Moderna doba počiva na lažni zgodovini
Končno skrivanje moderne zgodovine se je začelo z ustanovitvijo Rimskega cesarstva, ki je izbrisal staro in z vojno silo ustvaril novo zgodovino. Rimsko cesarstvo predstavlja konec človeških odnosov, ki temeljijo na zavesti duše, spolu, enakosti in enotnosti in prehod na uporabnost in lastništvo.
Ko Rim ni mogel več vladati z vojaško silo, so arhontske sile prešle na bolj subtilno, a enako močno moč vere, z ustvarjanjem krščanske cerkve. Ona je kombinacija – vojaške sile in vere. Kjerkoli se je krščanska cerkev širila in osvajala (običajno z genocidom) je bila izbrisana in izmišljena nova zgodovina in ustvarjena je bila nova identiteta osvojenega ljudstva.
Širjenje Krščanstva je bilo torej veliki socialni inženiring. Ko je moč Krščanske religije slabela, so ustvarjanje zgodovine skozi izobraževanje v Vatikanu prevzeli jezuiti in jo tako okrepili. Znana je njihova maksima: naše orožje so šole.
Od sedemnajstega stoletja se je s sedežem v Vatikanu začela sistematično skrivati in ponarejati zgodovina, skrivanje in ponarejanje starih dokumentov in izmišljanje novih.
Ustanovljene so bile univerze, ki so imele dve vlogi: širiti pismenost in znanje le po določenem modelu, in skrivanje resnične zgodovine in identitete človeka. Danes so jezuiti nadzorniki visokošolske izobrazbe in znanstvenega razvoja po vsem svetu, stojijo za vsemi velikimi univerzami in ustanovami, ki jih določi znanstveni razvoj. Ta razvoj vodi skozi materializacijo zavesti duše. Ponarejanje zgodovine je dokončno dobilo svojo politično obliko v Berlinu – Kongres leta 1878. Tukaj so postavili temelje nove zgodovine zasnovane na ponarejanju resnične zgodovine, predvsem Slovanov.
Tu je nastalo veliko novih evropskih držav in izmišljeni so novi narodi, da bi se skrivala predvsem identiteta starih na Balkanu. Iz srbskega naroda, ki je naseljeval ves Balkan (Helm) je bilo ustvarjenih ducat umetno ustvarjenih novih narodov in držav v tem prostoru. Slavna Berlinsko-Dunajska zgodovinska šola temelji na laži in propagandi brez primere proti Srbom (kar je trajalo do nedavnega), da bi omogočila ideologijo za germanski (katoliški) ekspanzionizem, ki je eksplodiral v prvi in drugi svetovni vojni.
Združitev germanskih narodov in Slovanov je bilo največje vprašanje devetnajstega stoletja. Pri tem so združitev Slovanov Nemci obravnavali kot grožnjo za svojo združitev, verjetno zaradi preteklosti Slovanov na svojem ozemlju. Združitev Nemcev je bila izvedena s pomočjo katoliške cerkve. To ni bilo narejeno samo z vojno, ampak tudi s ponarejanjem zgodovine.
Največji fokus v lažiranju zgodovine in identitete naroda je na izvornem ljudstvu Slovanov. Po besedah Annie Lacroix-Riz v knjigi Le Vatican, Evropa in rajh (Armand Colin izdaja, 2010): “Srbija je med vsemi Slovani največja vatikanska fobija.”
Kraja zgodovine Slovanov do šestega stoletja nove dobe je največja tatvina v zgodovini človeštva. Če govorimo o lažni zgodovini, potem se mora vprašanje Slovanov postaviti na prvo mesto preprosto zato, ker na svetu ni večjega primera ponarejanja zgodovine in identitete enega ljudstva. V tej knjigi smo pri opisu zgodovine dali poudarek na območju Balkana (Helma) in Slovanov saj so se tam začeli ključni procesi, ki so se razvili v nam znano celoto zgodovine in sodobnega časa.
Vsekakor je bil bogat in raznolik razvoj tudi drugih ljudstev, vendar je tudi njihova zgodovina bolj ali manj ponaredek, ampak se v to ne bomo sedaj poglabljali zaradi teme in namena, da se držimo bistva. Bistvo nam bo bolj jasno, ko bomo v naslednjih poglavjih izvedeli podrobnosti o nastanku vladarske elite (hibridi) in kot bomo videli, da je večina zgodovine Evrope in ostalega sveta, pa tudi moderne dobe, novost v odnosu vladajoče elite do Slovanov.
Videli bomo kako bo razmerje neposredno izzvalo prvo in drugo svetovno vojno, pa tudi civilizacijske spopade po njem. V ozadju vsega tega je, da se, zavest človeške duše kultivira v razmerah tega sveta na ustvarjalen in produktiven način.
V središču vseh vojn je civilizacijsko navzkrižje interesov na podlagi odpora mentalitete ljudi v procesu materializacije zavesti duše, tj. izgradnje materialne kulture. Nasprotovanje arhontskih sil človeški duši, se v svetu izraža kot nasprotovanje hibridov narodom Slovanov. Posledice tega so trpeli vsi drugi narodi.
Zaradi teh konfliktov, vpliva časa in velikega prostora, v katerem so živeli, od Evrope do Egipta, bližnjega vzhoda, do Sibirije, severne Indije in daljnega vzhoda, so narodi Slovanov vse bolj razdeljeni v jeziku in miselnosti. Pozabili so na skupni izvor in postali neki novi narodi, z različnimi jeziki.
Zlata doba se je končala takrat, ko se je človek oddaljil od zavesti svoje duše. Potem se je identificiral z nižjim umom, ki vidi samo materijo, tisto neposredno kaj se dogaja in ne vidi vpliva božanske zavesti na celoten obstoj, ne vidi, da je sama božanska zavest obstoj. Tako so se začeli vsi konflikti in vojne. Ljudje, ki se borijo med seboj in osvajajo drug drugega so slepi za prisotnost univerzalne božanske zavesti v njih, za prisotnost zavesti duše.
Tako se je začela moderna zgodovina. Samo ona nam je znana, in še to ne v celoti. Starodavno preteklost in našo pravo zgodovino smo pozabili, ker smo pozabili na zavest svoje duše.
- Vir: E-knjiga Zgodovina Galaksije, Zemlje in človeškega rodu
- Prevod: Iztok Kokalj
