Pogovor s Karyjem Mullisom, izumiteljem PCR testa – 3. del

• Pojdiva zdaj na bolj preprosto vprašanje. Reciva: znanstvena skupnost trdi, da HIV povzroča aids in na vprašanje, ali samo HIV lahko povzroči aids, odgovorijo pritrdilno. Potem jih prosim, naj mi pokažejo študije, kjer je objavljeno, da HIV, sam po sebi, povzroči bolezen. In vi mi potem rečete, da dodatno povzroči še 29 ostalih bolezni, vključno s Kaposijevim sarkomom? Potem mi rečete, naj vam pokažem dokaze…In potem, ob odsotnosti katerihkoli drugih dejavnikov tveganja in drugih antigenov, HIV povzroči še Kaposijev sarkom?

Mislim, da so nad Kaposijevim sarkomomom obupali. Lahko širijo Kaposijev sarkom v miših, vendar pa pri tem ne morejo najti HIVa. Mislim, da ga verjetno povzroča predvsem alkil nitrit (stimulansi, ki so jih uporabljali na zabavah, op. prev.) Še celo Gallo se je vtaknil v to.

Pnevmocitično pljučnico baje povzroči gliva. Ampak, če daš podgane na dieto, ki vsebuje malo proteinov in jim okoli 6 tednov daješ steroide, bodo dobile pnevmocistično pljučnico. In ti fantje delajo podobno. Nizkoproteinska hrana in veliko steroidov. To vsi vedo, saj tako naredijo živalski model, na katerem potem študirajo pneumocisto. Mislim, da ni potrebno izgubljati časa za razmišljanje o vseh podrobnostih, kajti manjka dejstvo.

Zakaj bi morali misliti, da HIV povzroča aids? Ali je to samo zato, ker pride Robert Gallo, odloži sončna očala in reče: »Fantje, pravkar ste odkrili, kaj povzroča aids.« Kajti to je vse, kar imamo: članek iz New York Timesa in poročilo CDC. To ni dovolj, saj ne zadostuje niti za kakšen krajši znanstveni članek v neki neugledni reviji. Ne zadošča niti za to, da bi znanstveniki verjeli v tako nepomembno dejstvo, kot je odkritje 50 svetlobnih let oddaljene zvezde. Sploh pa ni vredno milijarde dolarjev letno, trpljenja ter uničenih življenj ljudi.

Vse to na podlagi šibke trditve, ki naj bi jo izrekel možakar, za katerega že vemo, da je prevarant. Lagal je že o veliko stvareh, zakaj mu torej zaupamo? Če bi bil priča v sodni dvorani, njegovemu pričanju ne bi zaupal. Ker smo ga že tolikokrat ujeli na laži, Gallu ne zaupamo. Nihče mu ne bi smel zaupati. Prevečkrat smo ga že zasačili, da si stvari izmišljuje. Komu naj zaupamo, Fauciju? Njemu že ne, saj se premalo spozna na te stvari. Recimo, da Fauci želi nekaj povedati na TV: če ga v oddajo povabi nekdo, ki se malo spozna na te stvari, se lahko z njim pogovarja. Z lahkoto razpravlja o tem zato, ker ga sprašujejo. Poznam veliko ljudi, ki so zmožni tega. Če pa na primer predsednik univerze v Južni Karolini povabi Faucija in mene, če lahko prideva na pogovor pred študente… Izrazil sem željo, da pride z menoj razpravljat nekdo, ki zagovarja nasprotno mnenje, a takrat se ni hotel odzvati.

• Kaj pa, če vzamemo trditev HIV = aids? Saj so nam dali test.

Niso nam ga dali. Prodali so nam ga.

• Kdo nam ga je prodal?

Bob Gallo je imel pri tem velike dobičke. Sicer je moral veliko denarja vrniti Montagnieru, ko je bilo končno dokazano, da mu je ukradel odkritje. Tako zdaj Montagnier in Pasteurjev Institut vedno dobita nekaj denarja, kadar nekdo opravi testiranje na HIV. Tudi, če bi bil HIV smrtonosen virus, za testiranje ne bi hoteli imeti tega testa. Ta test naj bi bil tudi razlog, zakaj so razglasili, da je HIV razširjen v Afriki, saj je navzkrižno reagiral s protitelesi za malarijo.

Vendar pa nihče noče priznati, da ta test ne deluje, saj ne moremo najti niti HIV. Niti organizma se še nismo potrudili poiskati. Imamo le organizem, ki je blizu temu, kar pomeni, da ima le 33 % razlike v sekvenci. To še zdaleč ni blizu, sploh pa ne za retroviruse. Našli so nekaj drugega, potem pa so preprosto vse skupaj pustili in se niso več trudili z iskanjem. V Afriki je edina možnost za zdravljenje bolnišnica WHO. Če se urežeš z mačeto in prideš v to bolnišnico, v svojo knjigo zabeležijo, da si bolnik z aidsom. Verjetno pač imaš tudi aids.

• Kako lahko danes znanstveni svet, zdravniki, zakonodajalci, uradniki za javno zdravje, podelijo legitimnost takemu testu, s katerim ne morejo dokazati, da zanesljivo diagnosticira bolezen, ki jo je potrebno nujno zdraviti s strupenimi antivirusnimi zdravili? Kako ga lahko proglasijo za zlati standard, če ta test kaže lažno pozitivne rezultate pri gripi, malariji, po številnih cepljenjih, lupusu, nekaterih primerih artritisa, bolezni vezivnega tkiva, gobavosti…? Pri vseh teh boleznih, s katerimi navzkrižno reagira. Potem to ni zlati standard, kajne?

Seveda ne. Vendar pa javnost nima pojma, kaj naj bi zlati standard bil. Tudi zdravniki tega ne vedo. Vprašajte povprečnega zdravnika, ki ima določena prepričanja, recimo iz Cincinnatija, in se z njim pri večerji pogovarjajte o tem problemu. Pozanimajte se, koliko se zares spozna na te stvari. Ali sploh ve, kako deluje Western blotting*? Kako se razlikuje od testa ELISA*? Ali razume, kako deluje ELISA? Ali razume, kaj nam pri tem testu pove statistika? Ne, na to se ne spozna! To ga tudi ne zanima, ve le to, da ko se sreča z določenim bolnikom, mu bo zaračunal za vsako zdravljenje, za vsak recept, ki mu ga bo napisal in za diagnostični test. Radi imajo veliko bolnikov. Prav tako ima rad veliko bolnikov državni oddelek za zdravje, saj zaradi Zakona Ryana Whitea* za vsakega bolnika z aidsom v državi od zvezne vlade dobi 25.000 dolarjev letno.

Torej, oddelek za zdravje dejansko pritiska na svoje zdravnike, sicer ne na silo, ampak na svoj subtilni način, naj nikakor ne zgrešijo niti enega primera aidsa in naj jim ga takoj sporočijo. Kajti vsak pozitivni bolnik prinese 25.000 dolarjev. To je kar dober razlog, zakaj to počnejo. Ampak ljudje si predstavljajo, da so zdravniki inteligentni ljudje. Tudi ljudje, ki jemljejo zdravila, so enako nespametni. Gredo k zdravniku in on jim predpiše zdravila, tudi če se dobro počutijo. Ti ljudje bodo jemali predpisano zdravilo in sčasoma se bodo začeli počutiti slabše. Tudi če se že takoj na začetku slabo počutijo, jim zabičajo, naj kar nadaljujejo z jemanjem, kajti, če tega ne bodo storili, bo še slabše. Najbolj neverjetno je, da lahko povsod dobiš informacije o AZT. Kaj je ta substanca? Zakaj se uporablja? Zakaj se uporablja pri tej bolezni? Kako je bila sploh odobrena?

• Kako to, da se v ZDA še vedno uporablja Western blotting, če je bila njegova uporaba v Angliji prepovedana? Kako to, da še vedno uporabljamo ta test, če tudi v ZDA dve državi nimata enakega predpisa o številu pasov, ki bi morali biti pri testu vidni, da bi veljalo, da je test navzkrižno reagiral? Imaš lahko enako število teh pasov, pa te razglasijo za pozitivnega v eni od držav, medtem ko veljaš v drugi za negativnega.

Če jim ne bi dovolili, da za ta test toliko zaračunajo, potem bi ga verjetno veliko manj uporabljali. To je enako kot pri političnih škandalih: sledi denarju. Kje je tista oseba, ki dobi denar za ta test? Nisem niti vedel, da tega testa v Angliji ne uporabljajo več. Če vprašate, zakaj morate opraviti še Western blotting test, vam zdravnik odgovori, da je to le potrditveni test, ker imate pozitiven že test ELISA. In če ga vprašate, zakaj morate to storiti, kaj meri ta test drugega, kar že ni izmerila ELISA, vam ne bo znal odgovoriti. Morda je v državi le okoli 50 zdravnikov, ki vam bodo znali povedati, kaj je Western blotting. Znajo ga naročiti, znajo zaslužiti z njim, znajo vam zaračunati odvzem krvi in predpisati AZT. Kamorkoli se obrnejo, dobijo plačano.

• Zakaj je tako, da je znak prisotnosti protiteles znak uspešnosti cepljenja proti hepatitisu in ošpicam, torej zaščite, dobre prognoze? Hkrati pa je pri aidsu prisotnost protiteles znak okužbe s HIV in slabe prognoze?

Sklepam, da je to zato, ker pri teh boleznih še niso odkrili virusa, da bi sploh lahko našli protitelesa. Kajti PCR smo dobili ob približno istem času kot se je pojavil aids. In potem so začeli ljudje s PCR iskati HIV. To je bil edini način, da ga odkrijejo, razen celične kulture. To je sicer postopek, za katerega se ni izkazalo, da je prava izbira za ta namen. Ta celična kultura – celotno področje je bolj čarovnija kot znanost. Ljudje se slepijo, da so s tem testom dobili kvantitativno oceno števila HIV. Najbrž je pravi razlog le to, da se ta test lahko hitro razvije, kar je naredil Gallo. Prav tako ga je dobro prodal, saj je zavohal dobro kupčijo. Ta test bi lahko opravil kdorkoli in napovedal, kdo vse bo umrl od te kuge. In res je veliko ljudi opravilo ta test in dobro so zaslužili z njim.

Veliko ljudi to počne, čeprav je to absolutno noro. Kje je John Q Public*? Ali se kje igra z video igricami? Ali spi za volanom? Kaj ti fantje želijo? S testiranjem protiteles, ki naj bi bila dobra zate? Ali se na ta način sam ne ozdraviš bolezni? Če bomo naredili cepivo proti tej bolezni, ali ne bomo s tem tudi povzročili izdelave protiteles? Ali ni to princip, na katerem delujejo cepiva? Če nadaljujemo s to logiko: če se cepiš proti tej bolezni, potem dobiš aids. To je smešno. Kajti potem, ko se bodo nekateri ljudje cepili, ne boš več vedel, kdo je okužen in kdo ni.

• Govoriš o 100.000 znanstvenikih, ki zaslužijo 6,000,000,000 dolarjev letno, več kot zaslužijo z rakom in srčnimi boleznimi skupaj. V naslednjih dveh letih bo napisanih in objavljenih 5-15 tisoč člankov. Vsi si želijo biti del tega. Zakaj obstaja le peščica znanstvenikov, kot si ti, Duesberg in Gilbert*, ki ste pripravljeni to izpodbijati?

Zase lahko rečem, da mi ni treba nikomur odgovarjati zaradi denarja. Ne delam za nobeno organizacijo, na čelu kakršne je Anthony Fauci. Samo malo ljudi, kot je Duesberg, ima tako intelektualno integriteto, da se zaveda, da bi ga slej ko prej pri tem ujeli. Vedel je, da mu bodo zaradi tega vzeli vsa sredstva. Vedel je, da ga bodo s tem praktično umorili. Meni pa ne morejo nič, ker me ne plačujejo. Lahko se norčujejo iz mene, lahko o meni pišejo svoje male neumne članke v znanstveno revijo Nature, vendar pa se bodo sčasoma začeli zavedati, da so se s tem le osmešili. To vem jaz in to ve Duesberg. Zavedava se, da se bodo morali ti fantje slej ko prej soočiti z resnico. Upam, da je uspel to obdržati v svojem srcu, kajti upava, da bo nekega dne resnica prišla na plan.

Tiste, ki danes glede tega dajejo neumne komentarje, bodo nekega dne »požrli«. Maddox* na primer nima pojma o biologiji in niti o fiziki, čeprav je to njegovo področje….sam imam več pojma o fiziki… in potem daje neumne komentarje, piše uvodnike in osebno napada Duesberga. In njegovi članki naj bi bili znanstveno opravičljivi? Ali tako piše urednik revije Nature, ki je bila nekoč najpomembnejša znanstvena revija? Zame to ni več ugledna revija, Ne zaupam ji. Kupujem jo še vedno, a jo le malo prelistam in nato zavržem.

• Ali te moti, ker obstaja cenzura v znanstvenih člankih in tudi v medijih?

Seveda. Po tem, ko sem dobil Nobelovo nagrado, tudi ne morem več objaviti kratke hipoteze na 4 straneh, s katero bi rad s preprostimi poskusi preveril, kaj bi lahko bil verjeten razlog za aids. Gre za hipotezo, s katero bi zlahka ovrgli, ali pa počasi začeli sprejemati hipotezo o povzročitelju aidsa. Vendar je ne sprejmejo ne znanstvena revija Nature, ne Science, ne Lancet. Odgovarjajo, da ne potrebujejo hipoteze, s katero bi preverili povzročitelja aidsa, saj je to že znano. Pokličem urednika in mu rečem: V Atlanti imate oddelek, ki se imenuje Oddelek za Medicinskih hipoteze. Tja lahko pošljete svoje članke. Rekel sem jim, da je to hipoteza, in to dobra hipoteza.

Na enostaven način bi jo lahko sprejeli ali ovrgli, z nekaj poskusi na podganah ali miših. In če se izkaže, da to zares povzroči aids, boste dobili celo živalski model za to bolezen. To bi farmacevtski industriji prineslo veliko denarja. Vendar pa hipoteze niso hoteli objaviti in na koncu sem jo objavil v neki nepomembni reviji za genetiko. Moja ideja se mi je zdela zanimiva predvsem zato, ker predvideva, da gre pri aidsu za preobremenitev imunskega sistema*. Saj veste, v evoluciji je čas zelo pomemben. Človeška populacija narašča in možnost, da dobite človeški virus, je danes večja kot pa pred 10.000 leti. In če se družite z ljudmi v svetu, kjer je neskončno število retrovirusov… Ker se tako hitro spreminjajo, da različnih vrst niti ne morete prešteti, je število retrovirusov v funkciji mase mesa celotnega človeštva oziroma tega, kako hitro se to meso izmenjuje.

Kajti gostota človeštva je višja. Vedno več možnosti imaš, da dobiš retrovirus. Seveda obstaja tudi dobra možnost, in sicer ta, da so neškodljivi. Vendar pa, če se družite vsaj s 1.000 ljudmi na leto, in prav tako se ti ljudje družijo s 1.000 ljudmi na leto, potem se v bistvu družiš s četrtino celotne človeške rase. In tako dobivaš vse retroviruse s celotnega planeta. Možno je, da vam ne bodo škodili, ker so komajda živi. Prihajajo v majhnih količinah, zato se vaš imunski sistem ne odzove. Ampak vemo, da nekateri rastejo v imunskih celicah. Če se zaradi »klonalnosti« pri nekem imunskem odzivu razmnoži ravno ta celica, potem ji bo ta retrovirus na neki točki definitivno ušel. Nekje bo zacvetel in imunski sistem se bo moral ukvarjati z njim, ker ga bo v vaši krvi kar naenkrat zadosti. Imunski sistem se bo moral odzvati.

Če imate dovolj veliko količino neškodljivih retrovirusov različnih vrst, in če se odzivate z imunskim sistemom, pri tem da je okuženih 500 vaših imunskih celic, in jih pomnožite z milijon kopijami, potem obstaja velika možnost, da se bo pomnožila ravno tista, ki vsebuje retrovirus. Če se nanj še niste imunsko odzvali, se boste enkrat morali. Kajti naredili ste 500 milijonov kopij te celice. Sigurno se bo enkrat retrovirus odzval tako, da bo naredil infekcijsko telo in potem boste morali ustvariti še en imunski odziv. Temu se reče verižna reakcija.

Zato je vse, kar moraš imeti, le dovolj retrovirusov v imunskih celicah. Vemo, da so tam, vemo, da jih je v naravi še veliko na razpolago. Vemo pa tudi, da mora obstajati nek nivo človeških stikov, da bo v človekovem življenju nastalo veliko retrovirusov. V skupini ljudi z visoko stopnjo tveganja, kot so na primer podhranjeni, ljudje, ki so veliko v stiku z drugimi in se tam virusi z lahkoto prenašajo, saj vemo, da se vedenje nekaterih ljudi razlikuje od ostalih. Ko pa so začeli testirati 19-letne fante zunaj mestne populacije, z malo homoseksualcev in intravenoznih uživalcev mamil, pa je začela strmo naraščati zakasnitev. In že takrat bi morali reči: aha, tole pa nima ničesar opraviti s HIV.

Napovedali so, da bo prišlo do epidemije, v kateri bo do leta 1984 okuženo milijon Severnih Američanov. To število je ostalo enako do leta 1996. To ni epidemija. Število primerov res eksponentno narašča, ampak to je zaradi eksponentnega naraščanja testiranja, ne pa zaradi naraščanja primerov. Nekoč sem pri CDC videl graf, kjer je število primerov eksponentno naraščalo in sem vprašal, če so delili število primerov s številom testiranj. Ali je ta graf indikativen za širjenje tega virusa? Ali je res več pozitivnih primerov, ali je le več opravljenih testiranj? Kajti koliko zdravnikov je do leta 1983 vedelo za bolezen? 2. Koliko zdravnikov je vedelo za bolezen do leta 1985? 500. Koliko zdravnikov je vedelo za bolezen do leta 1986? 40.000. Torej krivulja raste eksponentno zaradi tega. Kakšno je bilo naraščanje števila testiranj? Eksponentno. Kako je z leti naraščal zaslužek zaradi HIV? Eksponentno. To je pravi razlog, zakaj imamo epidemijo. Ker vsako leto s to boleznijo zaslužijo več denarja.

• Ali ne moti nikogar, da smo imeli epidemijo, ki ni bila v heteroseksualni skupnosti? Kajti še vedno je v istih rizičnih skupinah z določenimi dejavniki tveganja?

Edina oseba, ki je spremenila mnenje glede tega, je moja mama. Rekla je: »Veš kaj, Kary, imel si prav,« Rekel sem ji: “Mama, ne skrbi zaradi mojih spolnih navad. Obstaja kar nekaj bolezni, ki jih lahko dobiš s promiskuitetnim življenjem in vse so ozdravljive s penicilinom. To ni nič usodnega ali smrtonosnega. Pravzaprav je seks nekaj zdravega, nekaj, kar kot rasa počnemo že zelo dolgo.

Morda bi bilo bolj škodljivo ostati dlje časa brez njega. Tega ne vemo, vemo pa, da se spolne bolezni lahko ozdravijo. Česa bi te pri tem lahko bilo strah?. »Ampak, saj veš, aids…« No, in potem je mama končno sprejela, da aids ni nevaren. Nikogar ne poznam, ki bi se zaradi aidsa odpovedal seksu. To je tako, kot da bi prepričeval katolika, da se odpove svoji veri samo zato, ker je nekdo dokazal, da lahko naredi vakuum in da bog preprosto ne more obstajati, ker tam notri ni ničesar.

• Če je aids res spolno prenosljiva bolezen, zakaj ne kaže enake dinamike naraščanja primerov, kot vse ostale spolno prenosljive bolezni?

Lahko da je res tako edinstven. Weinstein* že tako misli. Vendar pa ni potrebno, da imamo vedno argument verodostojnosti, če imamo za neko zadevo dokaz. Kot je na primer: lahko ti dokažem, da je povzročil aids.. Potem bi lahko odgovorili: »Ne vem, zakaj to počne na ta način, ampak dejstvo je, da to počne. Kajti tukaj so dejstva. Če tole stvar daš nekomu, ki nima aidsa, potem dobi aids. Obstaja eksperiment.

• Ampak ne morete pa tega dokazati na živalskem modelu?

Seveda ne. Vsak šimpanz, ki so mu vbrizgali ta virus, je naredil protitelesa in po njihovi definiciji dobil aids. Če je bila šimpanzinja, potem je morda dobila raka na maternici, ni pa zbolela za aidsom. Nihče od šimpanzov ni hotel umreti od aidsa. Vsi so še veseli in živi. Ni dokaza. Če bi lahko dokazal, da HIV povzroči aids, bi to naredil po nekem neznanem mehanizmu, za katerega še nismo slišali. Vendar vse to sploh ne bi bilo važno, če bi imel dokaze. Pa jih nimamo.

• Gallo in Fauci pravita, da gre za spolno prenosljivo bolezen. Zato sem si ogledal grafe o pojavnosti in naraščanju različnih spolnih bolezni. Klamidija, sifilis, gonoreja, herpes, papiloma in trihomonoza*. Potem sem jih uvrstil v iste skupine tveganja in okužba s HIV je padala, medtem ko je krivulja za spolne bolezni naraščala. Kako se je to lahko zgodilo?

To je kar precej dober pokazatelj tega, da ne gre za spolno prenosljivo bolezen. Zakaj so sploh rekli, da gre za spolno prenosljivo bolezen? Gre za bolezen homoseksualcev, kajne? Pri tem pomisliš, da je to najbrž zaradi analnega spolnega odnosa. Verjetno se o tem ne pogovarjaš pri večerji, ampak to je verjetno razlog. In nekdo pri CDC je najbrž rekel: »Veste kaj, če je to način prenosa, potem bodo ljudje v kongresu najbrž rekli: »Super. Teh tipov pravzaprav zares ne potrebujemo. Ne bomo porabili prav veliko denarja, da bi se potrudili pozdraviti nekaj, kar je povzročila njihova slaba navada.«

Nobenega velikega protesta ne bo zaradi tega, tudi če je povzročen zaradi igel in homoseksualcev, prav tako ne bo velikega trajnega razburjanja, če ne boste porabili 6 milijonov na leto za zdravljenja teh ljudi. Teh ljudi smo se tako ali tako skušali znebiti. In nihalo se pomakne nazaj k 90-im. Super. Ne morem si izmisliti boljše rešitve za problem homoseksualcev kot je bolezen, ki jih bo vse pobila. Verjetno bi kongresnik to povedal potiho, ne na TV. In CDC bi na to rekel. Ne, ne. Moralo bi se prenašati heteroseksualno. Na tej točki ni nobenega dokaza, da se sploh prenaša. Torej, zakaj ne bi rekli, da je možen tudi heteroseksualen prenos.

Rekli so, da mora biti v spermi, vendar ga tam niso našli. Seveda niso imeli dokaza o spolnem prenosu, oziroma na katerikoli drug način. Samo rekli so tako, kajti CDC je potreboval novo kugo, saj poštene kuge ni imel že od časa epidemije Polia. Verjetno bi financiranje CDC zaradi tega drastično zmanjšali. Enako se igrajo z Ebola virusom, tako da ljudi strašijo. Koop bi verjetno z veseljem gledal, kako prihaja Ebola in pometa po Floridi. Lahko bi zbral svoje uniformirane čete in postavil barikade in bilo bi kot v filmu. Veste, ti fantje imajo agendo, ki vam ne bi bila všeč. Takšno, za katero ljudje ne želijo, da bi jo imeli. In mi njim plačujemo, da skrbijo za naše zdravje? Imajo osebni načrt, svojo agendo. Sami si izmišljujejo pravila in jih spreminjajo, kadarkoli se jim zahoče. Potem pa arogantno stopijo pred kamero, kot Tony Fauci, in direktno v obraz lažejo ljudem, ki jih plačujejo.

• Ali si kdaj srečal Linusa Paulinga?

Na žalost se nisem potrudil priti do njega. Prav tako se nisem potrudil priti do Richarda Feynmana*. In zdaj je mrtev. To sta dva človeka, ki bi jima rad vsaj stisnil roko in jima rekel živijo, samo zato ker sta mi bila kot človeka všeč.

• Linusa Paulinga sem poznal dolgo časa. Zanimivo je, da je imel od vseh Nobelovcev le on kar dve nedeljeni nagradi, pa ga medicinski in znanstveni svet ni nikoli spoštoval. Ker je podprl, da lahko vitamin C izboljša stanje bolnikov z neozdravljivim rakom. Gledal sem, kako so mu usahnila vsa sredstva, čeprav je bil eden od ustanovnih članov Nacionalne akademije znanosti. Potreboval je 14 let, da je dobil povprečno donacijo za študijo raka. Mayo klinika pa naj bi ponovila njegovo študijo o vitaminu C. Na Škotskem sta v kliniki Leven z dr. Ewanom Cameronom naredila preizkus na bolnikih z neozdravljivim rakom. Razdelila sta jih na pol. Ena polovica je dnevno dobila 10.000 mg vitamina C, drugi so prejeli placebo. Opazili so statistično značilno izboljšanje pri ljudeh, ki so prejemali vitamin C. Študijo naj bi ponovili na Mayo kliniki, vendar pa niso upoštevali glavnih kriterijev, ki jih je zahteval Pauling. Poudaril je, da bolniki ne smejo prejemati kemoterapije, ker bo to izločilo jetra, morajo pa dnevno prejemati vitamin C.

• Torej njegove študije niso zares ponovili. Ko so objavili rezultate, mu niso naklonili niti toliko spoštovanja, da bi mu jih ponudili v pregled. Dolgo po objavi članka je prejel le pismo urednika revije New England Journal of Medicine. Dojel sem, kako ugrabiš najboljšega in najpametnejšega človeka v Ameriki. Enako so naredili z našim največjim znanstvenikom tega stoletja, dr. Andrewom Ivyjem*. Bil je več kot znanstvenik, bil je pravnik, znanstvenik in zdravnik. Ampak, ker je podpiral Corbisin*, so ga uničili. In zdaj spremljam, kaj so mediji naredili vam. Predstavljajo vas kot lahkomiselnega zadrogiranega ženskarja, za katerega bi se morali vsi spraševati, kako je sploh naredil šolo in dobil Nobelovo nagrado. Sprašujem se, ali se res nismo ničesar naučili od tega, kar so storili najpametnejšim in najboljšim, kot so od Ivy, Pauling in Duesberg.

Ne morete pričakovati, da bodo ovce resnično spoštovale najboljše in najpametnejše, saj ne poznajo razlike. Ne razumite me narobe, ljudi imam rad, vendar pa je med njimi malo takih, ki so sposobni presoditi, kdo je zares dober znanstvenik. To je glavni problem znanosti tega stoletja, kajti znanstvenike ocenjujejo in financirajo ljudje, ki se na znanost ne spoznajo. Veliko ljudi bi lahko sedelo poleg Paulinga, pa ne bi prepoznali njegove briljantnosti. Prepoznali bi ga po tem, da je malo višje rasti. Enako lahko rečem za Feynmana.

Na svetu je le peščica ljudi, ki so zares sposobni inovacij. Običajno ti ljudje ustvarijo inovacije samo zato, ker jim je mar za sočloveka. Na nek način spoštujejo ljudi, čeprav se zavedajo, da jih večina dejansko nikoli ne bo razumela, kaj so naredili zanje. Pred tranzistorskim radijem je najbrž komaj kdo razumel, kaj je bil John Bardeen*. Prav tako Bardeen ni vedel, kdo je John von Neumann*, ki je živel nedaleč stran in je te tranzistorje nujno potreboval za Xenio. Ljudje se ne zavedajo, kaj so znanstveniki naredili zanje. Moja mama recimo ne bo nikoli razumela, kako dobra iznajdba je PCR. Tega ji ne morem razložiti. Obstaja le nekaj ljudi, ki jih poznaš in so takoj ugotovili, da je to pametna ideja.

Zdaj seveda govorijo, da je to super stvar. Drugače je, če si eden takih, kot je na primer Pauling. Ne verjamem, da je Pauling pričakoval, da ga bodo cenili. Prezir množic je v bistvu dober kazalec. Če te imajo preveč radi, potem delaš nekaj narobe. Taki ljudje so sposobni izvoliti predsednika*, ki jim laže direktno v obraz, saj veste: » Imel sem ga v ustih, pa nisem inhaliral.« Naj vam povem, predsednik (Clinton). Nezakonito je že, če ga imaš v ustih, ne glede na inhaliranje. Ampak nekateri pravijo, da je to pameten način, da se znebi neprijetnega vprašanja. Pravijo, da je diplomat. Kakšen diplomat neki. Je lažniva baraba, a vendar so ga izvolili. Sicer kakšnih drugih možnosti ni bilo. Od takih ljudi pravzaprav ne pričakuješ, da bodo cenili Paulinga.

Že njegov članek o askorbinski kislini je bil tak, da me je prepričal, že kot teorija. Poglejte, od kod prihajamo. Pred milijoni let smo sedeli na drevesih in jedli vršičke zelenih rastlin. In to počnemo že ves čas. Ni prav hranljivo, vendar vsebuje veliko vitaminov. Ne kuhamo jih, zato, da ne bi uničili vitaminov. Ne proizvajamo svojih, zato jih moramo zaužiti s hrano. In če smo prišli z dreves, jih morda potrebujemo. Morda jih pa ne potrebujemo, a to bi bilo potrebno preveriti. Saj smo drastično spremenili svoj način prehranjevanja in vitamin C je eden od ključnih in takoj sem ga začel jemati. Še celo dobrega okusa je in tudi ne škodi, razen če ga poješ več kot 5 g na dan. Če ga poješ preveč, dobiš drisko, vsekakor pa ne škodi.

Nekaj ljudi, ki so precej pametni, pravi, da je dober zame in vreden je svojega denarja. Imam veliko izdelkov na podlagi vitamina C, ker obstaja velika možnost, da današnja prehrana za nas ni optimalna. Svoje okolje smo drastično spremenili in nekaj časa traja, da se biokemija telesa na to prilagodi. Tudi gibamo se ne toliko kot živali. Več razmišljamo in svoje vedenje spreminjamo. Morda potrebujemo samo neko malenkost iz svojega prejšnjega okolja. Zdelo se mi je, da je to precej enostaven in razumen način. Imel je tudi precej dobre rezultate. A ne v smislu, “jemljite ta strup vsak dan, do konca življenja”, tako kot je naredil CDC. “Jemljite ta strup, vsak dan, do konca življenja, dokler ne umrete.”

• Kako bi dopovedali ameriški javnosti, naj neha verjeti v mit o aidsu?

Najprej bi jim rekel, naj o tem ne razmišljajo kot o prepričanju, saj znanost ni skupek prepričanj. Ne deluje tako kot metodistična cerkev ali katolicizem. Oba, metodist in katolik, bi namreč rekla, da sta prepričana in da pri svojem prepričanju vztrajata do konca. Za takšne stvari je to sprejemljivo, za znanost pa ne. Znanstveniki naj ne bi verjeli ničemur. Morali bi imeti nek dokaz, ki bi jih pogojno pripeljal do nekega zaključka ali dejanja. To bi morali znati dokazati vsakemu znanstveniku oziroma vsaki osebi, ki jo to zanima, ki bi bila pripravljena poslušati in razumeti, kaj je bilo uporabljeno kot dokaz. Morala bi biti sposobna reči, “da, s tem se strinjam..”

Gre za preprosto sklepanje, ki ga uporabljamo že od Aristotela. Sploh ni težko. Tega se naučiš v šestem razredu. Večina znanstvenikov to hitro pozabi. Znanost pa ni skupek prepričanj. V znanosti je samo eno prepričanje in to je, da se morate v nekem trenutku odmakniti in verjeti, da če a implicira b in implicira c, potem a implicira c in pri tem verjamemo, da je p resnična trditev in ne-p je potrditev, ki je napačna. To je edino, v kar moramo v znanosti verjeti. Vse ostalo pa je pogojno in čaka na nadaljnje študije. In skoraj vsaka stvar, za katero v 20. stoletju mislimo, da je dejstvo, se bo v naslednjih 200-tisoč letih izkazala za zelo neumno. Predstavljajte si, da ste genialni egiptovski matematik. Kako bo na vas gledal nekdo v letu 2000? Ali ste res razumeli matematiko? Niste je. Ali je bilo prav karkoli od tega, kar ste naredili?

Povsod so našli napake. Ne bi bil presenečen, če bi se čez 200.000 let za napačno izkazala Aristotelova logika. Že pri kvantni mehaniki se je začelo kazati, da nekaj ni v redu. Določene stvari so resnične in hkrati neresnične. Včasih ima učinek vpliv na vzrok, ker tudi čas ni to, kar smo nekoč mislili, da je. V znanosti ni ničesar gotovega, v njej ni prostora za prepričanja. Prepričanja so za tiste situacije, kjer vam prepričanje pomaga okrepiti pogum, z namenom, da bi ukrepali. Temu služi religija. Prepričanje je, ko rečete: »Verjel bom v nekaj, kar mi bo pomagalo prebroditi zmešnjavo, v kateri sem se znašel.

Verjel bom, ker se mi to zdi koristno zame. In bolj ko bom verjel, močnejši bom. Še posebej, če želim poveljevati številnim ljudem okoli sebe in jih lahko prepričam, da verjamejo v isto stvar«. Razlika med prepričanjem in znanostjo je bila jasno določena v 17. stoletju, vsaj v Angliji, s strani kraljeve združbe. Kraljeva združba je še vedno tam, a tega se verjetno ne spominjajo. Tam je danes tisti kup bedakov, ki nočejo sprejeti mojih objav. Določili so torej, da je empirična znanost nekaj, kar se lahko izvede pred drugimi ljudmi. To se lahko pokaže na odru. Svoj poskus lahko pokažem pred vsemi, ki jih to zanima. In vsi bi se morali strinjati z rezultati, pri tem pa nam ni treba skrbeti za razlog.

Kajti vedno, ko sprašuješ, zakaj se je to zgodilo, boš prišel do svojega velikega ZATO. Vedno ne boš imel odgovora, a če lahko nekaj pokažeš, potem ti ni treba niti razlagati, zakaj. Če vzameš žogo in jo zakotališ po strmini, se bo skotalila navzdol z neko hitrostjo. Verjetno je to zaradi neke sile, ki ji rečemo gravitacija. Ampak prav zares nam ni treba vedeti, zakaj, če lahko dokažem, da se žoga v tem primeru vsakič skotali navzdol. Po istem principu lahko naredim top, s katerim te žoge mečem ljudem v glavo. Naredim top in notri potisnem kroglo. To bo delovalo po istem principu. Lahko vam dokažem. Ta poskus lahko ponovim vsakokrat in pri tem mi ni treba vedeti, zakaj in ni mi treba verjeti v žoge. Lahko vam dokažem, tako da vam vržem žogo v glavo. Žoge so. Lahko jih poberem in jih vržem.

Ne verjamem v znanost. Tudi v Polio ne verjamem. Ali ti verjameš v Polio? Imamo vtis, da je obstajala bolezen, imenovana otroška paraliza. Bolezen, ki te je zajela, prišla v tvoje možgane, bilo je grozno in nekateri ljudje so zaradi tega umrli. Za to imamo dokaze. Ampak ne verjamemo v bolezen. Ni v neki cerkvi ali kaj podobnega. In čez 100 let bo prišel nekdo, naštudiral celotno zadevo in zaključil: «Nikoli ni bilo bolezni, ki so jo imenovali Polio. Bila je napaka, ali pa kaj drugega! To ni bila bolezen!« Na podlagi tega v znanosti spremeniš mnenje. Vedno si pripravljen, da se tvoja najljubša teorija izkaže za napačno. Če tega nisi sposoben storiti, potem se z znanostjo ne bi smel ukvarjati. Veliko ljudi, ki se ukvarja z znanostjo, pravzaprav sploh ne bi smela biti tam. Otrok se ne bi smelo spodbujati, naj postanejo znanstveniki.

Otrokom bi morali reči, naj se znanosti izogibajo, razen v primeru, če res ne prenesejo, da niso znanstveniki. To ni čudovito področje, kjer bi bili vsi srečni in junaki. Zelo malo nas dobi priložnost, da gremo v Stockholm in prevzamemo nagrado. To je zelo težaško delo. Za ljudi, ki imajo sistem prepričanj, obstaja veliko boljših služb. Če želite biti prepričani v nekaj, ste lahko odvetnik. V tem poklicu lahko najdeš veliko priložnosti, kjer lahko verjameš v stvari. Lahko se zaposliš tudi v cerkvi. Tam lahko verjameš. Še veliko je drugih takih poklicev.

Lahko si nepremičninar. Tam lahko verjameš v stvari, čeprav ti kot nepremičninarju ne bo šlo preveč dobro, če imaš prestrog sistem prepričanj. Znanost pa je prostor za ljudi, ki so preprosto preveč zlobni, da bi verjeli. Rečejo: Dokaži! Pokaži mi, zakaj je tako, kot misliš. Pokaži mi, zakaj misliš, da je to edini način. Jaz ti bom dokazal drugačen način in potem bova oba naredila po svoje in pri tem uživala. Razpravljala bova o tem, kakšen je dejanski rezultat poskusa in ga bova ponavljala toliko časa, dokler se ne bomo vsi strinjali. Potem bova šla na naslednji korak in naredila nekaj smodnika ali pa avtomobile. V avtomobile ne verjamemo, izdelujemo jih. To ni vera, avtomobili obstajajo. Verjamemo v boga. Katoliki so to nekako pozabili, zato pa jih je udarila znanost. To je stvar prepričanja. To je vera in se zelo razlikuje od znanosti.

»Ne verjamete, da HIV povzroča aids? Ne verjamete tega?« Sicer gre v tem primeru samo za besede, a gre za veliko razliko. Ljudje zaradi tega postanejo zelo čustveni, ker se čustveno navežejo na to, kar je v resnici le množica dokazov, ki jih lahko analizira veliko ljudi. In v tem trenutku je na voljo veliko dokazov, pa vendar nihče ne more objaviti recenzije o tem, da HIV povzroča aids. Če bi postdoktorski sodelavec napisal pregled svojih člankov in dokazal, da HIV povzroča aids, bi postal slaven. Obstaja vsaj 10.000 ljudi, ki imajo to priložnost. Minilo je 10 let, mi pa še kar čakamo na junaka, ki se bo izkazal in dobil dosmrtno štipendijo T. Faucija. Nihče se ne potrudi, da bi napisal to objavo, ki bi jo sprejela vsaka revija. Prav to dokazuje, da HIV ne povzroča aidsa. Do tega smo prišli z indukcijo.

Kliknite in si preberite 4. del pogovora.

Razlaga pojmov:

Cochran Rewievs: velja za zlati standard glede medicinskih raziskav, ki temeljijo na dejanskih dokazih. Zdravniki se v praksi ravnajo po njihovih ugotovitvah.

Western blotting, ELISA: Analitski testi, ki delujejo na principu vezave antigen-protitelelo. Ponavadi pri obeh celo uporabljajo iste vrste reagentov. Razlika je v tem, da je pri ELISA rezultat številčen (kvantitativni rezultat), pri Western Blotting pa kvalitativen. Z njim lahko preveriš, če so reagenti pri ELISA izmerili kakšen drugi protein, in ne tistega, ki naj bi bil v krvi zaradi okužbe z aidsom.

Ryan White Comprehensive AIDS Resources Emergency Act (Ryan White CARE Act): Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti za zagotavljanje nepovratnih sredstev za izboljšanje kakovosti in dostopnosti oskrbe posameznikov in družin s HIV ter za druge namene. https://en.wikipedia.org/wiki/Ryan_White_CARE_Act

John Q Public: ime za hipotetičnega predstavnika splošne javnosti ali poosebljeno splošno javnost.

Sir John Maddox (1925 – 2009), ki je bil 22 let urednik revije Nature, je bil izučen fizik, ki je sodeloval v številnih kraljevih komisijah za onesnaževanje okolja in gensko manipulacijo. Med njegovimi knjigami so Revolution in Biology, The Doomsday Syndrome, Beyond the Energy Crisis, in What Remains to be Discovered: The Agenda for Science in the Next Century. https://www.edge.org/memberbio/sir_john_maddox

Walter Gilbert (rojen 1932) je ameriški biokemik, fizik, pionir molekularne biologije in Nobelov nagrajenec. https://en.wikipedia.org/wiki/Walter_Gilbert

Mullisovo mnenje o obstoju virusov: na tem pogovoru je jasno, da se Mullis z virusi ni ukvarjal. Zaupal je svojim kolegom, virologom, da opravljajo svoje delo korektno, kar smo objavili že v drugem delu. Že to, da ni našel reference o povezavi med HIV in aidsom ga je presenetilo, tako kot je presenetilo vse tiste, ki smo začeli to področje med epidemijo kovida podrobno raziskovati. Poudarjam, da je bil pogovor opravljen leta 1996.

Hipoteza o preobremenjenosti imunskega sistema: Kary na tem mestu razlaga svojo hipotezo, ki jo lahko v celoti preberete v objavi Mullis, KB. A hypothetical disease of the immune system that may bear some relation to the Acquired Immune Deficiency Syndrome. Genetica 95, 195–197, 1995. https://link.springer.com/article/10.1007/BF01435010.

Povzetek hipoteze: Celice imunskega sistema posameznika so lahko tako močno okužene z latentnimi virusi, ki se imunološko razlikujejo od drugih, da povzročijo motnje v delovanju imunskega sistema, ki spominja na sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti. Celotna hipoteza je na voljo na tej povezavi: https://quod.lib.umich.edu/c/cohenaids/5571095.0256.021/1?page=root;rgn=full+text;size=100;view=image

Priporočamo ogled videa (lahko si nastavite podnapise): https://www.youtube.com/watch?v=qdJpBL6aBFQ

Michael Weinstein: Direktor AIDS Healthcare Foundation, ki zdravi ogromno bolnikov – in zasluži ogromno denarja.

Trihomonóza ali trihomoniaza je vnetje sečnice ali nožnice, ki naj bi bilo posledica okužbe z bičkarjem Trichomonas vaginalis. Bolezen naj bi se prenašala s spolnimi odnosi. Trihomonoza se pojavlja zlasti pri ženskah in neobrezanih moških (pri njih pogosteje pride do vnetja ustja sečnice kot pri obrezanih moških). https://en.wikipedia.org/wiki/Andrew_Conway_Ivy

Linus Carl Pauling (1901-1994), ameriški kemik, nobelovec.

Pauling je ob Marie Curie edini, ki je dobil dve Nobelovi nagradi z različnih področij in eden od štirih dvakratnih nobelovcev. Leta 1954 je prejel Nobelovo nagrado za kemijo, za dosežke na področju raziskave kemijskih vezi. Eden izmed njegovih ključnih dosežkov je bila uvedba pojma hibridizacije orbital.

Leta 1962 je prejel Nobelovo nagrado za mir za svoje nasprotovanje nadzemskim jedrskim preskušanjem. Hkrati je edini v zgodovini Nobelove nagrade, ki je dobil dve nedeljeni nagradi (torej ne da bi si ju delil z drugimi nagrajenci).

Znan je bil tudi kot zagovornik ortomolekularne terapije, megavitaminske terapije in množične uporabe prehranskih dopolnil za zdravstveno varstvo, ki pa so bolj kontroverzne zamisli in v sodobni medicini nimajo vidne strokovne podpore. https://sl.wikipedia.org/wiki/Linus_Carl_Pauling

Richard F. Phillips Feynman (1918-1988) je bil ameriški fizik in matematik. Skupaj z Bohrom je postavil okvir za teorijo cepitve uranovega jedra. Bil je zelo nenavadna osebnost. Med drugim ni priznal avtoritete in ni ničesar verjel vnaprej; o vsem se je želel prepričati sam, na svoj način. Leta 1954 je kot tretji fizik dobil ameriško nagrado Alberta Einsteina. Leto 1960 je Feynman izkoristil za spoznavanje drugega področja. V znani skupini na Caltechu se je lotil raziskovanja v genetiki in bil tudi pri tem uspešen. Več: https://sl.wikipedia.org/wiki/Richard_Phillips_Feynman

Dr. Andrew Ivy (1893 – 1978): zdravnik, učitelj, pisatelj, raziskovalec. Med drugo svetovno vojno je bil Ivy medicinski svetovalec ameriške vojske in je bil zdravstveni predstavnik Združenih držav na nürnberških sojenjih za vojne zločine. Revija Time je zapisala, da je dr. Ivy »državljanski zdravnik in »najbolj citiran zdravnik na svetu«. Po vojni je dr. Ivy postal podpredsednik na Univerzi v Illinoisu, vendar se je zapletel v veliko polemiko o krebiozenu v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Krebiozen, ki ga je razvil jugoslovanski zdravnik, je dr. Ivy pohvalil kot učinkovitega proti raku, a ga je Ameriško zdravniško združenje obsodilo. Dr. Ivy in drugi so bili obtoženi goljufije, čeprav so jih po devetmesečnem sojenju spoznali za nedolžne. Krebiozen (kreatin; naravna spojina v vretenčarjih, ki spodbuja nastanek ATP) je bil v Združenih državah prepovedan in sloves dr. Ivyja se ni nikoli povrnil. https://en.wikipedia.org/wiki/Andrew_Conway_Ivy

Corbisin: Tako se imenuje naravna terapija za zdravljenje raka: Corbisin, terapija A-2 ali protokol C6. To je organska kemična spojina, ki se nahaja v listih, steblih in plodovih nekaterih tropskih rastlin. Uporablja edinstveno kemično lastnost za uničenje rakavih celic, medtem ko normalne celice pustij nedotaknjene in zdrave. Gre za intravenozni vitamin C. Več na povezavi: https://drmicozzi.com/wp-content/uploads/2019/12/INC-MicozziFiles-web-update.pdf

Clinton je bil v času pogovora predsednik ZDA (1993-2001). https://www.chron.com/news/strange-weird/article/Bill-Clinton-11035674.php

John Bardeen (1908-1991) je bil ameriški fizik, elektroinženir in izumitelj, ki je leta 1956 skupaj s Skockleyjem in Brattainom prejel Nobelovo nagrado za fiziko, »za raziskave polprevodnikov in odkritje tranzistorskega pojava.« Leta 1972 je skupaj s Cooperjem in Schriefferjem prejel drugo Nobelovo nagrado za fiziko, za osnovno teorijo običajne superprevodnosti, znano kot teorija BCS. https://sl.wikipedia.org/wiki/John_Bardeen

John von Neumann (1903-1957) je bil madžarsko-ameriški matematik, fizik, pionir računalništva. Dodal je velik prispevek k razvoju matematike (osnovam matematike, funkcionalni analizi, teoriji periodičnosti, geometriji, topologiji in numerični analizi), fizike (kvantni mehaniki, hidrodinamiki in kvantni statistični mehaniki), ekonomiji (“teoriji igre”, ang. “game theory”), računalniški znanosti (Von Neumannova arhitektura, linearno programiranje in samopodvojitveni procesi) in statistiki. https://sl.wikipedia.org/wiki/John_von_Neumann

• Viri:
  • https://www.youtube.com/watch?v=nuWH1zFfX5A
  • https://odysee.com/@Quasar:3/Kary-Mullis-The-full-interview-by-Gary-Null,-May-31,-1996:1
  • https://archive.org/details/KaryMullisPCR
• Prevod: Irena Z.
• Lektura: Darinka Z.