Mode-RNA medicina – neslišno orožje

Objavljamo govor, ki ga je imel Gregor Knafelc na strokovnem izobraževanju, ki je bilo 15. 10. 2022 v Ljubljani in katerega je organiziral mag. Blaž Kavčič. Na izobraževanju so s svojimi prispevki sodelovali: dr. Katerina Vidner Ferkov, dr. Tomaž Mastnak, dr. Mateja Černič in Gregor Knafelc.

Leto 2020 je konkretno spremenilo naša življenja, v vse kar smo verjeli, se je sesulo. Eni verjamejo župniku, drugi politikom, tretji verjamejo TV Dnevniku, eni verjamejo influencerjem, Youtuberjem, zvezdnikom, eni pa verjamejo profesorjem.

Krasno, ker nismo izginili, tudi, če je lastno mnenje tabu. Še vedno smo pripravljeni na mirno izmenjavo mnenj. Nekaj nas ni izgubilo ostre zavesti. Povsod prisotna država z odloki, skozi indoktrinirano šolstvo in prestrašeno zdravstvo in z vsem medijskim zavajanjem nas ni uspela ukalupiti. Pravijo, da nismo samo neumni, ampak tudi nevarni za okolico. Mi pa pravimo, da ni razloga za strah pred virusom in da so mednarodne deklaracije in ustava napisani, da veljajo tudi, če se okoliščine spremenijo. (Ray Parker Jr, Ghostbusters, 1984)

A se je potrebno kakšnim svoboščinam odreči, v zameno za varnost, ki nam jo ponuja država?

Živimo v resni svetovni zdravstveni krizi. Ampak to ni CoViD-19, ima pa kar nekaj povezav s CoViD-om. Samo vprašanje je, kaj zares je pravi vzrok za to svetovno zdravstveno krizo, kaj povzroča trpljenje ljudi in škodo v gospodarstvu?

Kako vemo, da vemo? Proces, ki nas pripelje do znanja in do razumevanje je verjetno zelo kompleksen. To, da se sploh lahko učimo, je dar. To, da se dobro učimo, je veščina. Če se pa bomo učili, je lastna izbira. Kot rečeno, virus ne misli, mi, ljudje, moramo. A smo znanje pridobili z opazovanjem in eksperimentiranjem? A smo o tem dobro razmislili? Ali je to samo socialno sprejemljiv sistem vrednot? Kakšne so bile socialno-kulturne okoliščine, ko so sestavljali te teorije? Ali so gradili znanost na srednjeveških teorijah? Ali nam tehnološki napredek prinaša boljše razlage? Ali so morda priredili znanost, da podpira njihove trditve?

Kmalu bo nastopil čas, ko bomo šli čez vse teorije, jih razgradili in sestavili na novo. Če se je pismenost v prejšnjem stoletju merila ali znamo pisati in brati, se bo zdaj merila koliko prevar in laži smo spoznali in se ponovno pravilno naučili. Bomo prva generacija, ki je več znanja izgubila kot pa pridobila.

Zgodba o CoViD-19 je prepletena s površno znanostjo, zavajanjem, visoko politiko, egotripi, pohlepom, spremenjenimi definicijami, izgubljenimi prijateljstvi… posledice so pa zelo resne, škodijo zdravju in ogrožajo življenja.

Opazovanje okolice in izkušnje iz realnega sveta ne kažejo na epidemijo. Selekcionirani, izbrani, prirejeni podatki pa nam epidemijo skušajo poustvariti. To je psevdo-epidemija. Imamo samo epidemijo strahu pred virusom, ki so jo ustvarili mediji. In posledično epidemijo testiranja, ki jo samovoljno zahteva indoktrinirana stroka. Že dve leti in pol sledimo fantomskemu virusu. 2,5 leti in ljudje še vedno padejo na to finto. (Stevie Wonder, Higher ground, 1973)

Vedno več je podatkov in vsak dan bolj je jasno, da ni 100-letne pandemije smrtonosnega virusa, ker ni povečana umrljivost. Gripa, ki je vsako zimo šokirala zdravstveni sistem, je čudežno izginila.

Kdaj si bomo priznali, da je svet okoli nas enak kot pred CoViD-om, samo naše obnašanje se je spremenilo.

Nisem se vpisal na Medicinsko Fakulteto, da bom sledil politiki in pomagal industriji. Skoraj vsak študent MF hoče pomagati ljudem, a naša pričakovanja in naše zaupanje je bilo zapeljano, zavedeno. Zaupal sem šoli in mislil sem si, da profesorji vedo kaj delajo. Med študijem si nisem vzel dovolj časa za poglobljeno razmišljanje o temeljnih eksperimentih in sem slepo verjel profesorjem, da nam posredujejo najboljše znanje o zdravju in delovanju človeka, da bomo videli in delali čudeže. No, navdušenje nad čudeži še vedno ostaja. Prepričan sem bil, da bom spoznaval naravne zakone, ker narava zna najbolje.

Vsa znanost išče in priznava zakone narave, ker utelešajo resnico. Resnico za vse. Zakoni narave so resnica vesolja, to je princip znanosti. Medi študijem so nam marsikaj namenoma skrili in nas s tem zavedli. Z viruščino so nam prikazali njim ustrezno teorijo in prakso.

Odnos zdravnik-pacient bi moral biti demokratičen, kjer se informacije izmenjujejo enakovredno, ne pa avtoritativen ali pa zdaj, ko je diktatorski. Na fakulteti me niso učili, da je potrebno kaznovati pacienta, ki ne sledi priporočeni terapiji, ampak, da se vsak pacient sam odloči, glede na lastne izkušnje, kaj bo počel s svojim telesom. O tem mi ne smemo soditi. Vsaj jaz še vedno tako delujem. Kje je tista medicina, kjer je varnost in učinkovitost na prvem mestu?

Niso dovolj samo moje besede, tudi pravi ljudje jih morajo slišati. Seveda nisem prvi, ki govori take stvari in seveda to niso moja znanstvena odkritja. Je pa vedno več znakov, da so ljudje pripravljeni poslušati in da so ljudje dovolj pametni, da razumejo resnico. Zdaj je še pravi čas, da se informira ostale. To ni igra, to ni test, to je prava vojna, udar države. (Ministry, NWO, 1992). Ljudje smo pod okupacijo. Vlade so čuvaji taborišč, ker sledijo navodilom okupacijskega upravnika – WHO.

Na milijarde ljudi prosijo, naj sodelujejo v ogromnem eksperimentu poslušnosti in slepemu zaupanju. Pritisk je velik, zavihaš rokav in greš z večino dalje. Mi pa ne smemo izgubiti svobodne volje reči NE. Vsak posameznik naj bi se sam odločal, kakšna bo njegova življenjska pot. Svobodno odločanje je temelj demokracije. Ampak, za dobro odločitev je potrebno več kot samo svoboda. Potrebno je znanje in dostop do pravih informacij. Ljudje manjkajoče podatke v zgodbi nadomestijo s svojimi strahovi. Vedno moramo poznati tudi tveganja in alternativne možnosti. Ljudje imajo pravico, da izvejo več. Informirano soglasje je normalen, standarden postopek v medicini. Odločitev je za 1x še vedno naša, ker poti nazaj verjetno ne bo, nikoli več.

(Metallica, Seek and Destroy, 1983) V vsaki vojni se prvi metek izstreli v resnico. Ampak, samo resnica je nesmrtna in ko se jo odkrije, to koristi vsem, ki jo vidijo. To je psihološka vojna, ker je že prva zmaga za njih, da večina ljudi ne ve, da smo v vojni. Največja umetnost vojskovanja je, da se sploh ne streljaš, ampak zavajaš; t.i. kreativno vojskovanje.

Vse kar smo o vojnah naučeni iz učbenikov in iz filmov, se pričakuje tudi v tej tihi vojni z neslišnim orožjem, samo delovanje je drugačno. Vse kar se pričakuje od vojaškega orožje, se pričakuje tudi od neslišnega orožja, samo ne povzroča eksplozij in zanemarljivo vpliva na vsakdanje življenje. To vidi samo izšolan opazovalec in nekdo, ki ve kaj mora iskati.

Ljudje ne razumejo delovanja takega orožja, zato ne verjamejo, da smo v vojni in da smo tarča takega orožja. Ljudje instinktivno čutijo, da je nekaj narobe, ampak zaradi tehnične izvedbe neslišnega orožja ne verjamejo svojim občutkom in zato ne morejo učinkovito rešiti problema. Zato ne iščejo pomoči in se ne morejo povezati z drugimi, da bi se lahko skupaj obranili.

Ljudje se tolažijo s tem, da si govorijo, da ne vedo za kaj gre. Ko smo odtujeni, nimamo občutka za pravico, nimamo volje. Ko sprejmemo razosebljanje, potem so nevarni postopki lažje izvedljivi. Moč neslišnega orožja se povečuje postopoma, da se ga ljudje naučijo tolerirati in prilagodijo svoj način življenja. Ko postanejo psihološki in ekonomski učinki premočni, takrat se zlomijo. Napadeno je življenje, možnost izbire in mobilnost posameznika.

Ljudje lahko preživijo marsikakšno neumnost, zelo težko pa je preživeti, če imaš domače izdajalce. V vojnah je preveč »naših«, ki delajo za drugo stran.

Tekom življenja pridemo v stik z veliko ljudmi in veliko službami. Ena služba in njeni uslužbenci so pa nekaj čisto posebnega, unikatnega. Vsi smo ji podrejeni, od rojstva do smrti. Popisujejo nas, nas nadzirajo, obdavčujejo, indoktrinirajo, nam vladajo, nam sodijo in nas lahko celo ubijejo. To je država, državni aparat in državni uslužbenci. Po teoriji smo vsi enaki, nad nami pa bdi politika. Država niso samo zakoni in davki, to je samo pokazatelj ustrahovanja in poslušnosti…Tu je tudi javno šolstvo, glavni mediji, državno zdravstvo, banke…

Obsežen državni aparat je glavno strateško neslišno orožje. Politikom s kvazi-vojaškimi službami pomagajo policaji kot vojaki, tožilci kot vohuni, inšpektorji kot saboterji in sodniki, ki vodijo vojaško trgovino, kjer politiki dobijo kar potrebujejo. Biznismeni so vodniki in industrialci so brigadirji. Generali so mednarodni bankirji. Kdo bi bil pa njihov vrhovni komandant?

Ljudje smo sami ustvarili in sami plačujemo tako strukturo. Vlada se ne bo prostovoljno odrekla taki moči, ki smo ji jo dali, ker ji to zelo koristi.

Mediji so tudi primer neslišnega orožja, to je mehka vojaška moč.

Mediji, z reportažami in slikami o virusu, ustvarjajo psihološko dramo kot bombe. Dezinformacija je učinek tega neslišnega orožje. Največjo moč pa ima pol-resnica. To je vojna proti ljudem in razdeliti nas hočejo z lažmi.

Gospodarji zemlje so vedno hoteli imeti nadzor nad ljudmi. Uporabljali so surovo moč, nekateri so se zanašali na psihologijo množic, zdaj pa prihaja čas biološkega nadzora z digitalno valuto preko računalnikov in umetne inteligence.

Mediji in fact-checkerji ne morejo biti objektivni, ker imajo iste lastnike. Niso varuhi resnice, ampak prenašajo sporočila lastnika.

Samo s pomočjo medijev so naredili vtis, da je prišla nova črna smrt, potomec španske gripe, da nas čaka grozno trpljenje in gotova smrt. Korona se potrjuje na tiskovnih konferenca, na poročilih, s samo petimi izbranimi zdravniki, ne pa v znanstveni srenji podprti z originalnimi dokazi in literaturo. Mediji še vedno niso zainteresirani za dokaz o obstoju virusa ali katerekoli variante.

Medijske agencije, po svojih najboljših močeh, skrbijo, da ljudje ne izvemo za kaj gre, da ne izvemo tudi druge plati. Z lahkoto smo prevarani in zavedeni. Ne izpostavijo pravih problemov. Zavajajo nas z lažno vizijo, ki jim je bila plačana. Če uporabim njihove besede »informacije so lahko narobe razumljene in to potem ne vodi do izboljšav«.

Prav strašno je kako ljudje zagrabijo za novice. Ne znamo živeti svoje življenje. Mnogi se pogovarjajo samo o tem, kar so jim povedali mediji. (Dire Straits, Money for nothing, 1985) Prenehali smo misliti. Ljudje pozabijo na svoje potrebe in se osredotočijo na umetno ustvarjene zunanje prioritete. Mediji so naredili veliko delo, da so nas sprogramirali o cepivih.

Z dobrim nadzorom nad mediji in neustreznim izobraževanjem, se družba zelo počasi organizira in odzove, hkrati pa nas zmedejo še z veliko nepomembnimi stvarmi, s katerimi nas bombardirajo vsak dan.

V šolo ne hodimo po znanje, ampak po oceno na koncu leta. Osnovni namen šol ni odkrivanje inteligence skozi učenje, ampak ustvariti primerno socializirane in vodljive ljudi, ti. državljane. Že v vrtcu, ko staršev ni zraven in potem naprej v šolah, začne sistem izpirati možgane. Malo po malo, razlika med družinskimi vrednotami in željami, pričakovanji sistema narašča v prid sistemu. Vpliv staršev izginja, vpliv vrstnikov, propagande in avtoritete pa narašča.

A smo sposobni podvomiti v trditve avtoritete? Ali imamo domišljijo in lahko vidimo tudi drugače? Niso povsod strukture, sistemi in programiranje, tako, da nismo vedno v okovih. Slepo zaupanje avtoriteti ima korenine v obveznem javnem šolstvu. Že to, da je obvezno, je skregano z ustavo. To ni naključje. Namenoma je tako.

Če se učenec odloči, da bo postal svoboden človek in zapusti osnovno šolo med poukom, je v prekršku. Šola je dnevni zapor z nizko stopnjo varovanja.

Za lažje razumevanje in boljšo predstavo, se je potrebno vrniti v Napoleonove čase. Pruska vojska se je razbežala, ko je prikorakal Napoleon. Da se to ne bi nikoli več ponovilo, je takratni kajzer (Friderick William III) sklical najboljše psihologe in sociologe, da rešijo situacijo. Kako oblikovati, natrenirati ljudi v hitro poslušne, ne-misleče državljane, lahko obvladljive za vladarje. In to na tak način, da ljudje enostavno ne bodo poznali drugačne poti, kot sledenje avtoriteti. Predvideli so 95% učinkovitost. 5 dni na teden, od 8ih do 3h, po 45 minut z zvoncem, ocenami in spričevalom na koncu. Ravnatelji so menedžerji takega tekočega traku. (Pink Floyd, The wall, 1979)

Skoraj cel šolski sistem po svetu je izpeljan iz pruskega modela obveznega državnega šolstva. Tako smo prikrajšani za izkušnje kako misliti, kako delovati po svoje, samo-odgovorno in po svoji vesti. Zato ne znano živeti s svobodo, ker smo naučeni na življenje v okovih. Celo življenje smo namenoma in natančno izšolani, da ne sledimo svoji vesti in svoji presoji. Znamo samo delovati, tako kot nam je zapovedano in smo zmedeni, če nadzor izgine. Iz šolskega mentalnega zapora, gremo v službeni mentalni zapor. Takrat sploh za vojaške namene, danes pa v gospodarske, ne glede na moralne ali razumske zadržke. Naborništvo mladih fantov je dober primer čiste zmage sistema. Prav tako kupovanje zvezkov in svinčnikov. To je psihološko zasužnjevanje ljudi po volji vladajoče elite; oni od vedno želijo diktaturo in človeške robote, ljudje pa želimo demokracijo in mirno sobivanje.

V šolah se naučimo brati, pisati, računati… kar je seveda dobro. Ampak v šolah nas še bolj uspešno naučijo tudi poslušnosti, sledenja in zaupanja v avtoriteto. To je vrlina državnega šolstva. Veliko let smo bili tam kjer je avtoriteta to hotela, ob uri ko je avtoriteta to zapovedala, poslušali smo kar je avtoriteta govorila, govorili smo takrat in samo tisto kar je avtoriteta pričakovala, označila za pomembno in opredelila za resnico. To se ceni in to je nagrajeno; ustno in pisno z oceno. Nestrinjanje in nesodelovanje je bilo sankcionirano, prav tako misliti, govoriti, delati in pisati drugače, drugače sedeti na stolu. … in zašpecat avtoriteti, če kakšen učenec ne sledi navodilom.

Takoj smo spoznali, da imamo na svetu gospodarje in služabnike (Depeche mode, Master and Servant, 1984), da ne veljajo za vse ljudi enaki moralni standardi in zakoni. Učitelji so bili v čevljih, mi v copatih. Učitelji so govorili kar so hoteli in kadar so hoteli, mi samo takrat, ko nam je bilo dovoljeno. Zato slabo obvladamo samoobrambo, sploh samoobrambo pred avtoriteto. Avtoriteta je imela moč, da v trenutku spremeni situacijo v učilnici. Tako so se nam dogajali odloki.

Tudi moderna oblika izobraževanja, ki izpade skrbna in odprtega uma, nadaljuje vzorec, da je uspeh, dobrota in vrednost merjena v poslušnosti in sledenju avtoriteti. Namesto lastni presoji, sledimo razlagi tistih z močjo, ki so se skozi zgodovino izkazali za bolj podkupljive, pokvarjene, nemoralne, zlobne…

Kaj je boljše, kaj vodi k enakopravni, miroljubni družbi? Milijarda ljudi, ki jih naučimo mirnega sobivanja, spoštovanja pravic drugih in nenapadanja ali milijarda ljudi, ki jih naučimo sledenja navodilom in odlokom trenutne vladajoče elite? Zgodovinski učbeniki vse povedo. Učenje poslušnosti ni enako učenju kaj je prav in kaj narobe. Tako smo zrasli v ljudi, ki nas nadzirajo drugi, nagradijo za poslušnosti in kaznujejo za nesodelovanje.

Ljudje smo bolj navajeni na stvari, ki so nam domače, ki so predvidljive. Ljudi je strah neznanega. Ljudi je strah svobode, ker svoboda nosi s seboj tudi odgovornost. V šolskem sistemu potrebuješ dovoljenje skoraj za vse kar narediš, kako misliš, kaj govoriš, kdaj govoriš, kaj pišeš, kje si, kam gledati, kaj mora biti na mizi in kaj ne in katere besede uporabljati, kdaj lahko ješ, kdaj greš domov… Ljudi je na skrivaj strah življenja in ne smrti. To je njihov največji strah, da bi morali živeti sami zase. Ne učimo se živeti, ampak kako ne umreti.

Zato po končanem šolanju ljudje še vedno iščejo strinjanje in dovoljenje od drugih, ne pa odgovorno življenje po lastni presoji. Ker smo tako naučeni že od vrtca naprej. V izobraževanju – šolske avtoritete, ko smo odrasli – vladajoče avtoritete. Izobraževalni sistem nas ne nauči najti lastne zaključke, ampak nam pove, kakšna naj bi bila naša resnica, ker avtoriteta tako zapove.

Tudi zdravnik postaneš skozi državno priznano šolstvo.

Pravo znanje pride izven šole, ko se šolanje konča. Poslušaj vsakega, preberi vse, nobenemu ne verjemi, če si to ne dokažeš s svojim raziskovanjem. Verjamem samo lastnim izkušnjam, kar sam vidim. Ni ga boljšega dokaza, kot dokaz ki si ga sam doživel. Vsak je lahko sam svoj znanstvenik. Znanstvenik s.p.. Takemu dokazu res lahko zaupaš, ko ga seveda ponoviš. Jaz sem normalno živel in delal naprej, kot ponavadi, kot pred korono. Nisem upošteval ukrepov in priporočil medicinske birokracije. Skoraj vsi okrog mene in širše, pa so bili del eksperimenta. Jaz nisem niti zašmrcal.

Mi, navadni ljudje imamo premalo domišljije, zato jo pa imajo tisti, ki izkoristijo moč in vpliv za parazitsko izkoriščanje večine, da iz nas naredijo idealne žrtve, za njih pa ostane dobiček. Dobiček ni glavni motiv, z denarjem kupiš moč, z močjo pa dobiš kontrolo nad situacijo.

Kapitalski magnati, oligarhi uporabljajo politiko kot svojo prednost. Da zaščitijo svoj kapital, ustvarjajo ekonomski sistem, ki je predvidljiv, da bodo z njim lahko manipulirali. Mediji z metodami zavajanja skrbijo, da se ne odkrije pravi vzrok, pomembni in resni problemi so ignorirani. Šolski sistem z uradno zgodovino pa poskrbi za »dobre« temelje. Dobro so nam skrili znanja in tehnologije prednikov.

Nekaj zelo, zelo, zelo nevarnega se danes dogaja. (Michael Jackson, Smooth criminal, 1988) Z napredkom tehnologije, zlasti informacijske tehnologije, lahko diktatura postane globalna, totalitarna. Z neslišnim orožjem zdaj ustvarjajo ekonomsko nestabilnost in nihanja, da bodo lahko preuredili ekonomsko strukturo v svojo korist. Da dobijo monopol nad energijo, naravnimi dobrinami… in preobrazijo človeštvo v zelo nadzorovano družbo, kjer se izgubi humanost in individualne vrline. Da postanemo ti. digitalni državljani.

V računalniku izumljen, ne pa v naravi odkriti virus naj bi pospešil vse te spremembe v naši družbi, ki si jih želi svetovna elita. Epidemija je samo metoda zastraševanja za nadzor družbe.

Zdravje ni najpomembnejše, svoboda je. Ali je svoboda danes luksuz? Da ne bo beseda »svoboda« samo še lep spomin.

Ne moremo sodelovati pri svojemu zasužnjevanju. O tem se ne da pogajati.

Ali je lahko tudi mode-rna medicina njihovo neslišno orožje?… to je zdaj vprašanje.

Javno zdravje je strateško pomemben državni podatek in je kot tak lahko tudi napaden.

Kaj zares pomeni, da se človek počuti dobro? Če se to ne vprašamo, ti noben zdravnik na svetu ne more pomagati, samo izbrani posamezniki bodo postali bogatejši, še bogatejši kot so sicer že. A se zavedamo svojega zdravja? Ali nam je res mar za lastno zdravje? Če nam je res do zdravja, kaj bomo naredili, če izvemo, da nekatere stvari niso najboljše za naše zdravje?

Veliko se govori o zdravju, veliko je že bilo napisanega o zdravju. Ampak verjetno zdravja ne bi prepoznal, če bi se zaletelo v nas. Mnogi se potrudijo za svoje zdravje, ampak do znanja o zdravju je res težko priti. Zakaj bi promovirali zdravo hrano, če ljudje itak ne bi nič spremenili?

Vsaka oblika življenja išče življenje, ne pa bolezen ali smrt. Ne znamo živeti, ker imamo napačno filozofijo. Filozofijo napadanja, tekmovanja, individualizem, namesto filozofijo sodelovanja, deljenja, darovanja, timsko delo. Če sodelujemo, smo vsi zmagovalci. Kdor pa slavi trpljenje, bolezen in smrt, ta ne more preživeti.

Če bi v naravi res obstajal tak virus, ko nam ga predstavljajo, če bi ta virus res imel unikatno, samosvoje zaporedje nukleinskih kislin, da bi ga test res vedno zaznal, če bi ta virus res povzročal zelo specifično, jasno ločeno bolezen in bi bila ta bolezen res nalezljiva, celo smrtna za vsakega v bližini, če bi maske, razkužila, socialna distanca in karantene res izboljšala izid in če bi bilo cepivo res edina rešitev, ki bi izboljšala imunski sistem, ker noben drugi način ali tableta ne bi pomagala, potem mene danes ne bi bilo tukaj, ampak bi iskal veze, da čim prej dobim osvežilno dozo. Prav tako ne bi bilo potreben po cenzuri medijev in cenzuri znanosti. Neverjetno, kaj se dogaja v imenu zdravja, v imenu medicine in v imenu znanosti v 21.stoletju.

Kadarkoli omenijo virus SARS-CoV-2, je to tako trdno, kot raziskave, ki to potrjujejo. Za 1x še ni nobene. Pravijo nam, da naj se bojimo še neodkritega virusa. Pa naj jim verjamemo? Zdravniki niso naslovili pravi vzrok, ker niso odkrili pravega sovražnika. Razglasili so epidemijo, ampak to je brezploden napad na rezultate nekega testa. Sploh ne opazujemo virusa, ampak opazujemo +PCR »teste«. Silijo nas, da se testiramo, ker pač imajo nekakšen test. Nenavadno, da je sam test z nekaj genetskimi fragmenti dovolj, da se zapre cela država, cel svet. Večina ne vidi nevarnosti, da tehnologija (Gugl in sorodni software agenti) hoče nadvladati zdravo pamet in instinkt. Ali lahko zdravnik, ki se trudi in v dobri veri, »veri« v viruse in druge napadalne mikrobe, ali lahko pogleda na pandemijo tudi drugače?

Vedno je nevarno, če se ne strinjaš z idejami večine. Seznanjen sem z grožnjami proti znanstvenikom, zdravnikom in drugimi, ki lahko gredo tako daleč, od bizarne prometne nesreče, preko samomora z dvema metkoma v glavo do naključno sestreljenega letala nad Ukrajino (l.2014), ki je peljalo veliko raziskovalcev AIDSa. Ampak strah ni bil nikoli vrlina, ki bi jo cenil.

Moj pogled na trenutno situacijo je enakovreden uradnemu samo v delu, da ljudje imajo težave, sicer pa je kontradiktoren. Kar vidim s svojimi očmi, ker mislim tudi po svoje, se ne ujema z obstoječim dojemanjem večine (bralci izvzeti). Ko sem izvedel, preveril in razumel, da virusov ni, je moje temeljno medicinsko znanje doživelo rušilni potres. Dokler ni jasnega odgovora na moje osnovno vprašanje »kje je ta virus?«, moje aktivnosti ne morejo biti sinhronizirane z uradno stroko. Temu se menda reče Semmelweiss-ov refleks.

Zastarel zdravstveni sistem in trenutni trendi v medicini so nas pripeljali v slepo ulico, koronsko ulico. S težavami se spoprijemamo v napačni vojni, na napačnih lokacijah in z napačnimi voditelji. Sploh ne gre za virus, nikoli ni šlo za virus, ker tak virus, kot nam ga predstavljajo v naravi ne obstaja. Gre za kontrolo in za denar. Vse velike vlade, vsi veliki biznisi in vse velike religije ne bi imele take moči, če bi bili zdravi in ne bi trpeli pomanjkanja. Zato moramo ostati prestrašeni, bolni in revni, da ne pride do sprememb, ki bi bile za elito uničujoče.

Ne sme nas biti strah nikoli videnega virusa, ampak ljudi, ki oblikujejo to epidemijo. Naš sovražnik ni brat, sestra ali starš, naš sosed ali sodelavec, ampak vlade, mediji in korporacije. Ne iščimo vzroka v virusu, ampak v njih.

Ni vsa medicina slaba, to bi bilo preveč enostavno.

Prva razdelitev : Zaradi veliko denarja v medicini, sta urgentna medicina in travmatologija zelo razviti. Zares obvladajo lajšanje akutnih težav in stabilizacijo vitalnih funkcij.

Druga razdelitev : Če razdelimo preostalo medicino na ta trenutek primeren način, imamo infekcijske, nalezljive bolezni in ne-nalezljive bolezni. Za ne-nalezljive bolezni ne poznamo vzroka, samo vemo, da so nekako povezane z načinom življenja. Pri infekcijskih boleznih pa naj bi bil vzrok znan in nalezljiv.

Ali je res epidemija zelo nalezljivega virusa, ki straši ljudi in medicinsko osebje? Če ga ni, kaj pa je potem vzrok za vse ukrepe po celem svetu? Ali smo priča Epidemiji medicinskega nerazumevanja snovi in pandemično slepo sledenje avtoriteti? Je lahko to tudi teror avtoritete? Še jaz sem šokiran nad moralo in etiko skoraj celotnega zdravništva.

Odziv na epidemijo je pokazal, da večina zdravnikov samo sprejema in ponavlja informacije, zelo malo je kritičnega razmišljanja. Zdravniki, namesto da bi prebrali in razmislili, silijo ostale, da sledijo njihovi medicinski domišljiji; mitu o virusu in nalezljivosti. Bomo na koncu temu še vedno lahko rekli samo iatrogena napaka?

Neznanstveni pristop v medicini kritiki pripisujejo lahkovernosti, slepemu zaupanju, dobremu spominu da lahko ponoviš za avtoriteto ter nesposobnosti razmišljanja s svojo glavo. Zato še dodatno poskrbijo smernice, delovni protokoli in plačilo po storitvah.

Mode-rna medicina je naredila usodno napako z infekcijskim boleznimi (FGTH, It`s a sin, 1987). Mikrobi, bolezni, epidemije in cepiva predstavljajo stoletje in pol napačnega razumevanja, ignorance, skrivalnic, psevdo-znanstvenih odkritij, osebnih koristi in nekaj laži.

Medicinski znanstveniki so prepričali študente in javnost, da nas napadajo mikrobi, da so glive, bakterije in virusi vzrok težavam. Prepričali so nas, da ljudje nimamo nikakršne moči nad tem, da se nam bolezni kar dogajajo in nas lahko samo medicina reši z arzenalom zdravil in kirurgije, kar pa prinaša seveda denar. Bolezen je postala tržno blago in politično orožje, ki lepo pristaja socialistični in kapitalistični ureditvi, s ciljem kontrole in zasužnjevanja ljudi. Zato imajo Infekcijske bolezni veliko podporo v ekonomiji. Ker uradno mikrobi povzročajo okužbe, ne rabimo iskati vzroka drugje; v onesnaženem zraku in vodi, slabi hrani, zdravilih, toksičnih odnosih… Tudi slabe politične odločitve so pomemben faktor pri ti. boleznih. Ampak, če ne zboli vsak v bližini, a nam to lahko pove, da so pomembni tudi drugi dejavniki za začetek ti. bolezni? Germ theory ni bila nikoli dokazana, ker se je ne da dokazati. In veliko je dokazov, ki kažejo, da je zgrešena dogma.

Očem nevidni mikrobi so grešni kozel za kronične zastrupitve, zato da pač ni potrebno izpostaviti določenih korporacij. Kronične zastrupitve z vsakdanjimi strupi so skrite v meglo virusov, da se državne inštitucije in industrija izogne odškodninskim tožbam.

S hipotezo kronične zastrupitve ne moreš služiti. »Izogibaj se strupu in ne boš zbolel«, ne prinaša zaslužka zdravniku, ne bolnici, ne lekarnam in nula DDV državi. Lahko rečem, da je hipoteza kronične zastrupitve kontraproduktivna, ker cigareti, alkohol, kava, predelana hrana, tablete, razkužila, insekticidi, plastika, pesticidi… pa prinašajo ogromne dobičke. Tehnološke in kemične izboljšave, ki prinašajo dobiček in izpostavijo ljudi novim fizičnim in kemičnim snovem, ne zanima zdravje.

Zato se hipotezo kronična zastrupitev je okužba ne sme raziskovati. Vse mora biti močno nadzorovano, da ne prihaja do revolucionarnih rezultatov, ki bi usodno spremenili razmerja v našem načinu življenja. Hitro se lahko zgodi, da ena industrija neha obstajati.

Na vseh pomembnih področjih našega življenja bdi peščica ljudi, ki si lastijo svet. Medicinski svet je labirint prepletenih pot korporacij, politike, bančništva, lobistov, svetovalcev in tudi zdravnikov. Vsi pa imajo slavnostno večerjo na farmacevtskih mizah… Ker vpliv je naprodaj. (David Bowie, The man who sold the world, 1970)

Ni pomembno kaj veš in znaš, ampak koga poznaš in kdo pozna tebe. V medicini šteje samo čista moč, zmagovalec dobi vse. Mogočen farmacevtski in tehnološki lobi, z vsemi močnimi igralci, ki vidijo osebno korist v zdravniškem poklicu, plačuje raziskave, podpirajo fakultete in bolnice, oglašujejo v naših časopisih… Z globokimi žepi, s pomočjo znanstvenikov in akademikov, lahko spremenijo razmerje med profesionalno pazljivostjo in nekritičnim sprejemanjem novosti.

Ali se medicinsko znanje lahko dobi samo z znanstvenimi raziskavami v laboratoriju? In ali je to edina pot do medicinske resnice? Znanstveniki imajo lahko neskončno znanja o mikrobiologiji, virologiji in imunologiji, ne razumejo pa kako telo deluje kot živa celota. Ali res vemo kakšna je biokemija živega intaktnega organizma? Ker laboratorijsko znanje je izenačeno z medicinskim znanjem. Ne smemo biti slepi za vedno več empiričnih opazovanj. Osebne izkušnje s pravimi ljudmi v realnem svetu so ignorirane. Včasih so gledali, upoštevali in zelo cenili opažanja zdravnikov iz ordinacij.

Medicina se ne igra več po bioloških pravilih, ignorirajo se biološka dejstva. V medicini se verjame avtoriteti. Dokler so vsi rituali skrivnostni: izolacija, patogenost, nalezljivost, testi, cepljenje, dokler jih ni potrebno biološko potrditi, lahko delajo kar hočejo. Logika pri njih sploh ne šteje. Ampak, če se nekaj ne da jasno in enostavno razložiti, potem je narobe in ne more biti resnica. A je to resnica, če smo samo prepričani, če samo domnevamo, če samo verjamemo? Očitno živimo v vraževerju in ignoranci. Opažanja iz realnega sveta so slabo razložena ali celo nerazložljiva z obstoječimi teorijami. Moderna medicina se je zaprla v laboratorij, kjer virusi mutirajo hitreje, kot zdravniški miselni proces.

Medicina nas je uspela naučiti, da je zdravstvena storitev enako zdravje. Ta enačba lahko uniči naše telo, našo družino, našo skupnost in cel svet.

Zdravništvo je edini poklic, kjer služiš, če imaš dobre rezultate ali pa ne; zdravnik je plačan po storitvi in ne po rezultatu. In ljudje to sprejemajo, ker so prepričani, da ni drugega načina.

A več denarja v zdravstvenem sistemu pomeni boljše zdravje prebivalcev? Ker to je trenutna realnost, ki nam jo ponujajo. Ali živimo z napačnimi pričakovanji, ker to se še ni zgodilo… več zdravnikov in zdravstvenih storitev, več bolnic in več zdravil pomeni več zdravja? Veliko denarja gre za medicinske raziskave, še veliko več za medicinske terapije, a kaj so rezultati? Ni problem v denarju, ki ga porabimo za zdravstvene storitve, samo pokažite dokaze. Očitno ne pridemo do zdravja z denarjem, sofisticirano tehnologijo in inovativnimi zdravili. Samo domnevamo, da je boljše zdravje rezultat dražje terapije. Žal so naši otroci bolj bolni, kot smo bili mi.

Kako smo prišli na mesto, kjer smo danes in delamo to, kar delamo danes? Nekaj odgovorov je jasnih, glavni pa so zakriti. To se ni kar zgodilo samo od sebe. Vse je bilo sistematično načrtovano in skrbno ustvarjeno iz strani peščice ekonomske elite z nepredstavljivim bogastvom, že nekaj generacij nazaj.

A res mislimo, da tisti, ki so investirali težke denarje in od tega pričakujejo visoke dividende, da jim je mar, če ob tem zastrupljajo ljudi? Raje ugrabijo medicino in jo naredijo za svetovni monopol.

Vladarji sveta so iluzionisti, umetniki prevare, pravi čarovniki, ki so prepričali tudi zdravnike, zgodovinarje, učitelje. Politiki pa so njihovi lokalni menedžerji.

Rockefellerjeva fundacija in ljudje s podobnimi interesi so skozi generacije previdno ustvarili in skrbno oblikovali zdravstveni sistem, kot ga živimo danes, da imamo obvezno zdravstveno zavarovanje (spet nekaj kar je obvezno) in krizni ZNB. Ne vidim potrebe o vpisovanju medicinskih terapij v zakone. Socialna medicina, javno zdravje je bilo vedno glavna želja komunistične partije in Rockefellerjev in medicina kot del, kot funkcija države. Državne ustanove, ki so plačane iz javnega denarja, da ščitijo državljane, služijo samo za zaščito monopolov.

Kdor ne pozna vpliva družine Rockefeller in je slišal samo za Rockefellerjevo človekoljubno fundacija, njihov trg in Rockefeller University, vidi to kot teorijo zarote, čeprav je vse zgodovinsko dokumentirano. Recimo Rockefeller je l.1901 kupil Enciklopedijo Britannico, Rockefellerjeva fundacija je pred 100 leti kupila glavno medicinsko šolo v Pekingu, kar sta samo primera globalnega dometa te družine.

Zgodovina moderne medicine sledi začetkom korporativnega kapitalizma in njen razvoj ni najbolj pregleden. Medicina in podporne skupine služijo ekonomskim in političnim interesom peščice in zelo slabo zdravstvenim potrebam družbe. Seme današnje krize je bilo posejano že pred 120 leti, ko se je medicina spremenila v industrijo in medicinsko ekonomijo. Ko so prevzeli medicinsko izobraževanje (T. Turner, Private dancer, 1984), se je vse usmerilo v farmacevtska zdravila, ki so patentirana. Vsak zdravnik je zelo izšolan za predpisovanje zdravil, ker naravni produkti niso dovolj dragi. Zelo učinkovita filantropija. In poceni, če pogledamo koliko stane šolanje enega letnika medicine in koliko se porabi letno za oglaševanje zdravil. Filantropija, ki nadzira družbo, dobiček je samo postranska zadeva. Moč, ki so si jo na tak način pridobili, so naskrivaj usmerili v evgeniko in depopulacijo, kamor gre tudi njihov denar in organizacijska pomoč.

1. zgodba: Daniel Coit Gilman je bil eden od treh ustanovnih članov Bratovščine smrti, Brotherhood of Death, na Yale University. Po študiju je bil ataše v St.Petersburgu, potem se je dodatno šolal v Berlinu. Gilmanu je bilo dodeljeno, da postavi enoto nemških iluminatov v ZDA. L.1893 s prispevki ustanovi Johns Hopkins School of Medicine, kjer so se ženske lahko enakopravno izobraževale kot moški. Johns Hopkins School of Medicine postane glavni štab iluminatov in nemške alopatske medicine v ZDA.

2. zgodba: J.D.Rockefeller je ravno zaključil svoj gigantski naftni monopol, ko mu je Rothshieldov svetovalec na WallStreeetu, Jakob Shiff, namignil, da bi mu lahko medicinski monopol prinesel celo več kot naftni.

l.1892 je Rockefeller postavil na čelo svojih filantropskih prizadevanj karizmatičnega protestantskega duhovnika Fridericha T. Gatesa. Njegov načrt je bil, da dobi glavni vpliv na šolanje bodočih zdravnikov. Za začetek so l.1903 ustanovili Rockefellerjev inštitut za medicinske raziskave, prvi direktor je postal Simon Flexner. Njegov brat Abraham Flexner je z denarjem Carnegie fundacije pregledal kurikulum vseh medicinskih šol v ZDA in Kanadi. V Baltimoru, v Johns Hopkins University, kjer je prej končal študij medicine, je sestavljal in analiziral podatke.

In l.1910 je Abraham dokončno spisal znan Flexner Report, s katerim se je strinjal Rockefeller in ameriška zdravniška zbornica. Študentov medicine je preveč. Omejili so vpis na fakultete, tudi z drago šolnino in predstavili zdravstvo kot donosen poklic. Takratne plače zdravnikov so bile na nivoju boljšega mehanika pri Fordu. Gilman in Abraham Flexner sta bila tudi člana Rockefellerjevega General Education Board (ne potrebujem mislecev, potrebujem delavce), ki nadzira šole in šole potem nadzirajo bolnice. Šole so morale imeti raziskovalne laboratorije in drago tehnično opremo, če so želele dobiti denar od Rockefellerjeve fundacije in drugih skladov.

Število medicinskih šol se je iz 650 zmanjšalo na 50. Praktično čez noč so zrasli novi prostori, novi laboratoriji in prišli so najboljši profesorji. Obljubljena jim je bila pokojnina po koncu kariere. Število absolventov je iz 7500 padlo na 2500. Malo študentov iz bogatih družin je bilo lažje nadzorovati. Rockefeller in Carnegie sta dajala denar brez posebnih pogojev. Samo v upravnem odboru šol so med drugimi sedeli tudi predstavniki fundacij, ki so nadzirali, da se njihov denar ustrezno porablja. Pomembno je bilo kaj se raziskuje in kako se raziskuje, predvsem pa kaj se ne sme raziskovati. Harvard in Johns Hopkins sta dobila še dodatna sredstva, da sta postali elitni šoli. S tem so nevidno pridobili skrito moč. In mi mislimo, da so to dobrodelne, človekoljubne organizacije. To so bili začetki medicinskega monopola.

Ko je Marie Curie izolirala radij in z odkritjem velikih zalog radioaktivne rude v ameriških in kanadskih rudnikih, se je l.1913 monopolu pridružil še American Society for the Control of Cancer, kjer že ime pove vse: »glavni cilj je nadzor raka, ne zdravljenje in ne preventiva«. Kasneje l.1944 preimenovan v America`s Cancer Society.

Če se je kdo spraševal ali je namen teh organizacij pravo zdravljenje in preventiva ali jim je bolj všeč problem, zaradi katerega še vedno obstajajo.

Medicina je bila ugrabljena, da služi ekonomskim in političnim interesom. Zelo dober načrt s hudičem, ki presega marsikatero domišljijo. Medicina je megaloman, kjer ne sme obstajati konkurenca in napredek mora iti samo v začrtani smeri. Če ne vemo tega, smo vsi žrtve, ki plačujemo z bolečino, trpljenjem in s smrtjo. Dokumentirano večkrat, na veliko načinov in z veliko avtorjev iz različnih krajev po svetu. V zdravstvenem sistemu dobijo vsi, razen pacienti. Oni dobijo zdravila do smrti.

Ne krivim farmacije, korporacij, njihovih zastopnikov ali vladnih ustanov, ki naj bi to nadzorovale. Tudi ne krivim navadnih ljudi. Zdravništvo ima dostop do vseh dejstev, do vsega znanja, da bi morali vedeti kaj se dogaja. Namesto, da bi zaščitili pacienta, zdravniki čuvajo skrite povezave med politiko, industrijo in medicino.

Medicino in zdravnike se izrablja za bogatenje svetovne elite in za kontrolo nad ljudmi. Povprečen zdravnik je indoktriniran, usmerjen, pogojevan, ker je sprejel določena verovanja (konkretno : v viruse, v nalezljivost), zato ni aktivni zarotnik. Isto velja za povprečnega človeka.

Samo ena skupina ljudi ima moč, da odloča med življenjem in smrtjo, to so zdravniki. V današnji družbi so še vedno najbolj cenjeni in zaupanja vredni – zdravniki. Zdravniki so pomembni, zato imajo tako moč. Večina zdravnikov je poštenih, predanih, sposobnih, sočutnih, izobraženih, etičnih, inteligentnih… kajneda? Ljudje so vedno zaupali zdravnikom in ne morejo verjeti, da bi bili zdravniki tudi del zarote. Zato se tudi poje na milijarde tablet, kljub znanim stranskim učinkom, ker zdravnikom zaupamo. Če tablete ne pomagajo, odrežeš. Zato gredo ljudje na operacijsko mizo, ker zdravnikom zaupamo. To že spominja na versko žrtvovanje. Razkužila pri vsakem vhodu, kot »žegnana vodica«, so zdaj tudi del ritualnega čiščenja.

V zdravstveno ustanovo zdaj vstopiš v tempelj nove religije, v kateri pacienti nimajo več pravic (obvezne maske in razkužila). Ljudje in nadzorne inštitucije so pozabili, da so sploh obstajale pacientove pravice. In cela država, cel svet je postal bolnica. Tako kot se je in se še vedno redno hodi k maši, se redno hodi na sistematske preglede. Če hodiš na preglede, si očitno želiš tudi terapije. Z lahkoto te razglasijo za bolnega, ker smo šolani za iskanje bolezni. Dandanes si lahko proglašen za bolnega, čeprav nimaš nobenih znakov bolezni. Obstaja pa en greh in to je, če ne nosiš maske. Medicinska etika se je končala s kovid dodatki in obveznimi maskami in testiranji v zdravstvenih ustanovah. Ni spoštovanja, ni dostojanstva. Priklicali so voodoo prekletstvo.

Zdravnik menda ni najstarejši poklic, na trenutke pa izgleda, kot da bi deloval na istih principih. Spodkopali so biologijo in etiko, v zameno za politiko, moč in denar. Hipokratova zaprisega, »ne škoduj«, nam daje lažen občutek, da naši protokoli zdravljenja že ne morejo škodovati. Pacienti se lahko upravičeno sprašujejo, če dobijo tisto kar plačujejo, ali tudi kaj kar si ne želijo. To ni težko razumeti, je pa zelo težko sprejeti. Tudi nemška medicina pred 2.svetovno vojno je šla po taki poti.

Vsak ima etično strukturo in sistem vrednot, ki mu pomagajo pri pomembnih odločitvah. Pride čas, ko se je potrebno dvigniti nad vse principe in narediti, tisto kar je prav. Ker imamo medicinsko inkvizicijo, ki se zanaša na strah in silo, ne pa na zaupanje in predanost, sem postal medicinska gverila. (Motorhead, Ace of Spades, 1980)

Smo bolni bolj kot kdajkoli v zgodovini. In nihče temu ne posveča pozornosti, saj smo zdravstveno zavarovani. Kje so spodbude, da bi bili bolj zdravi? Ker povprečen človek ne poveže dejanja in posledice. V svoji coni udobja, v svojih prepričanjih vsi podpiramo tak fašizem. Ko stvari postanejo rutina, se nihče več nič ne sprašuje.

Težka pot nas čaka, da se prebijemo skozi uigrano kolesje in potrdimo nove vrednote in nova prepričanja. Moji predhodniki, ki so se že lotili te poti, so takoj postali tarča. Seveda ne moremo računati na medije, oni so del problema, zato ne bodo sodelovali. Rešitev tudi ne bo prišla iz vlade, ker je sestavni del tega kolesja.

Tako daleč smo že zašli od poti narave, da se nam naravna pot zdi že tuja. Težko bo popraviti napake, odstraniti zmote in lažne obljube, ki so se nabirale stoletja. Za začetek bo dovolj spoznanje, da ni virusa, da ni nalezljivih bolezni in da je vsak sam odgovoren za svoje zdravje. Skrb za sebe je skrb za zdravje. Ne se testirati, ne se testirati, ne se testirati.

Star zdravnik je nekoč rekel, »če bi vso znanje medicine potopili na dno oceane, bi bilo to zelo dobro za človeštvo in zelo slabo za ribe«.

Jaz bom pa rekel »Na zdravje«. »Na zdravje« ko si pridemo s kozarci blizu in »Na zdravje«, ko kdo kihne. Nihče ne reče »zgini jetikar«, ali pa »pazi malo, zaradi tega bo nekje umrl otrok ali stara mama«.

• Avtor: Gregor Knafelc

Opozorilo: Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča inštitucije za katero dela. Informacije predstavljene tukaj niso napad na nikogar, še najmanj na kolege. So plod mojega razmišljanja in raziskovanja. Prav tako ne morejo nadomestiti nasvet vašega osebnega zdravnika in niso namenjene za diagnostiko, zdravljenje ali preventivo bolezni. O teh informacijah se lahko posvetujete z vašim osebnim zdravnikom in določite, kaj je najboljše za vas.