Prevara o sifilisu – 1. del

Bolezen, ki je vladala vsem

Sifilis je bolezen, o kateri večino svojega življenja nisem veliko razmišljal. Rodil sem se v času, ko so sifilis že umaknili iz nabora hudih spolno prenosljivih bolezni, da bi naredili prostor za njegovega prestolonaslednika, ki so ga imenovali AIDS. Med odraščanjem nas v šoli ali doma niso veliko učili o sifilisu – to je bila zadeva preteklosti. Namesto tega so nas bombardirali z grozljivimi zgodbami o strašni smrti tistih, ki so jim diagnosticirali okužbo s HIV. Naučili so nas, da naj se bojimo krvi, igel in uživanja drog… Konceptov, ki jih otroci veliko lažje razumejo kot spolni odnos. Ko sem izvedel, da so mojemu družinskemu članu v preteklosti diagnosticirali sifilis, se mi ta bolezen ni zdela tako grozljiva kot okužba s HIV. Novica o tej diagnozi iz preteklosti pri meni sprva sploh ni sprožila večjega odziva.

Sčasoma pa so sorodniku, ki desetletja ni imel nobenih simptomov, svetovali tri injekcije penicilina, da bi pozdravil »latentno* okužbo«. Čeprav smo oklevali glede uporabe antibiotikov, smo odločitev sprejeli, saj so nam povedali, da se lahko bakterija, čeprav trenutno ni nobenih simptomov, kadarkoli ponovno aktivira. V takem primeru pa lahko povzroči hude nevrološke zaplete, slepoto in na koncu smrt. Odločili smo se, da je najbolje, da se sorodnik končno znebi etikete, s katero je bil obremenjen desetletja. Vendar pa obljubljenega ozdravljenja ni bilo. Po končanem prejemu serije injekcij penicilina je sorodnik zbolel s simptomi, podobnimi gripi. V nekaj tednih je to povzročilo hitro izgubo teže, vročino, hud kašelj, utrujenost in močno potenje. Čeprav so to nekoliko generični simptomi, so običajno povezani s sifilisom, kot ugotavlja CDC**: Poleg izpuščajev lahko znaki in simptomi sekundarnega sifilisa vključujejo:

• vročino
• otekle bezgavke
• vneto grlo
• neenakomerno izpadanje las
• glavobole
• izgubo teže
• bolečine v mišicah
• utrujenost

https://www.cdc.gov/std/syphilis/stdfact-syphilis-detailed.htm

Po ponovnem zdravniškem pregledu so sorodniku, namesto priznanja, da so bile injekcije penicilina ne samo neuspešne, ampak tudi škodljive, diagnosticirali okužbo s HIV. Pred zdravljenjem z injekcijami penicilina je bil njegov test na HIV negativen. Prepričali so nas, da je sorodnik v razponu približno 6-8 tednov imel sifilis, ne pa HIV. Sifilis naj bi ozdravili s 3 injekcijami penicilina, nato pa se je v vmesnem času nekako okužil z virusom HIV. To je vodilo do enakih simptomov, ki so značilni za sifilis, hkrati pa veljajo tudi za neželene učinke po prejetju penicilina. Povedali so nam, da je sorodnik zbolel za AIDSom.

Ker smo poznali njegovo zgodovino, smo vedeli, da je okužba s HIV pri njem nemogoča. Prav tako je bilo nemogoče, da bi v tem kratkem časovnem razmaku tako zbolel za AIDSom. Zahtevali smo nadaljnje teste, da bi ugotovili »pravi« vzrok za bolezen. V bolnišnici so se sčasoma strinjali in se na koncu odločili, da gre za tuberkulozo. Zato se je v naslednjih 9 mesecih zdravil z antibiotiki. Zdravljenje simptomov bolezni, ki jih je po vsej verjetnosti povzročila prva serija strupenih antibiotikov, je na koncu vodila v dolgotrajno umiranje. Takrat še nisem vedel, kako tesno so te bolezni povezane med seboj. Verjamem, da bo ob raziskovanju sifilisa, skozi zgodovino poznanega kot »velikega posnemovalca«, postalo jasno, da imajo te bolezni več skupnega kot si ljudje predstavljajo.

Sifilis je obsežna tema, ki sem jo že dlje časa nameraval podrobneje raziskati. Gre za osebno in bolečo temo, saj sta bila diagnoza in zdravljenje te bolezni začetek dolge nočne more za mojo družino. Ker gre za obsežno zgodovinsko temo, je zelo težko strniti prevaro o sifilisu v eno samo objavo. Zato nameravam izdati celo serijo o tej, tako imenovani bakterijski bolezni, in upam, da bom to nalogo uspešno opravil.

V tem članku želim na kratko predstaviti zgodovino bolezni in preučiti odkritje bakterije sifilisa.

Vprašati se moramo, ali je povezava bakterije s tistimi, ki trpijo za določenimi simptomi, dovolj za dokaz vzročne zveze. Ali je odkritje Treponemae pallidum zadostilo logičnim zahtevam Kochovih postulatov, da bi dokazali, da je ta bakterija res povzročitelj bolezni? Ali so našli kakšne druge mikrobe, ki bi lahko povzročili to bolezen? Ali je bila T. pallidum sploh nova bakterija, ki se je morfološko razlikovala od prejšnjih bakterijskih odkritij? Ali so si bili raziskovalci enotni, da je T. pallidum etiološki*** dejavnik (povzročitelj) ali je šlo le za neznanstveno odločitev tistih, ki so bili na položaju moči in vpliva? Raziščimo ta vprašanja in poglejmo, kaj lahko odkrijemo.

IZVOR SIFILISA

Čeprav obstaja veliko hipotez o izvoru bolezni, znane kot sifilis, se zdi, da je prvo razlikovanje obstoja nove bolezni temeljilo na risbi nemškega umetnika Albrechta Dürerja iz leta 1496. Risbo je spremljalo besedilo zdravnika Theodorusa Ulseniusa, ki je opozoril na novo bolezen, za katero naj bi opisal znake in simptome. Po njegovih odkritjih naj bi bila ta bolezen povezana z veliko astrološko konjunkcijo leta 1484. Bolezen je veljala za neozdravljivo, za zdravljenje pa so predpisovali pitje vode iz reke Jordan. Pri tem so se opirali na zgodbe o zdravljenju gobavosti na enak način:

SIFILIS V UMETNOSTI: ZABAVA V ŠTIRIH DELIH – 1. del

»Primer Durerjevega dela je spremljala preglednica, ki je bila za javnost izdana 1. avgusta 1496. Preglednico je napisal nürnberški zdravnik Theodorus Ulsenius. Prva izdaja je bila datirana, druga pa ne (slika 7). V njej se zdravnik opravičuje za »svoj izlet v poezijo«. Opozarja na novo bolezen, ki je preplavila deželo, opisuje njene znake in simptome ter trdi, da je ni mogoče ozdraviti. Hkrati pa vzpostavlja neposredno povezavo med epidemijo in veliko astrološko konjunkcijo leta 1484. Ta letnica je prikazana na sliki v astrološkem globusu. Decastich, Ulsenijeva pesniška opomba v desetih kiticah, opominja bralca, naj ostane miren. Vsaki žrtvi bolezni svetuje, naj pije vodo iz Jordana, kar se domnevno nanaša na Prvo knjigo kraljem, 5, 14, kjer se je Haaman ozdravil gobavosti tako, da se je sedemkrat potopil v reko Jordan.«

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1194440/

Rečeno je, da je ta upodobitev, pripisana Dürerju, navdihnila izbruh poškodb, ki so se pojavile med vojaki, ki so se leta 1495 borili za Francijo proti Italiji. Kako je med moškimi v vojni izbruhnila domnevna spolno prenosljiva bolezen, ni bilo opisano. Simptome so primerjali z gobavostjo in jih je Ulsenious opisal kot čire, razjede in hraste. Povezal jih je z astrološko konjunkcijo leta 1484, ki mu jo je v sanjah predstavil bog Sonca Apolon. Zanimivo je, da so bolezen kasneje pogosto imenovali velike koze, da bi jo razlikovali od črnih koz, ki so veljale za manj hudo različico:

»Leta 1495 se je med najemniškimi vojaki, ki so se bojevali v vojski francoskega kralja Karla VIII., pojavila grozljiva nova bolezen na bojiščih prvih italijanskih vojn (1494–1498).[11] Prvi znak je bila majhna, pogosto neboleča genitalna lezija, ki se je razširila v pustule**** po telesu. Rane so izginile in se nato vrnile ter se pogosto stopnjevale v kavitacijske lezije, ki so iznakazile žrtve; bolezen je bila lahko usodna. Beneški zdravnik Alexandri Benedetto je njihovo bedo primerjal z najbolj zloglasno svetopisemsko boleznijo: »Celotno telo je neprijetno na pogled in trpljenje je tako veliko … da je ta bolezen še bolj grozljiva kot neozdravljiva gobavost …« (Benedetto, 1497 v Quetel, 1990, str. 10). Tako kot svetopisemska poročila o gobavcih, ki so trpeli pred njimi, so žrtve epidemije postale družbeni izobčenci (Quétel, 1990, str. 23). Njihove gnojne rane so proizvajale “gnusen izloček, ki je tako smrdel”, da so se bali, da je vir okužbe (Ulrich von Hutten, 1519, v Quétel, 1990, str. 28). [12] Sprva se je bolezen imenovala francoska bolezen (Mal Francese, Morbus Gallicus, Franzosenkrankheit) zaradi zgodovinske povezave z vojaki francoskega kralja ali “velike koze” v ljudski angleščini. Splošno je bilo sprejeto, da je epidemijo povzročil bolj virulenten sev bakterijske bolezni, ki je v sodobni medicini znana kot sifilis (Sudhoff, 1925, IX; Quétel, 1990, 3; Panofsky, 1961, str. 3). [13]«

»Medtem ko je bil predmet tega razdelka – ta izjemen »Vaticinium v Epidemicam Scabiem«, ki ga je napisal Theodorus Ulsenius – v povezavi s priložnostnimi publikacijami o bolezni v smislu njegovega načina produkcije in komunikacijske funkcije, pa so bili vzroki v nasprotju s krščanskimi temami njegovih sodobnikov. Namesto da bi izbruh pripisali neposrednemu Božjemu posegu, so epidemijo pripisali astrološkim vzrokom. Dva stolpca latinskih verzov Ulsenija pripisujeta prihod ‘turov, razjed in hrast’ oziroma velikih koz, tako imenovani veliki konjunkciji leta 1484, astrološkemu dogodku, v katerem se je ‘nič manj kot pet planetov, vsi razen Venere in Lune, srečalo v znamenju škorpijona’ (Ulsenius citiran v Panofsky, 1961, str. 5 in 14). To konjunkcijo je Ulseniju v sanjah razkril Apolon – grško-rimski bog resnice, prerokovanja, zdravljenja in Sonca (med drugimi atributi). Na žalost se je Ulsenius zbudil, preden mu je Apolon uspel razkriti zdravilo.«

https://journal.sciencemuseum.ac.uk/article/your-body-is-full-of-wounds-references-social-contexts-and-uses-of-the-wounds-of-christ-in-late-medieval-europe/

V istem času pa je Krištof Kolumb raziskoval Ameriko. Njegova posadka naj bi okužila ameriške staroselce z gripo in črnimi kozami. Obratno pa naj bi, ob svoji vrnitvi leta 1495, Kolumb in njegova posadka v Evropo prinesli velike koze, namesto malih. Trdijo, da se je bolezen po vrnitvi te odprave hitro razširila po Evropi. Pesnik Girolamo Fracastoro iz 16. stoletja je bolezen sčasoma poimenoval sifilis. Tako kot Ulsenius, je pisal o maščevalnem bogu sonca, ki je z boleznijo udaril mitskega pastirja Syphilisa. Medtem, ko se je ime sifilis sčasoma obdržalo, so enake simptome skozi stoletja poimenovali z različnimi imeni za isto bolezen. Večinoma so bila poimenovanja na podlagi geografskih lokacij in/ali pa so bila pripisana določeni populaciji kot vzroku:

VELIKE KOZE

Tudi Kolumbovo raziskovanje novega sveta ni bilo izjema. Kmalu po prihodu njegove posadke so domorodno prebivalstvo zdesetkale epidemije gripe in črnih koz. Dokazi kažejo, da je šlo za medsebojno izmenjavo bolezni. Leta 1495, ko se je Kolumb s posadko vrnil v Evropo, naj bi s seboj prinesli “velike koze”. Ta bolezen je kmalu postala razvpita zaradi resnosti in telesnih simptomov:

»Turi*****, ki so izstopali kot želodi, od koder je izhajala tako umazana smrdljiva snov, da je kdorkoli, ki jo je kdaj zavohal, verjel, da je okužen” [Von Hutten (1519), prevod iz Majorja (1945) str.31(5)].«

Danes poznamo to bolezen kot sifilis po zaslugi Girolama Fracastora, slavnega veronskega matematika, zdravnika in pesnika iz 16. stoletja. Fracastore je v svoji pesmi Syphilis sive morbus gallicus opisal strašno kugo, ki naj bi jo poslal maščevalni bog sonca, da bi uničil mitskega pastirja Syphilisa. To ime se je ohranilo do danes.

Vsa poimenovanja te bolezni pa so imela en skupni imenovalec – dedno željo, da bi to strašno bolezen pripisali tujcem (tako je še danes). Francozi so jo poimenovali »neapeljska bolezen«, Rusi »poljska bolezen«, Poljaki in Perzijci so jo imenovali »turška bolezen«, Turki pa »krščanska bolezen«. Tahitijci so jo poimenovali “britanska bolezen”, na Japonskem pa so jo poznali kot “kitajske koze”.

https://microbiologysociety.org/publication/past-issues/the-mobile-microbe/article/the-great-pox-mobile-microbe.html

Tako imamo hipotezo, da je Kolumb iz Amerike prinesel v Evropo novo bolezen, za katero so bile značilne razjede, čiri in hraste, ki spominjajo na gobavost. Vendar, ali je bila to res nova bolezen, kot sta jo prikazala Dürer in Ulsenius na odkritem lesenem bloku iz leta 1496? Ali je to le še en primer zmotne identifikacije bolezni? Kot se pogosto zgodi pri mnogih od teh bolezni, so gobavost in sifilis (skupaj s tuberkulozo) pogosto zamenjevali med seboj, prav tako pa tudi mnoga druga stanja, ki vključujejo simptome, podobne gripi, in kožne izbruhe:

GOBAVOST: Skoraj pozabljena bolezen

»Gobavosti so se bali stoletja zaradi njene nalezljivosti (čeprav je bilo to pretirano) in iznakaženosti, ki jo povzroča. Verjeli so, da gre za zelo nalezljivo bolezen, ki jo je potrebno zdraviti z živim srebrom – tako kot sifilis. Veliko primerov, za katere so mislili, da gre za gobavost, so zamenjali s sifilisom in tuberkulozo. Bolezni so se pojavljale v istem obdobju.”

https://hekint.org/2017/12/29/leprosy-nearly-forgotten-malady/

Tudi na podlagi seroloških testov obstaja navzkrižna reaktivnost med gobavostjo in sifilisom, kot je pokazala tudi študija SZO (WHO) leta 1953:

ŠTUDIJA O PODOBNIH REZULTATIH LABORATORIJSKIH ANALIZ ZA SIFILIS PRI BOLNIKIH Z GOBAVOSTJO

Obstajajo poročila različnih raziskovalcev, ki opisujejo, da gobavost moti rutinski serološki test za sifilis. Ugotovljeno je bilo, da različne testne tehnike kažejo različne odstotke pozitivnih reakcij.” Na primer:

»Serumi bolnikov z gobavostjo na splošno, še posebej tistih z lepromatozno vrsto gobavosti, povzročajo številne biološko lažno pozitivne reakcije pri seroloških testih za sifilis, verjetno zaradi kakovosti lipoidov, ki se sproščajo z razpadom bacilov gobavosti, ki je po svoji antigenski naravi nekoliko podoben izvlečku srca.” https://apps.who.int/iris/handle/10665/265831

To pomeni, da tudi z uporabo domnevno specifičnih imunoloških označevalcev v laboratoriju teh dveh bolezni velikokrat ni mogoče ločiti med seboj. Tako se zdi, da imamo še en primer, kjer so bili isti simptomi bolezni preimenovani in razvrščeni kot ločeni bolezni. To pomeni, da se je za isto bolezen kasneje zaključilo, da jih povzročajo različni patogeni. To je smiselno, če si simptome ogledamo v kontinuumu napredujočih stopenj istega procesa razstrupljanja. Ti simptomi se lahko začnejo v razmeroma benignem stanju in se postopno poslabšujejo glede na okolje posameznika in uporabljeno zdravljenje:

• smrkanje, kihanje, kašljanje in kongestija (zamašenost nosu)
• vročina, potenje, mrzlica, kožni izpuščaji, otekle bezgavke
• bruhanje, driska, krvavitev
• težave z dihanjem, nevrološki simptomi, rak in smrt

Vsi ti simptomi so različne stopnje istega procesa bolezni, ki ga sproži telo, ki se poskuša razstrupiti in ozdraviti.

Seveda se razmere, v katerih so posamezniki, ki doživljajo te simptome, in njihovo okolje redko proučujejo kot možni vzroki za kakršnokoli stanje bolezni.

Ali je kdo upošteval, kakšne posledice na zdravje Kolumbove posadke je imela dolga plovba po morju, brez ustrezne zaloge hrane, v nehigienskih življenjskih razmerah in doživljanju stresa ob potovanju v novi svet?

Kaj pa posledice stresa in vojnega razdejanja v kombinaciji s smrtjo, uničenjem in nehigienskimi razmerami med francoskimi vojaki? Ti dejavniki se redko upoštevajo. Kriv je nevidni mikrob in potrebno je zdravljenje, da se ozdravi telo, ki se zdi nesposobno samozdravljenja.

Medtem, ko je etiološki* vzrok sifilisa stoletja ostal skrivnost, pa to takratnim zdravnikom ni preprečilo, da se ne bi zatekli k zdravljenju, največkrat s strupenimi zdravili. Za zdravljenje te »nove bolezni« so najpogosteje uporabljali dve priljubljeni metodi. Prvo zdravilo je bilo iz lesa zimzelenega drevesa, znanega kot »sveti les«, iz katerega so naredili vročo soparo, ki naj bi bolniku pomagala pri izločanju toksinov. Druga pa je bila krema z živim srebrom, ki so jo vtirali v bolnika, v upanju, da bo nastala toksičnost imela diuretični učinek in da se bo bolnik dovolj slinil in tako izločil toksine sifilisa. Ta pristop so takrat uporabljali tudi za gobavost, saj je živo srebro veljalo za neke vrste topilo za kožne izbruhe. Na žalost so mnogi podlegli zastrupitvi z živim srebrom. Tretji in manj običajen pristop je bil odhod v kopališče, da bi izločili toksine. Kot je iz povedanega razvidno, je bila v vseh primerih ideja pomagati pri izločanju toksinov iz telesa. Zanimivo pa je, da je bilo manj strupeno zdravilo “sveti les” rezervirano za premožne, medtem ko so z zelo strupenim živim srebrom zdravili revne:

»Takoj za živim srebrom je bilo drugo najbolj priljubljeno zdravilo proti sifilisu gvajak****** ali »sveti les«. To je bila snov, pridobljena iz zimzelenih dreves, avtohtonih v Južni Ameriki in Zahodni Indiji, ki je postala zdravilo za premožne bolnike, medtem ko so živo srebro dajali revnim.«

https://exhibitions.kelsey.lsa.umich.edu/art-science-healing/old_new6.php#:~:text=After%20mercury%2C%20the%20second%20most,was%20administered%20to%20the%20poor.

»Pojavi se srbečica in neprijetne bolečine v sklepih. Koža je vneta z neprijetnimi hrastami in prekrita z oteklinami in tuberkulami, ki so sprva rdeče barve, nato pa postanejo temnejše. Najpogosteje se najprej pojavijo na intimnih predelih. Nič ne more biti resnejše od tega prekletstva, tega barbarskega strupa.«-Italijanski zdravnik Nicolò Squillaci v pismu iz leta 1495

ODKRITJE TREPONEMAE PALLIDUM

Medtem, ko so stoletja domnevali, da je vzrok za sifilis strup, ki ga je treba očistiti iz telesa, pa se je domnevni bakterijski vzrok sifilisa pojavil šele v zgodnjih 1900-ih. Takrat se je nenadoma razmahnilo iskanje bakterijskih vzrokov za bolezni. Tega zunanjega napadalca sta leta 1905 odkrila nemški zoolog Fritz Schaudinn in dermatolog Erich Hoffmann. Glede na izdajo »Učbenika kožnih in spolno prenosljivih bolezni« iz leta 1914 so bakterijo Spiroheto našli v brisih iz vraničnega soka, pridobljenega s punkcijo. Spirohete so odkrili v organih, za katere se je domnevalo, da jih je bolezen prizadela, pa tudi v krvi in organskih sokovih. Dejstvo, da naj bi bile spirohete vidne v tako velikem številu, so vzeli kot dokaz, da je ta bakterija povzročitelj bolezni:

UČBENIK KOŽNIH IN VENERIČNIH BOLEZNI

»Domneva, ki smo jo vsi davno izrekli glede na naravo poteka bolezni in po analogiji z drugimi boleznimi, kot so tuberkuloza, gobavost in smrkavost, da mora biti strup sifilisa dobro organiziran strup, je končno postala oprijemljiva resnica. — SCHAUDINN je skupaj z E. HOFFMANKOM 3. marca 1905 odkril Spiroheto kot povzročiteljico sifilisa. Spirochaeto pallida so najprej našli v brisih primarnih lezij, solzečih papul, v soku limfnih žlez ter v vraničnem soku bolnika. Kmalu je sledila detekcija mikroorganizma v zaprtih izpuščajih (eflorescencah), ki so se pojavili daleč od mesta okužbe, kot eksantemi oz papule*******. Našli pa so jih tudi pri kongenitalnem sifilisu (ob rojstvu) v vseh notranjih organih. Brezhibno je bil izpolnjen tudi naravno zelo pomemben postulat glede etiološkega pomena, spirohete so odkrili v pretočni krvi.

Medtem, ko se dosedanje ugotovitve nanašajo na preiskave izločkov ali organskih sokov v svežem ali trajnem preparatu, je zelo pomemben napredek, ki ga je omogočila metoda, ki sta jo odkrila E. BERTARELLI in VOLPINO, s pomočjo impregnacije okuženega tkiva s srebrom. V hitrem zaporedju so bile spirohete odkrite v papulah, primarnih lezijah, limfnih žlezah in pri kongenitalnem sifilisu v vseh notranjih organih v tolikšnem številu, da so morali vsi dvomi o etiološkem pomenu tega mikroorganizma potihniti. Odnos spirohet do bolezenskih procesov v tkivu, ki je bil dokazan že v zgodnjih dneh, je dokaz etiološkega pomena. Na robu infiltratov, tam kjer bolezen napreduje, je največje število nakopičenih spirohet, v notranjih delih infiltrata pa so redkejše. Spirohete najdemo predvsem v limfnih prostorih, med vlakni vezivnega tkiva, v stenah limfnih žil in ven ter v medepitelnih vrzelih.«

https://link.springer.com/chapter/10.1007/978-3-642-99262-9_122

Z namenom, da vam omogočim širši vpogled v delo, ki je bilo opravljeno pri odkritju te bakterije, sem prevedel razdelek o metodi iz poročila Schaudinna in Hoffmanna iz leta 1905.

Pri nekaterih bolnikih je bilo to bakterijo nemogoče najti že od začetka. Vendar pa so to dejstvo pripisali nepravilnemu odvzemu proučevanega materiala. Čeprav so trdili, da je spirohete mogoče najti v tekočinah čankarjev******** in pustul, je bilo očitno pomembno, kako so bili vzorci narejeni, z namenom, da bi dobili želene rezultate. Raziskovalci so menili, da so pripravki z enostavnimi izločki najmanj primerni, predvsem zato, ker so običajno vsebovali le malo spirohet ali pa jih sploh ni bilo. Namesto tega pa so bile v pripravkih prisotne številne druge vrste bakterij in spirohet.

Med drugim navajajo: »Preparate smo očistili s fiziološko raztopino, da bi se znebili številnih drugih mikroorganizmov.« Zato ni jasno, kako sta raziskovalca ugotovila, da zavrženi mikroorganizmi niso povzročitelji te bolezni. Trdili so, da je najboljši material za iskanje teh spirohet v mehurčkastih izpuščajih (pemfigus*********) pri novorojenčkih in pustularnih lezijah pri odraslih, ki so jih dobili tako, da so postrgali tkivno tekočino z dna odprtega mehurčka. Tkiva, ki so bila uporabljena za pregled, so bila običajno fiksirana s formalinom ali alkoholom. Tkiva, ki so bila več let fiksirana, so prav tako veljala za sprejemljiva. Raziskovalci so za barvanje spirohet uporabljali barvilo »Eosinazu«, s čimer so se spirohete obarvale rdeče, kar naj bi bilo koristno za diferencialno diagnozo.

Z drugimi besedami, če so se spirohete obarvale rdeče, so bile bakterije sifilisa. Če se niso obarvale rdeče (ali katere koli druge barve, glede na uporabljeno barvilo), pa so bile bakterije verjetno nekaj drugega:

ETIOLOGIJA SIFILISA

»Pravilni odvzem materiala je odločilnega pomena za uspešnost preiskave v svežem vzorcu in v obarvanem brisu. Napake v tej smeri so, poleg pomanjkanja prakse in vztrajnosti, razlog za večkratne negativne rezultate nekaterih avtorjev. Običajno se Spirochaeta pallida najpogosteje nahaja v tkivnem soku, pridobljenem z iztiskanjem izrezanih primarnih lezij in papul. Tip U, ki sva ga s Schaudinnom prva izbrala, je izbran z dobrim razlogom.

»Raziskavo pa je mogoče izvesti le v redkih primerih in ni primerno za prakso; vendar pa tudi to ni potrebno, saj se lahko pod določenimi pogoji spirohete pogosto nahajajo v izločku čankarjev in papul. Kot sem najprej pokazal in dal Mulzerju podrobneje preučiti, lahko uporabimo površinske izločke ali serum, ki izteče po dolgotrajnem drgnjenju, ali pa končno material, ki ga dobimo s praskanjem s platinasto lopatico ali žlico. Med seboj primerjajte pripravke za izločanje, serum in pripravke za strganje glede na vsebnost S. pallidae. Kot najmanj primerni so se izkazali pripravki z enostavnimi izločki, saj običajno vsebujejo le malo ali celo nič S. pallidae, po drugi strani pa vsebujejo vse vrste bakterij in včasih tudi druge vrste spirohet v velikem številu. »

V nadaljevanju so zelo natančno opisane različne tehnike določanja spirohet.

Razlaga pojmov

• *latentna: prikrita, skrita **CDC: Ameriški Center za nadzor nad nalezljivimi boleznimi (Center for Disease Control and Prevention)
• ***etiologija: veda o vzrokih pojavov
• ****Pustula (gnojni mehurček): z gnojem napolnjen mehurček, navadno pod povrhnjico
• *****Furunkul (tvor, tur) je neke vrste kožni ognojek (absces) oz. boleča izboklina, napolnjena z gnojem, ki nastane pod kožo, kadar se vname en ali več lasnih mešičkov. Karbunkel je skupek furunkulov, ki tvori povezano območje vnetja pod kožo.
• ****** Gvajak ali Guaiacum officinale je vednozeleno drevo, ki uspeva v Srednji Ameriki. Je nacionalni simbol Jamajke. Iz njega pridobivajo eterično olje imenovano bulnesia sarmientoi. Gre za gostosto oz. skoraj trdo olje in ima močan lesno-cvetlični, sladek in nekoliko zemeljski vonj, z blagim in zelo prijetnim podtonom vonja dima. Učinkuje antioksidativno, protivnetno, protimikrobno, diuretično in protibolečinsko, obenem pa odlično napne kožo. Zaradi slednjega in zaradi izjemno prijetne arome je vedno pogosteje uporabljana aktivna učinkovina v negovalni in dekorativni kozmetiki ter parfumeriji. Terapevtsko se ga lahko uporabi za zdravljenje manjših kožnih poškodb, lajšanje bolečin v sklepih in mišicah, ter pri težavah zaradi artritisa, protina in revmatizma. V obdobjih gripe in prehladov ga lahko uporabimo v izparilnikih, lahko pa ga dodamo mazilom ali obkladkom (za mazanje prsnega dela).
• *******Eksantem: izpuščaj; Papula (bunčica): čvrsta eflorescenca nad ravnijo kože, s premerom manjšim od enega centimetra, sestavljena iz celičnega infiltrata, včasih tudi iz samih epidermalnih celic
• ******** Čankar ali spôlna razjéda je razjeda, značilna za nekatere bolezni, ki veljajo za spolno prenosljive.
• ******** Pemfigus je bolezen, ki povzroča mehurje na koži in v notranjosti ust, nosu, grla, oči in genitalij. Gre za celice v zgornji plasti kože (epidermis) in sluznice.

• Avtor: Mike Stone
• Vir: https://mikestone.substack.com/p/the-syphilis-scam
• Prevod: Irena Z.
• Lektura: Darinka Z.