Prevara o sifilisu – 5. del
Igra posnemanja: Najbolj iskrena oblika ponarejanja
Povzetek
Mike Stone v tem delu opisuje, kako so se dolga leta različni strokovnjaki prepirali glede ločevanja sifilisa od gobavosti. Ker gre za podobne simptome, so nekateri celo trdili, da gre za isto bolezen, nekateri pa so temu nasprotovali. Brskali so celo po starih zgodovinskih besedilih, Bibliji in pregledovali umetniške slike, vendar to ni rešilo problema. To je obema boleznima prineslo vzdevek »Veliki posnemovalec«. Na koncu so se celo odločili, da bolezni lahko nastopita hkrati.
Tudi kasnejše laboratorijske analize in histološke preiskave niso rešile dileme, celo poslabšale so jo. Trenutno je na voljo veliko treponemskih testov za ugotavljanje okužbe s sifilisom, vendar so testi tako nespecifični, da kažejo lažno pozitiven rezultat pri okoli 20 različnih stanjih. Seveda nas to ne čudi, saj je specifičnost nemogoče doseči. Treponema pallidum namreč ne more biti povzročitelj sifilisa, saj so padli vsi Kochovi postulati, kot smo opisali že v 2. delu.
Skozi vso človeško zgodovino so tiste, ki so imeli opazne znake bolezni, obravnavali kot izobčence in izgnance. To se je najbolj dogajalo tistim, ki so trpeli za gobavostjo. Te nesrečne duše, ki so predvsem živele v slabih, nehigienskih razmerah, so bile pogosto po vsem telesu prekrite z razjedami, čiri in hrastami. Redno so bili iznakaženi zaradi brazgotin, ki so jih povzročale te spremembe na koži. Ljudje so se bali, da je to stanje posamezniku določeno kot kazen za greh. Še bolj pa so se bali tega, da je to stanje zelo nalezljivo. Na podlagi teh strahov so se družine, prijatelji in njihova lastna skupnost žrtev pogosto izogibali. Prisiljeni so bili živeti bodisi sami v izolaciji, daleč stran od civilizacije, bodisi v kolonijah gobavcev s skupinami ljudi, ki so trpeli za istim stanjem.
Ko je minilo nekaj časa in ti simptomi bolezni niso izginili, so bila podana druga imena in razlage za nadaljnje pojavljanje bolezni. V 16. stoletju so te simptome preimenovali v novo bolezen, ki naj bi se prenašala spolno, in so jo sčasoma poimenovali sifilis. Zaradi tega so mnoge žrtve, ki so utrpele enake poškodbe, veljale za nečiste. Za bolezen so krivili predvsem ženske in reveže. Tako kot pri gobavosti, so žrtve bolezni izobčili. Zaradi nemoralnosti dejanj, ki naj bi povzročila to bolezen, niso bili več primerni za bivanje v javnosti.
V sodobnem času smo bili priča podobnemu strahu in stigmatizaciji nečistosti tistih, ki so imeli podobne simptome in so jih nato v osemdesetih letih 20. stoletja označili z diagnozo HIV. Mnogi so to bolezen videli kot kazen za gejevski in/ali življenjski slog zlorabe drog. Žrtve bolezni so bili spet revni in tisti, ki so bili vpleteni v spolne odnose, zato se jih je družba izogibala. Tisti z oznako HIV/aids so bili v mnogih primerih omejeni glede možnosti potovanja v določene države in zaposlitve na določenih delovnih mestih.
Zgoraj so primeri, ki se nanašajo na bolezni in kožne izbruhe, ki se uporabljajo za stigmatizacijo določenih skupin ljudi. Tako gobavost kot aids sta povezana s sifilisom, saj naj bi imeli obe obolenji veliko skupnih simptomov kot bolezen, znana kot “velike koze ali sifilis”. V času diagnoze so obe bolezni zamenjevali za sifilis in obratno. Čeprav v tej objavi omenjamo le te tri bolezni, pa to niso edina stanja, ki jih ni mogoče razlikovati od sifilisa. Skozi zgodovino je bil sifilis znan po vzdevkih “veliki posnemovalec” ali “veliki imitator”, saj se je navidezno vsak simptom bolezni v določenem trenutku lahko povezal s tem imenom.
Kot sem zapisal v svojem zadnjem članku, je veliko teh simptomov mogoče izslediti nazaj do toksičnih zdravljenj, ki so bila uporabljena kot “zdravilo”, čeprav je šlo za hude strupe, kot sta živo srebro in arzen. Ko je bila domnevna bakterija identificirana kot povzročiteljica sifilisa, so bili vsi simptomi, ki jih je oseba doživela po tem, ko so v njej določili to bakterijo, prav tako uvrščena pod znamko sifilisa.
To je bil premeten način, da so proces zdravljenja označili za nalezljivo bolezen, proti kateri se je treba boriti. Vendar, ko pogledamo v zgodovino teh bolezni, je jasno, da so vse to stopnje istega procesa, ki so jim dali različne vzdevke glede na časovno obdobje, v katerem so bile »odkrite«. Raziščimo povezavo med simptomi, ki so identificirani kot sifilis, gobavost in aids, in poglejmo, kaj lahko razkrijemo o »velikih posnemovalcih«.
“Kdor pozna sifilis, pozna medicino.”
Sir William Osler
SIFILIS IN GOBAVOST
V zgodovini sta bila sifilis in gobavost tesno povezana, saj sta imela enake simptome bolezni in enaka »zdravila«. Običajno so ju med seboj zamenjevali, žrtve pa so bile pogosto stigmatizirane na enak način. Ali je bil to le naključni primer dveh podobnih stanj z enakimi simptomi, ali primer napačne identitete? Da bi nadalje preučili to razmerje med boleznima, preglejmo nekaj virov in poglejmo, kaj lahko odkrijemo.
Prvi vir je dokument iz leta 2013, kjer so preučevali izvor sifilisa. Glavni argument, ki je bil uporabljen kot dokaz, da sta sifilis in gobavost različni bolezni, je bil, da je sifilis veljal za spolno prenosljivega in da je z njim možno okužiti dojenčka ob rojstvu, medtem ko za gobavost to ni veljalo. Očitno ti dve določili nista bili dokaz za ločena povzročitelja, ampak so na podlagi subjektivnih meril dodelili različna imena za iste simptome bolezni. V zgodovinskih opisih naj bi vsi simptomi gobavosti, protina, paralize in apopleksije (izliv krvi v kak organ) izvirali iz primerov sifilisa.
Zdravniki tistega časa niso razlikovali med gobavostjo, gonorejo in sifilisom, saj so veljali za isto bolezen. Vendar pa se današnji raziskovalci vračajo k zgodovinskim umetninam in dokumentom, na podlagi katerih trdijo, da ker so simptome sifilisa zamenjevali z gobavostjo, mora sifilis obstajati dlje. Vendar pa to dejanje še bolj zabriše meje med tema domnevno različnima boleznima. Ko sta Francija in Nemčija odpravili svoje kolonije gobavcev, je to ustvarilo videz epidemije sifilisa, saj so gobavci v družbi postali bolj vidni. Ko pa so začeli »diagnosticirati« primere sifilisa, se je začelo zmanjševati število primerov gobavosti, kljub temu, da kliniki med tema dvema boleznima niso mogli razlikovati:
O IZVORU KONCEPTA SIFILISA
3.4 Prepoznavanje sifilisa
»Simptomi sifilisa so bili v preteklosti identificirani s številnimi drugimi boleznimi. Kot je pojasnjeno v drugem poglavju, so simptomi podobni simptomom mnogih drugih bolezni. V zgodovini so ga pogosto zamenjevali z gobavostjo. Gobavost je imela na videz podobne simptome kot okužba s sifilisom, vendar se ni prenašala ne spolno ne z rojstvom. Ulrich von Hutten je predstavil vpogled v razumevanje francoske bolezni v 16. stoletju:
»Včasih se bolezen spremeni v protin; pri drugih v paralizo in apopleksijo, mnoge pa okuži tudi z gobavostjo; velja mišljenje, da so te bolezni sosede druga drugi, zaradi neke afinitete, ki se pojavi med njimi; tisti, ki jih zgrabijo koze, pogosto postanejo gobavci, zaradi akutne bolečine pa se ljudje tresejo in trepetajo, kot da bi imeli vročino.«
Uganko, ki jo je predstavljal sifilis zgodnjim modernim piscem, jasno posreduje von Hutten, ko opisuje, kako lahko koze postanejo gobave.
»Crosby je krivdo za to napako pripisal ideji, da zgodnje medicinsko znanje ni razlikovalo med sifilisom, gonorejo in gobavostjo, zato so bili zdravniki nagnjeni k združevanju podobnih simptomov ali domnevnih načinov prenosa podobnih bolezni. Barker s sodelavci navaja sklicevanja na “gobave kurbe”, “dedno gobavost” in srednjeveške opise lezij genitalij, kar kaže, da so bili simptomi sifilisa pripisani gobavosti. Pred kratkim so bila poročila o simptomih gobavosti v Stari zavezi ponovno ocenjena kot simptomi sifilisa, kar je bilo po mnenju Barkerjeve ekipe posledica napačnega prevoda. Sklicujejo se na Peto Mojzesovo knjigo (28:27-8), v kateri piše, da je “Mojzes opisal kazen za neposlušnost kot manifestacijo “izbruhov” hrast in srbečic, ki jih ni mogoče pozdraviti, norosti in slepote”. Prav tako Jobovi simptomi genitalnih lezij, čirov, ki pokrivajo telo, in slabši vid danes veljajo za znake sifilisa in ne za gobavost, kot se je domnevalo prej (Job 16, 19, 30).
Razumevanje gobavosti in sifilisa je skozi srednji vek ostalo tesno prepleteno. Leta 1490 in 1505 je papež Inocenc VIII. odpravil vse »gobavarije«, zaradi česar se je na tisoče obolelih vrnilo na svoje domove. Pred njihovo ukinitvijo sta imeli Francija in Nemčija približno 10.000 skupnosti gobavcev, medtem ko jih je bilo na Britanskem otočju med trinajstim in štirinajstim stoletjem približno 200. Baker s sodelavci poudarja, da je povprečen dom za gobavce oskrboval približno deset ljudi, kar je povzročilo precejšen priliv obolelih nazaj v skupnost. Glede na to, da zdravniki opažajo velike podobnosti med tema boleznima, bi lahko z odpravami omejitev za gobavce povzročili zgodnje epidemije “sifilisa” v tem obdobju.
Tako Baker, kot Eatough trdita, da so diagnoze “francoske bolezni” postale vse bolj razširjene, diagnoze “gobavosti” pa so postale manj pogoste. Z vidika srednjeveškega medicinskega znanja je to zanimivo, ker je morbus gallicus (francoska bolezen), zajemala širši spekter simptomov od tistih, ki so značilni za sifilis v današnjem času. To nakazuje, da so izrazi bodisi vključevali druge bolezni ali pa da se je povzročiteljica od takrat spremenila.”
Obe bolezni so v času diagnoze redno zamenjevali. To je razvidno iz člankov iz poznih let 19. stoletja. Sir William James Moore, kraljičin častni zdravnik in indijski podkralj, je verjel, da sta gobavost in sifilis eno in isto. V članku The Standard je avgusta 1890 navedel različne razloge, zakaj je verjel, da je gobavost dedna oblika sifilisa. Menil je, da je bilo to stanje pridobljeno, ko je nekdo »v konstituciji ali temperamentu, ki ga še ne poznajo«, in da k temu dodatno pripomore ugodno okolje. Uredniški uvodnik Lanceta se je z odgovorom Moora strinjal, da sta si bolezni podobni, medtem ko je urednik časopisa Hospital Gazette izjavil, da je gobavost pretirana oblika sifilisa. Moore je obdelal ugovore glede povezovanja teh bolezni kot enakih in vsakega ovrgel:
- Tako kot pri gobavosti, živo srebro ni vedno »ozdravilo« sifilisa. V preteklosti so se prisilno uporabljala zdravila brez živega srebra.
- Obe stanji sta povezani s poškodbo živčnega sistema.
- Poškodbe pri obeh so lahko hude.
- Kljub subtilnemu razlikovanju ran se bolezni še vedno zamenjujeta.
- Bolezni imata podobna obdobja, ko simptomi izginejo, vendar se lahko simptomi kasneje vrnejo.
- Bacili, povezani z boleznima, so skoraj enaki (skupaj s tistimi, ki jih opazimo pri tuberkulozi).
- Medtem, ko velja sifilis za novejšo bolezen kot gobavost, je bil sifilis v zgodovinskih poročilih morda zamenjan za gobavost zaradi enakih simptomov.
- Pri obeh boleznih opazimo akutne vročinske izbruhe.
- Obema boleznima so skupni hripavost in nosljavi glas, uničenje neba in nosnih kosti ter živčna obolenja.
- Ran med seboj ne moremo ločiti.
- Običajno so dvomljive primere označevali kot “sifilično gobavost”, “leproid” ali “sifiloid”:
VZROKI ZA GOBAVOST
»Na kratko, moji pogledi so naslednji: da je gobavost faza dednega sifilisa, ki je tako kot druge podedovane okužbe, delno razširjen in se morda ne razvije v eni generaciji, čeprav se lahko pojavi v naslednji. Razvoj je določen z nekaterimi pogoji konstitucije ali temperamenta, ki jih ne poznamo, ob pomoči ugodnega okolja. Ko se gobavost razvije, se lahko prenaša z gobavo snovjo, ki pride v stik z zdravo ali z odrgnjeno kožo. Toda povezava med gobavostjo in sifilisom, kot je prikazana zgoraj, ne naleti na splošno verodostojnost.
Na primer, v uvodniku Lanceta je pisalo: “To je staro vprašanje, ki ga je (sir W. Moore) oživil … Dandanes mislimo, da vemo malo več o intimni patologiji … Vsekakor iščemo razlike med boleznimi, namesto da zamenjujemo tiste, ki so si na videz podobne. Nobenega dvoma ni, da sta si sifilis in gobavost res zelo podobna… Vendar to morda ne pomeni nič drugega kot to, da oba pripadata podobnemu razredu znakov bolezni, ki so si podobni, a ne enaki.” Po drugi strani pa je urednik časopisa Hospital Gazette, ki se je strinjal z menoj, dejal: “V nasprotju s stališči večine naših sodobnikov smo trdili, da je gobavost pretirana oblika sifilisa.” Zdaj ni skupine, ki bi bila bolje usposobljena za podajanje mnenj o tej zadevi kot zdravniki, ki delajo v Indiji. Zato to sporočilo pošiljam z namenom, da pridobim mnenja o tej temi, in povsem sem pripravljen spremeniti svoja stališča, če bi bilo za to podanih dovolj razlogov.”
»Zdaj prihajam do povezave med sifilisom in gobavostjo. Proti temu mnenju so bili navedeni naslednji razlogi.
(1) Ugotovljeno je bilo, da gobavost ni nalezljiva kot sifilis. Vendar so bili predloženi dokazi, ki kažejo na »komunikacijo iz stika«.
(2) Rečeno je, da živo srebro ne zdravi gobavosti. Toda živo srebro ne ozdravi vedno sifilisa in še ne tako dolgo nazaj so zagovarjaliprisilno zdravljenje sifilisa brez živega srebra.
(3) Rečeno je, da lokalna izguba neobčutljivosti in povečanje živčnih debel nista značilna za sifilis. Toda sifilitične bolezni živčnega sistema so precej pogoste. Slišali smo za paralizo kranialnih živcev, za atrofijo vidnih živcev in za fuziformni (vretenasti) nevritis v povezavi s sifilisom!
(4) Lokalne razjede gobavosti so hujšega značaja. Tisti, ki se spominjajo razjed sifilisa pred štiridesetimi leti, morda o temdvomijo. Kajti destrukcije nosu in neba, nekroza lobanje in drugih kosti, obsežna “oslabelost nog” niso bile tako redke kot so zdaj!
(5) Sifilitične kožne lise so bolj okrogle kot gobave lise, gobavi tuberkuli se ne zmehčajo tako hitro in ne tvorijo hraste. Toda ne glede na te subtilne razlike sta bolezni bili, in se bosta še naprej zamenjevali ena z drugo, saj sta si v nekaterih oblikah in stopnjah zelo podobni.
(6) Čeprav trdijo, da pri gobavosti ne poznajo obdobja mirovanja, ki je značilno za sifilis, pa ni vedno tako. Gobavost pogosto ostane mirujoča za nedoločen čas. Pri dobri prehrani, oljih in dobrem zdravem okolju kahektični (oslabeli) gobavec pogosto postane močan gobavec; pojavlja se celjenje in okrevanje razjed. Obstajajo osebe, ki imajo blažjo stopnjo gobavosti več let, tako kot obstajajo osebe, ki imajo blažjo stopnjo sifilisa.
(7) Posebni bacili gobavosti so opisani kot fine paličice s koničastimi konci. Bacili sifilisa so paličice z rahlo odebeljenimi konci. Rečeno je, da so posebnosti, ki jih oba kažeta v načinu obarvanja, skupne z bacili tuberkuloze. Zelo očitno je, da so si bacili tuberkulozne gobavosti in sifilisa zelo podobni, morda celo enaki. Zato ni presenetljivo, da jih zamenjujemo s podobnimi boleznimi.
(8) Dedni sifilis se pojavi hitreje po rojstvu kot gobavost. Pogosto je tako, vendar ne vedno. Otrok, pri katerem se razvije gobavost, se rodi na videz zdrav. Tudi otrok, ki pozneje zboli za sifilisom, se lahko rodi navidezno zdrav in tak ostane dolgo časa.
(9) Govori se, da je gobavost obstajala že od nekdaj, medtem ko je sifilis sorazmerno nova bolezen, kar je vprašljivo. Zdi se, da je v 3. Mojzesovi knjigi aluzija (namigovanje) na sifilis; zelo verjetno je, da so v Angliji sifilis in mnoge druge rane kasneje obravnavali kot gobavost. Shakespeare govori o »gobavosti nezvestobe«, Bacon pa o »surovosti, nečistosti in gobavosti kovin«, kar kaže, da so se gobavi in podobni izrazi uporabljali za vse vrste nečistosti, moralne ali fizične. V sanskrtski ajurvedi Chacrata je popoln opis sifilisa, kjer se šteje za konstitucijskega, dednega in nalezljivega. Nanj se nanašajo pesmi Marciala, Juvenala in Preapeje. Lunfranco iz Milana je v srednjem veku ločil bolezen na tri različice. Zato moramo datirati izvor venerike precej pred koncem 15. stoletja, kot so domnevali nekateri.«
Po drugi strani pa obstajajo številne podobnosti med sifilisom in gobavostjo. Tako kot sekundarni sifilis se gobavost včasih razvije kot akutni vročinski izbruh. Obema boleznima so skupni hripavost in nosljavi glas, uničenje neba in nosnih kosti. Prav tako imata obe afiniteto do živčevja. Tuberkuli gobavosti in depozit sifilisa so si patološko tako zelo podobni, da jih ni mogoče zadovoljivo razlikovati; podobnost bacilov je bila že omenjena. Nekateri pisci so opisali sifilično gobavost, drugi so za dvomljive primere uporabili izraza “leproid” ali “sifiloid”. Ampak mislim, da obstaja identiteta ali vsaj toliko identitete, kot je lahko med starševsko boleznijo in njeno dedno obliko. Ne glede na to, ali preučujemo tisto, kar je bilo omenjeno kot “površinska podobnost”, ali preučujemo “intimno patologijo”, se mi zdi, da najdemo razlog za sklepanje o istovetnosti bolezni.
V pismu časopisu The Lancet iz leta 1890 je avtor A.D. Cooper poskušal ovreči članek, ki ga je objavil sir William Moore. V svoji zavrnitvi je Cooper opozoril na podobnost med boleznima, vendar je menil, da ne bi smeli slediti patoloških identitet glede na “žive podobnosti”. Trdil je, da je zanašanje na sistem umetne klasifikacije uporabno samo za klinično diagnozo, ne pa tudi za določanje etiološkega povzročitelja. Moore je trdil, da se akutni febrilni izbruhi (izbruhi vročine) pojavijo pri obeh boleznih, kar je privedlo Cooperja do vprašanja “Zakaj ne moremo reči, da so vse bolezni, ki se razvijejo z akutnimi febrilnimi izbruhi, enake?”
Očitno mu je logika ušla, saj bi bilo treba storiti točno to. Vendar je bilo to prezrto v poskusu trditve, da gre za isti proces zdravljenja v različnih pogojih. Njegova nadaljnja vprašanja namigujejo na sklep, ki bi ga morali sprejeti, če bi bil Cooper intelektualno pošten do sebe.
- Ali sifilis ne posnema različnih nespecifičnih oblik kožnih izpuščajev?
- Ali so te bolezni patološko enake, ker obstajajo “žive podobnosti”?
Medtem ko je Cooper priznal, da je sifilitične, lupusne in razjede zaradi ugrizov glodalcev na obrazu zelo težko diagnosticirati, je trdil, da »vedo«, da za vsako od njih obstajajo različni etiološki dejavniki, čeprav v tistem trenutku »etiološki povzročitelj« sifilisa še ni bil “odkrit”. Cooper je nato priznal, da so si gomolji gobavosti in depoziti sifilisa po videzu zelo podobni, prav tako tudi lupus in tuberkuloza. Pravzaprav je izjavil, da tuberkuloza skupaj z obema tvori patološko skupino, ki se imenuje “infektivni granulomi”. Priznal je, da so vse tri bolezni v preteklosti veljale za enake. Prav tako je vključil v isto skupino rahitis in škrofulozo*, ki ju je prav obravnaval kot del sifilisa. Cooperjeva zavrnitev Moora je dejansko dala veliko boljši argument, s tem, ko se je spraševal, zakaj si nista podobna le gobavost in sifilis, ampak tudi tuberkuloza, lupus, rahitis in škrofula*:
ALI STA GOBAVOST IN SIFILIS IDENTIČNA BOLEZEN?
Uredništvu THE LANCET
Gospodje, Sir W. Moore si v svojem kakovostnem in učenem članku v THE LANCET, z dne 17. maja, prizadeva ugotoviti etiološko identiteto med gobavostjo in sifilisom. Kolikor po natančnem prebiranju njegovega članka lahko presodim, menim, da mu je poskus popolnoma spodletel. Za argumente v podporo svoji teoriji se zanaša predvsem na podobnost v videzu. Če bi poskušali izslediti patološko identiteto v “živih podobnostih”, bi se morali potopiti v brezupno znanstveno zadrego, iz katere ne bi bilo rešitve. Ali je na tej stopnji medicinske znanosti nujno spomniti sira W. Moora, da so takšni poskusi v preteklosti povzročili le patološki kaos? To je v najboljšem primeru umeten sistem razvrščanja in uporaben le za klinične namene, saj je popolnoma neuporaben za osvetlitev etiološke skrivnosti. Ta je igrala pomembno vlogo v zgodovini znanosti, a zdaj je bolje, da ostane le mejnik v njenem razvoju.
Takole pravi: Tako kot sifilis se tudi gobavost pogosto razvije, ko se razvije akutni vročinski izbruh.« Zato trdi, da morata biti sifilis in gobavost enaki bolezni. Argument je preprosto treba omeniti zato, da sam sebe ovrže. Zakaj ne moremo reči, da so vse bolezni, ki se razvijejo z akutnimi vročinskimi izbruhi, identične? Velik poudarek daje “živim podobnostim” med sekundarnimi izbruhi sifilisa in gobavimi madeži. O tej točki sem že dolgo govoril. Opozoril sem na neznanstven položaj, v katerega nas postavlja prevelika odvisnost od “živih podobnosti”. Polimorfizem je najbolj izrazita značilnost sifilitičnih izbruhov. Papilarne, vezikularne, pustularne in različne druge vmesne oblike najdemo drugo poleg druge brez razlikovanja v eni in isti množici izbruhov. Kaj ne posnema sifilis različnih nespecifičnih oblik kožnih izbruhov?
Ali so te bolezni patološko enake, ker obstajajo “žive podobnosti”? Ali ne obstajajo bolezni, ki so etiološko enake in vendar morfološko povsem različne? Ali ni rak tako trd kot mehak, zdaj glivična masa, nato obsežna razjeda in nato spet trd, čvrst hrustančni vozlič? Obstajajo morfološko podobne bolezni, ki so etiološko različne. Z morfološkim mislim “na videz”. Sifilitične, lupusne in glodavske razjede na obrazu je zelo težko diagnosticirati, vemo pa, da se vse etiološko razlikujejo druga od druge. Opaža tudi: “Hripavost in nosni glas sta simptoma gobavosti kot tudi venerične bolezni.”
Ali kdaj najdemo hripavost in nosni glas kot simptoma pri kateri drugi bolezni, ki jo človeško meso podeduje? Odgovor na to vprašanje prepuščam siru W. Mooru. Nadalje opaža: “Pri sifilisu in gobavosti so včasih uničeni nebo in nosne kosti.” Ali sta rak in glodalec kdaj poškodovala iste kosti? Ali je redko najti gobavost, ki napada prste na rokah in nogah? Ali so to najljubša mesta izbire sifilisa? Priznam, da so si včasih izrastki gobavosti in depoziti sifilisa po videzu zelo podobni, a tako je tudi z lupusom, kožno tuberkulozo. Tuberkuloza skupaj z omenjenima dvema tvori patološko skupino, ki se imenuje “infektivni granulomi”.
Rad bi vedel, ali sir W. Moore verjame v evolucijsko teorijo bolezni. Če je tako, lahko potrdi skupno starševstvo za vse tri bolezni, ki so bile nekoč enake, danes pa so ločene. Ni moja naloga, da se spuščam v znanstvene špekulacije o etiologiji bolezni. Za vse praktične namene je dovolj, da vem, da so tuberkuloza, gobavost in sifilis različni po svojem vzroku in po svoji naravni zgodovini. Rahitis in škrofulla sta veljala za potomca sifilisa, vendar sta s sodobnejšega vidika oba neodvisna od veneričnih bolezni.
Če hoče sir W. Moore medicinski stroki dokazati svojo teorijo, potem je njegova dolžnost dokazati, da se eno neopazno zliva z drugim. Navedel ni niti enega samega primera, da bi se oseba s podedovanim ali pridobljenim sifilisom pozneje razvila v gobavca. Še nikoli nisem videl takega primera, prav tako ga ni videl nihče od članov celotne medicinske stroke na svetu. Morda je on takšne primere opazil. Podati nam mora razlog, zakaj je gobavost pri nas praktično neznana, medtem ko je sifilis, blag in hud, pridobljen in podedovan, kar se da pogost. Radi bi vedeli, zakaj je sifilis (za vse praktične namene) primeren za zdravljenje, medtem ko gobavost ni.
Sir W. Moore nadalje pripominja: “Izboljšanje zdravljenja in izboljšanje sanitarnega okolja, ki vključuje nastanitev, hrano itd., je morda izkoreninilo eno obliko dednosti.” Smem vprašati, zakaj ne drugega, če je etiološko enako? Ne morejo istega argumenta z večjo močjo in verjetnostjo uporabiti tisti, ki trdijo, da sta sifilis in gobavost različna po izvoru in poteku. Lahko trdi takole: ravno zato, ker sta si obe bolezni različni po svoji naravi, je ena izginila, medtem ko je druga ostala nenadzorovana. Zdi se, da okolje, ki je neugodno za gobavost, ni neugodno za sifilis. Ali je umik zakona o nalezljivih boleznih iz Bombaja vplival na gobavost tako, kot je vplival na sifilis? Morda je čas prekratek, da bi podali kakšno mnenje.
S spoštovanjem,
A. D. COOPER, L.R.C.P. Lond., M.R.C.S.
https://www.thelancet.com/journals/lancet/article/PIIS0140-6736(02)19651-6/fulltext
Na koncu svojega pisma je Cooper izzval Moora, naj pokaže “en sam primer, ko se je oseba s podedovanim ali pridobljenim sifilisom kasneje razvila v gobavca.” Cooper je trdil, da on in vsi drugi člani celotne medicinske stroke na svetu še nikoli niso videli takega primera. Nisem prepričan, ali je Moore kdaj sprejel izziv. Predvidevam, da ga ni. Toda manj kot desetletje po tem, ko je bil izdan izziv, so tak primer opazili.
V dokumentu iz leta 1899 so poročali, da so odkrili moškega, ki je bil diagnosticiran s sifilisom in se je zdravil. Ob tem so se mu pojavili simptomi, ki naj bi bili spoznani za gobavost. Namesto da bi razumeli, da je te simptome povzročil isti proces zdravljenja, so se odločili, da ima oseba obe bolezni hkrati. Razmišljali so, ali zdravljenje sifilisa, medtem ko človeka »ozdravi« sifilisa, poslabša njegovo osnovno okužbo z gobavostjo. Vendar se je to zdelo malo verjetno in primer je ostal skrivnost. To je tisti primer, ko naj bi se gobavost razvila po sifilisu, in s katerim naj bi zadostil izzivu, ki ga je Cooper postavil Mooru, da bi upošteval zahtevane dokaze, da gre v resnici za isti bolezenski proces:
SIFILIS IN GOBAVOST
Razlika med gobavostjo in sifilisom je zdaj dobro ugotovljena. Dejstvo, da so ju v preteklosti nekateri pisci zamenjevali, je možnost pojavljanja obeh bolezni pri isti osebi sočasno. Takšen primer predstavlja bolnik, ki mu je bila naknadno ugotovljena gobavost. O takem primeru je nedavno poročal ruski zdravnik, dr. Messaroche, v Wratchu, opazili pa so ga v uredništvu Medical Press in Circular. Bolnik je moški, star 47 let, “v kondilomatoznem** stadiju sifilisa”, dodatno pa je imel tudi dve majhni rjavi lisi na trebuhu in trdo oteklino levega testisa z edemom skrotuma (moda). S posebnim zdravljenjem so manifestacije sifilisa izginile, pojavili pa so se še novi anestetični rjavi madeži na trebuhu.
Kasnejša zgodovina primera je potrdila diagnozo gobavosti, zanimivo pa je dejstvo, da se zdi, da bolezen ni vplivala na sočasni sifilis. Sicer lahko sklepamo, da je do očitnega poslabšanja pri specifičnem zdravljenju prišlo zaradi izginotja slednjega, vendar poročevalec primera tega očitno ni nakazal ali sumil in zato se morda ta šteje za malo verjetnega. https://jamanetwork.com/journals/jama/article-abstract/475963
En tak primer se je pojavil v novejšem času: leta 2019 so opazili moškega, ki je imel simptome, ki so bili podobni tako sifilisu kot gobavosti. Avtorji priznavajo, da povezava med sifilisom in gobavostjo ni dobro dokumentirana. Odločili so se za laboratorijsko testiranje obeh stanj, ker so opazili ujemanje kliničnih znakov. Seveda so laboratorijski izvidi kazali tako na sifilis kot na gobavost, zato je bilo odločeno, da gre za sočasno okužbo in ne za isti proces zdravljenja:
Sočasna okužba s sifilisom in gobavostjo: zahtevna diagnoza
»Ozadje: Povezava med sifilisom in gobavostjo ni dobro dokumentirana, pojav posameznih primerov pa povečuje zanimanje in kaže, da lahko pride do sočasne okužbe.”
»Ključno sporočilo: Nekaj poročil v literaturi kaže na sočasno okužbo sekundarnega sifilisa in tuberkuloidne gobavosti. Pri našem bolniku smo s klinično anamnezo in laboratorijsko preiskavo dokazali sočasno prisotnost sifilisa in hansenove bolezni. Poudarjamo pomen kliničnega suma na sočasno okužbo, kljub polimorfizmu teh bolezni ter natančne interpretacije laboratorijskih in histopatoloških preiskav za pravilno obravnavo atipičnih primerov.«
Spodnja tabela: Navzkrižna reaktivnost; Razlog za lažno pozitivne rezultate pri testih, ki naj bi bili specifični za sifilis. Povedano drugače, če imate eno od teh stanj, vam lahko diagnosticirajo tudi sifilis
| Netreponemski test | Treponemski test |
| Čankroid Norice Odvisnost od mamil Hepatitis Idiopatska trombocitopenična purpura (avtoimunska motnja, kjer trombociti prehitro razpadajo) Imunizacije Abnormalnosti imunoglobulinov Infekcijska mononukleoza Gobavost Lymphogranuloma venereum Malignost Ošpice Mumps Pinta (bolezen kože) Pneumokokna pljučnica Polyarteritis nodosa (Nodozni poliarteritis tj. vozličasto vnetje žil) Nosečnost Revmatoidni artritis Revmatično obolenje srca Rikecija Sistemski lupus erythematosus Vnetje ščitnice Tuberkuloza Ulcerozni kolitis (kronična vnetna črevesna bolezen debelega črevesja) Vaskulitis (vnetje žil) Virusna pljučnica Frambezija | Staranje Bruceloza Ciroza Odvisnost od mamil Genitalni herpes Hiperglobulinemija Imunizacije Infekcijska mononukleoza Leptospiroza Gobavost Limska borelioza Malarija Pinta Nosečnost Ponavljajoče se vročice Sklerodermija Sistemski lupus erythematosus Vnetje ščitnice Frambezija |
Razlaga besed:
- *Škrofula: Bolezen, ki se kaže v obliki izpuščaja na koži. Ta patologija signalizira tudi zmanjšane zaščitne funkcije telesa. Bolezen pogosto prizadene ljudi z nizko telesno težo in ki živijo v slabih življenjskih razmerah. https://sl.healthy-food-near-me.com/scrofula/
- **Kondilóm-a: koničasta ali ploščata, včasih pecljata sprememba na moškem ali ženskem zunanjem spolovilu ali na materničnem vratu ter perianalno sin. condyloma
- Avtor: Mike Stone
- Vir: https://mikestone.substack.com/p/the-syphilis-scam-imitation-game
- Prevod: Irena Z.
- Lektura: Darinka Z.
