pripravila na sobivanje v vseh razmerah. Bolezen ni napaka narave, ampak naravni proces, notranji, celični odziv organizma na novo situacijo, spremenjeno okolje. Na tem svetu ni prostora za patogene viruse, ker življenje še vedno obstaja. Po Farrovem zakonu bi nas virusi in njihove mutacije že zdavnaj izbrisale z obličja zemlje.

Narave ne moremo pretentati z bližnjicami, z novim pametnim zdravilom, gensko manipulacijo ali da smo v vojni proti virusom. »Zdravite pacienta, ne pa bolezen in zdravje se bo povrnilo samo«, je rekel mikrobiolog Antoine Bechamp. Kljub temu pa pri zdravniku še vedno iščemo čarobno tabletko ali zdravilo na recept.

Bakterije (in virusi) so na nas in v nas, bakterijskih celic je več kot naših telesnih celic, mi smo hodeča vreča bakteriji, ki živijo v simbiozi, harmoniji z nami in nam pomagajo pri metaboličnih procesih v telesu. Patogene, drugače delujoče, postanejo šele, ko se spremeni, oslabi, zastrupi ravnotežje v našem telesu. Spremembo v celici, slednja javi z virusom, kot prenašalcem informacije med zastrupljeno celico in okolico (in je potemtakem to OUTfekcija in ne INfekcija). Sporočilo, »tukaj nekaj ni vredu, pridite na pomoč, bom razredčila zastrupljeno okolico«.

Kochovi postulati ne držijo pri bakterijah (samo nekaj bakterij je res strupenih) in ne držijo pri virusih, gasilec, ki gasi požar, ni požigalec. Glive, bakterije, bakteriofagi, spore, (virusi)… imajo svojo »mrhovinarsko« vlogo v naravi. Naše celice in bakterije spremenijo, na novo prilagodijo svojo vlogo v telesu in življenjska sila, želja po preživetju se kaže s simptomi – vročina, rdečina, oteklina,… ki jih medicina »zdravi« in ker jih ne pozdravi, postajamo kronično bolni, oziroma nam zdravje peša.

In ni nepomembno, da je sam Pasteur na smrtni postelji priznal Antoinu Bechampu »Le microbe n’est rein, le tarrain est tout.« (Mikrobi niso pomembni, teren je vse.)

Nevidna meja med zdravjem in boleznijo ne poteka izven nas, ampak v nas samih, kar pa kliče po odgovornosti za lastno zdravje. Odgovornost pa je lažje naprtiti nekomu drugemu.

Zdravniki imajo glavno besedo nad slabo uspešnim protokolom zdravljenja našega napačnega življenjskega sloga, zastrupljenega zraka, hrane in vode. Ker ne prevzemamo odgovornosti, da smo zastrupili naš svet in s tem sebe, iščemo povzročitelja v virusih.

Ker nas je strah bolezni, verjamemo zdravnikom vse, tudi če za veliko večino diagnoz ne poznajo vzroka in je zdravljenje samo (anti)simptomatsko in je tretji najpogostejši vzrok smrti unintentional injuries. Ko zdravniki stavkajo, smrtnost pade. Že latinski pregovor pravi: boj se zdravnika, ne bolezni. Ker virusov ne moremo videti, je strah pred njimi največji. Ni ga večjega strahu, kot je strah pred virusom.

Še vedno nisem videl slike patogenega virusa, še vedno ne poznam njegovih dimenzij in še vedno ne vem zaporedja njegovega genoma, kar naj bi veljalo kot zlati standard.

Seveda tak strah Rockefellerjevi zahodnjaški farmako-medicini prinaša velik zaslužek. Industrializacija napačne teorije, ta prevara, ki rojeva strah, je farmacijo z množičnimi protimikrobnimi zdravili in cepivi postavila na prvo mesto po prihodkih, večjimi kot proračun vseh vojaških ministrstev na svetu skupaj. In to v sodelovanju z WHO, ZN, FDA, z vsemi vladami in mediji. Takega monopola seveda ne izpustiš. Medicina je hud biznis, zato verjetno še nihče ni dvignil razpisanih nagrad (100.000 € do 5.000.000 USD) za dokaz o obstoju virusa. In brez tega zaprete celi svet. Napoleon Bonaparte je rekel: »V naslednjem svetu bo znano, da so zdravniki zakrivili več smrti kot vsi vojaški generali skupaj.«

Preveriti, ponoviti in predvideti. Znanost ni nezmotljiva, sploh če je odvisna od politike in virov financiranja, ki usmerjajo njen razvoj. Raziskave pogosto naroča in plačuje farmacija, ki preživi samo z bolnimi ljudmi. S tem pa tudi usmerja izobraževanje.

Se mi zdi, da je del zahodnjaške medicine že nekaj časa izgubil stik z realnostjo in nas pokroviteljsko poziva naj še vedno verjamemo vanjo, ker jo žene sla po ohranjanju moči in monopola. To so nas naučili, tako so nas sprogramirali, da v to verjamemo in tako vidimo zdravje/bolezen, kot dogmo, kot religijo.

Kaj, če sploh ne gre za zdravje, ampak za kontrolo, to izkoriščajo vladarji za poslušnost množic? Če je ljudi strah, potem bodo poslušali vlado in brez težav sodelovali pri njenih “rešitvah”. Mogoče je zato prvi mož WHO, politik s sumljivo zgodovino in njen največji finančni donator človek, ki ima že od vedno težave z virusi.

Si predstavljate smrtonosni virus, ki ga v 20 sekundah umijemo z milom in vodo? Virus, ki je tako pameten, da pobija raje starejše kot otroke? Si predstavljate virus, ki leti samo 2 metra in ne 3 metre? Si predstavljate virus, ki je nevaren za vse nas, ni pa nevaren za politike? Smrtonosni virus, ki te takoj ubije v parku, na sprehodu, ne pa na bencinski črpalki, v Hoferju, v Mercatorju; ki okuži moža, ne pa njegove žene, ki okuži samo zdravnika in nobenega v bolnici? Takemu virusu Švedska ni všeč. Je izbirčen, pri enih povzroči bolezen, pri drugih pa se pusti prenašati naokoli. En dan ima vsega dovolj in ponikne.

Pred tako patogenim virusom se lahko zaščitimo samo s cepljenjem – torej tako, da nam ga vbrizgajo pod kožo???

Kdor ve, kako pridobiti zdravje, ga ni strah bolezni in kogar je strah bolezni, ta ne ve kako priti do zdravja. Človek mora biti na zraku, na soncu in z drugim ljudmi, jesti hrano, ki je ustrezna za človeško vrsto, da bi lahko imel bistre misli ter zdravo telo in duha. Za to smo narejeni. Sonce, voda, zrak, svoboda. Če nisi v stiku z naravo in če nisi v stiku z drugimi ljudmi, potem nisi v stiku s samim seboj, kar bo čez pol leta privedlo do porasta avtoimunih bolezni. Celice so zdrave samo toliko, kot je zdrava njihova okolica, kar velja tudi za celoto, človeka. Vsako novo onesnaženje, tudi z EMV 5G, kar je potem lahko opredeljeno kot mutacija virusa.

Za konec… ne moreš se okužiti s SARS CoV 2 virusom, lahko narediš svoj SARS CoV 2, zelo lahko ti pripišejo diagnozo covid-19. Ni virusa steklina, ni polio, ni ošpic, ni HIVa, ni gripe, to lahko dobiš samo, če te cepijo. Virusi niso kužni. Če bodo testirali kužnost izdihanega zraka ali kapljični prenos, sem prvi zraven, čisto blizu.

Ne morete dobiti moje bolezni, kot jaz ne morem dobiti vašega zdravja.

Na kratko: pohlep, vojne in denar so zastrupile naše misli, naše telo in okolje, zato kličem na pomoč boginjo Higieio (Higiena) da očisti naše misli, nas in naše okolje. Po koncu tega fiaska bom še vedno zobar in delal, kot so me sprogramirali. Ko bom pa znal pozdraviti parodontozo in karies restitutio ad integrum, bom zobozdravnik.

In ko me boste čez leta vprašali, kaj sem delal med korona počitnicami, bom ponosno lahko rekel, da nisem pomagal strašiti ljudi.

• Avtor članka: Gregor Knafelc, dr. dent. med.
• Opozorilo avtorja članka: Jaz nisem vaš zdravnik in to niso zdravniški nasveti. O svojem zdravju se posvetujte s svojim zdravnikom. To je moje mnenje in tega vsega se nisem naučil na Medicinski fakulteti. Pri delu še vedno sledim protokolom, ki sem se jih priučil na fakulteti.