Prevara o sifilisu – 6. del

Sifilis in aids: Prekrivajoči se simptomi, nespecifični testi in strupeno zdravljenje

Leta 2019 je bil zabeležen primer sifilisa, ki naj bi posnemal tuberkuloidno gobavost. Vendar pa je bilo tokrat dodatno še opozorilo, da so bila ta stanja opažena pri bolniku s HIV. Tako smo dobili scenarij 3 v 1, kjer so bila pri enem bolniku opažena tri povezana stanja. Klinični in laboratorijski izvidi so morali vključiti gobavost v diferencialno diagnozo. Avtorji so priznali, da je razlikovanje med gobavostjo in sifilisom težko in da se ti primeri pojavljajo pri HIV pozitivnih in negativnih bolnikih. Preizkusi, ki se uporabljajo za dokončno razlikovanje med obema, temeljijo na metodah, kot je mikroskopija v temnem polju ali tehnike PCR, za katere velja, da so na voljo samo nekaterim referenčnim centrom in imajo relativno nizko občutljivost. Občutljivost testiranja se nanaša na to, kako natančen bo test pri odkrivanju etiološkega dejavnika, ki je dejansko prisoten pri bolniku. Nizka občutljivost pomeni, da pri večini odpove:

Sekundarni sifilis, ki posnema tuberkuloidno gobavost pri HIV pozitivnem posamezniku: prikaz primera

»Sifilis je tako v klinični kot histološki predstavi zelo polimorfna patologija. Ljudje, ki živijo z virusom humane imunske pomanjkljivosti (PLWH. People Living With Human immunodeficiency virus), so izpostavljeni povečanemu tveganju za atipične ali bolj agresivne oblike sekundarnega sifilisa, vključno z nodularnimi ali ulcerativnimi lezijami (lues maligna), keratodermo* in enplak lezijami**. Tukaj predstavljamo primer sekundarnega sifilisa pri osebi, ki živi s HIV, s kliničnimi in histološkimi značilnostmi, ki kažejo na tuberkuloidno gobavost. Za pravilno diagnozo so obvezni visok indeks suma na to bolezen in dopolnilne preiskave.«

»Histološki pregled pri tuberkuloidni gobavosti običajno pokaže dermalni limfohistiocitni granulomatozni infiltrat, ki sledi poteku živca. Kislinsko odpornih bacilov običajno ne prepoznamo pri paucibacilarnih*** oblikah. Ker so bile podobne ugotovitve opažene v tem primeru skupaj z ustrezno klinično sliko, je bila tuberkuloidna gobavost del diferencialne diagnoze.

»Zlasti težko je razlikovati med sifilisom in gobavostjo. Prejšnji zahtevni primeri sifilisa so bili opisani pri HIV pozitivnih in HIV negativnih bolnikih. Problem je, ker dokončna diagnoza obeh entitet temelji na testih, kot sta mikroskopija v temnem polju ali tehnike PCR. To pa so metode, ki so na voljo le določenim referenčnim centrom in imajo relativno nizko občutljivost. Poleg tega sta obe bolezni bolj razširjeni pri PLWH kot v splošni populaciji.” https://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/0956462419869136?journalCode=stda

Kot zadnji primer je bil naveden naslednji primer osebe z diagnozo tri v enem, torej gobavostjo, sifilisom in HIV. Avtorji priznavajo, da lahko kožne lezije, opažene pri bolnikih s HIV, spominjajo na druge bolezni, kot sta gobavost in sifilis, in ki pogosto vodijo do napačne in zapoznele diagnoze. Navedeno je, da je sočasna okužba s HIV, sifilisom in gobavostjo redka in da je še ne razumejo. Diagnoza sočasne okužbe je bila potrjena z laboratorijskimi preiskavami na kislo odpornih bacilov za gobavost ter serološkimi preiskavami za sifilis in HIV.

In kako pogosto vsa tri stanja testirajo pri enem bolniku, čeprav naj bi bila redka? Morda ta “redek” pojav ne bi bil tako redek, če bi kliniki redno opravljali testiranje za vsako stanje pri vsakem bolniku, ki ga vidijo? Seveda tudi tokrat uporabljajo teste z nizko občutljivostjo, ki so večinoma netočni. Zanimivo je, da kljub diagnozi treh različnih stanj, ki običajno zahtevajo tri različna zdravljenja, zdravljenje za bolnike ostaja enako (kot če bi bila diagnoza ločena):

Gobavost, sifilis in sočasna okužba z virusom humane imunske pomanjkljivosti: poročilo o primeru

»Klinične manifestacije gobavosti so kožne lezije, od hipopigmentiranih do nodularnih lezij, in poškodbe živcev (Ustianowski, 2006). Podobno kot pri sifilisu lahko kožna lezija tvori razjede, makulopapularne do nodularne (lynn, 2004). Bolniki s HIV imajo pogosto več sočasnih ali zaporednih kožnih bolezni. Na splošno neinfekcijske kožne nenormalnosti niso napoved hitrega napredovanja imunosupresije (zatrtje imunskega sistema), lahko pa so specifični označevalci stopenj bolezni HIV (Maurer, 1998). Vse so lahko podobne drugim boleznim in povzročijo napačno in zapoznelo diagnozo zdravnika.

Sočasne okužbe med gobavostjo, sifilisom in virusom HIV so zelo redke in njihova povezava ostaja nejasna. To poročilo predstavlja moškega, starega 55 let, z diagnozo gobavosti z latentnim sifilisom in HIV. Upajmo, da bo ta članek klinične zdravnike opomnil na možno sovpadanje teh nalezljivih bolezni.«

»Poročali smo o primeru 55-letnega moškega z generalizirano gobavostjo (klasifikacija BL/LL****), z latentnim sifilisom in okužbo s HIV. Kožne in histopatološke manifestacije so bile netipične, vendar so bile podprte z laboratorijskimi preiskavami: s testom na kislino odporne bacile, serološki test za sifilis in serologija HIV. S tem primerom smo dokazali, da je sočasna okužba s temi tremi boleznimi možna. Zaradi medsebojne interakcije so lahko klinične in histološke značilnosti netipične. Na splošno je terapija enaka, kot če bi bile bolezni ločene.”

https://www.google.com/url?sa=t&source=web&rct=j&url=https://www.scitepress.org/PublishedPapers/2018/81599/81599.pdf&ved=2ahUKEwi3tZHa5Nn9AhVQk4kEHT6XC9oQFnoECA8QAQ&usg=AOvVaw1X463tbkDVko3s6kRl5Y23

SIFILIS IN HIV

Redko pa raziskujemo povezavo med sifilisom in aidsom, čeprav sta si bolezni podobni:

• Obe stanji naj bi bili spolno prenosljivi
• Podobni znaki in simptomi
• Obe imata latentna obdobja brez simptomov bolezni, ki lahko trajajo desetletja, ali celo v nedogled.
• Pod njuno okrilje so vključena številna druga nepovezana stanja.
• Toksična zdravila (živo srebro/arzen/penicilin za sifilis in AZT/ARV***** za HIV/aids), ki se uporabljajo za boj proti boleznim, so smrtonosnejša od bolezni samih. Simptomi, ki jih povzročajo ti strupi, so postali vključeni v opis bolezni.
• Za vse namene sta sifilis in aids popolnoma ista pošast, ki je bila goljufivo označena z različnimi imeni.

Edina razlika med obema je nedokazani etiološki dejavnik; pri sifilisu bakterija, pri aidsu pa “virus”.

Ko preučujemo to povezavo, je treba najprej opozoriti na to, da ko se je v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja pojavil HIV/aids, se je zgodilo sledeče: število primerov s HIV/aids je začelo naraščati, primeri sifilisa pa so začeli strmo padati. Pri tem so zopet pozabili navesti, da so bili isti simptomi bolezni na novo označeni in so dobili prednostno diagnozo z vročim novim imenom in vzrokom.

Po podatkih CDC se je število primerov sifilisa povečalo še pred aidsom. Ko je epidemija aidsa leta 1983 postala bolj izrazita, so primeri sifilisa začeli upadati. Trdili so, da je medijska pozornost aidsu morda posredno vplivala na te stopnje:

SIFILIS – ZDA 1983

»Pojavnost primarnega in sekundarnega sifilisa v Združenih državah se je vztrajno povečevala: iz nizkih 9,4 primera na 100.000 prebivalcev leta 1977 na 14,6 na 100.000 prebivalcev leta 1982. Nato pa se je, leta 1983, ob pojavu aidsa, prijavljena nacionalna pojavnost zmanjšala na 14,1 na 100.000 prebivalcev. Prijavljenih primerov primarnega in sekundarnega sifilisa je bilo leta 1983 skupaj 32.698, kar je 3 % manj od 33.613 primerov, prijavljenih leta 1982.«

»Zmanjšanje nacionalne pojavnosti prijavljenih primerov sifilisa je lahko delno odgovor na javnozdravstvena priporočila za zmanjšanje tveganja spolno prenosljivih bolezni. Zaradi medijske pozornosti, ki je namenjena sindromu pridobljene imunske pomanjkljivosti (AIDS) in herpesu, lahko posredno vpliva na stopnjo obolevnosti za sifilisom, enako kot se je zgodilo sstopnjo obolevanja za gonorejo v nekaterih krajih.«

https://www.cdc.gov/mmwr/preview/mmwrhtml/00000381.htm

V Angliji so opazili podoben trend, saj je prišlo do velikega zmanjšanja števila skoraj vseh spolno prenosljivih bolezni, ki niso povezane z virusom HIV. Število obolelih za sifilisom je iz 1500 primerov letno padlo v sredini 1980-ih na kar 150 primerov do sredine 1990-ih, medtem ko so se primeri HIV stabilizirali in začeli naraščati v poznih 1990-ih:

Kampanja proti aidsu iz 1980-ih

»Čeprav je bila tarča kampanje HIV, je dejansko močno vplivala na vse spolno prenosljive okužbe. Po kampanji je število diagnoz gonoreje v Angliji in Walesu padlo s približno 50.000 v letu 1985 na samo 18.000 v letu 1988. Do sredine 1990-ih je to število padlo na najnižjo vrednost v 20. stoletju. Število primerov sifilisa je padlo iz približno 1500 letnih primerov v sredini 1980-ih na približno 150 v sredini 1990-ih.

Nove diagnoze HIV, ki jih je bilo leta 1985 več kot 3000, so se v treh letih zmanjšale za tretjino. Število novih diagnoz je ostalo razmeroma stabilno do leta 1999. Od takrat se je več kot podvojilo, na 7000 novih diagnoz vsako leto.«

http://news.bbc.co.uk/1/hi/programmes/panorama/4348096.stm

Drug pokazatelj je, kaj se zgodi med primeri vsake bolezni, ko se pojavi novo zdravljenje. V poznih 90-ih so za zdravljenje HIV uvedli nekoliko manj strupena protiretrovirusna zdravila (ARV) kot AZT (azidotimidin, Zidovudin ali Retrovir). V poznih 90-ih in zgodnjih 2000-ih se je število primerov HIV/aidsa zmanjšalo. Takoj, ko so ustvarili vtis, da so antirevmatična zdravila učinkovita, so primeri sifilisa spet začeli naraščati. Obstaja jasna povezava med temi boleznimi. Medtem, ko se primeri ene bolezni povečajo, se druge zmanjšajo in obratno:

Posodobitev globalne epidemiologije sifilisa

»V poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja je razširjenost sifilisa strmo padla v mnogih državah z endemičnim sifilisom. Domneva se, da je bilo pretežno zaradi uvedbe obvladovanja sindromov pri spolno prenosljivih boleznih, vedenjskih sprememb in učinka umrljivosti zaradi aidsa, ki je motil spolne mreže. Od uvedbe protiretrovirusnega zdravljenja (ART) pa se je stopnja sifilisa povečala, zlasti med MSM (men who have sex with men), morda zaradi rekonstrukcije spolnih mrež in povečane pogostosti spolnih stikov.«

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6089383/?report=reader

Poudarki iz naslednjega vira kažejo na nekaj zelo zanimivih povezav med sifilisom in HIV/aidsom. Članek se na začetku osredotoči na stigmo, ki je bila postavljena tistim, ki so bili označeni s sifilisom in so jih zdravili s strupenim živim srebrom kot “zdravilom”. Bolezen je veljala za božansko maščevanje za »spolno zvezo med človekom in opico«, kar danes spominja na kazen za okuženost z virusom HIV.

O večini primerov sifilisa poročajo pri ljudeh, ki so HIV pozitivni. Ker so rane tako zelo podobne druga drugi, naj bi bilo diagnozo sifilisa pri bolnikih s HIV težje odkriti. V študijah, izvedenih pred uporabo antiretrovirusnih zdravil, je bilo ugotovljeno, da je lahko sifilis sofaktor, ki je pospešil napredovanje od HIV do aidsa. Tako je jasno, da so ti pogoji neločljivo povezani.

V članku je zelo zanimiva tudi predstavitev dveh primerov, ki prikazujeta povezavo sifilis/HIV:

• V prvem primeru gre za moškega po imenu Kelly, ki se je testiral na sifilis, potem ko se je ločil in našel več spolnih partnerjev v lokalnem kopališču. Njegovi krvni testi so pokazali latentni sifilis (tj. brez simptomov). Da bi se zdravnik prepričal, da ni nevrološke vpletenosti, mu je priporočil spinalno punkcijo. Ta je bila negativna. Prejel je standardno zdravljenje s 3 injekcijami penicilina, da bi “ozdravil” svojo okužbo. Zaradi statusa sifilisa so ga testirali tudi na HIV. Test je bil prav tako pozitiven. Ta situacija je podobna tisti, ki se je zgodila mojemu sorodniku. Vendar pri njem ni bilo vpletenih spolnih partnerjev in tako so bila testiranja in zdravljenje v bistvu prisilna. Injekcije penicilina, ki se uporabljajo kot “zdravilo”, so strupene in lahko vodijo do hitrega poslabšanja zdravja. Diagnoza HIV je prišla po “zdravljenju” sifilisa.
• Drugi opisani primer pa je ženska po imenu Sheila. Na nogi je opazila rano in mislila je, da gre le za nekakšen ugriz. Po prigovarjanju prijateljice se je testirala na sifilis in HIV. Oba testa sta bila pozitivna. Sheila je zdaj javna govornica, ki vključuje sifilis v razpravo v svojih pogovorih o aidsu, saj meni, da ni dovolj visoke ozaveščenosti o povezavi med obema boleznima.

V članku tudi omenjajo, da nekateri vidijo sifilis kot sofaktor, ki vodi do aidsa. Obstaja sinergija med primeroma. Če nekaj obstaja pri sifilisu, trdijo, da je tako tudi pri aidsu. Sandra Larsen, MD, specialistka za sifilis pri CDC, v svojem članku navaja, da lahko sifilis »posnema« iste oportunistične okužbe in raka ter iste simptome aidsa. Tako so začeli testirati bolnike z aidsom na sifilis, saj so bili njihovi simptomi podobni terciarnemu sifilisu, čeprav so bili ti ljudje v preteklosti negativni na testu za sifilis. Zatrjevali so, da so te primere »zgrešili«.

Ponavljajoče se študije so pokazale, da okužbe s sifilisom in zlasti ponovne okužbe, s trenutnimi testi ni mogoče odkriti. CDC je ocenil, da je bilo konec sedemdesetih 325.000 primerov nezdravljenega sifilisa, ki so nekako izginili. Sedaj razmišljajo, kako uporabiti PCR, serološke in antigenske teste, da bi poskusili identificirati te “zgrešene” primere sifilisa, ki so z vzponom aidsa skrivnostno izginili:

SKRIVNOSTNO ŽIVLJENJE SIFILISA

»Sifilis, ki so se ga stoletja tako bali, da so ga poznali kot »velike koze« (v nasprotju z malimi), se odlikuje tako po želji, da bi zanj krivili druge, kot po njegovi uničujoči moči. Srednjeveška mesta so izganjala sifilitike ali pa jih »zdravila« z živosrebrnimi mazili, zaradi katerih so se njihova telesa tresla in so jim izpadali zobje, preden so umrli.

V ZDA so bili v 20. stoletju sifilitiki podvrženi strupenemu zdravljenju, tako fizičnemu kot moralnemu: draga, neučinkovita zdravila, pa tudi javna obsodba kot “kužne točke” in okuževalci “nedolžnih žrtev”. Tisti, ki so teoretizirali o izvoru sifilisa, so kazali na oddaljene celine in neopisljiva dejanja: Kolumbovo potovanje v Ameriko, vladno zaroto (Španci so govorili, da so mešali kri gobavcev z grškim vinom) ali tiste večne priljubljene – božansko maščevanje in spolne zveze med človekom in opico. Se vam že kaj svita?

Danes se v dobi po odkritju penicilina ter v primerjavi z aidsom, velike koze zdijo bolj kot drobni krompir. Toda za tiste, ki se borijo z virusom HIV, je Treponema pallidum – bakterija (spiroheta), ki povzroča sifilis – tako pretekla lekcija kot sedanja nevarnost. V zadnjih dveh letih so poročali o izbruhih v številnih urbanih središčih; v skoraj vseh je bila večina primerov med osebami, okuženimi s HIV.

Sifilis – ali, natančneje, rane (imenovane čankarji) ali izpuščaji, ki jih povzroča v zgodnjih fazah – poveča tveganje za prenos virusa HIV in ga je pri okuženih z virusom HIV težje odkriti. Zdravniki so poročali o primerih napredovanja sifilisa v svojo četrto, nevrološko najbolj škodljivo fazo, v nekaj mesecih. Pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom naj bi se to zgodilo v nekaj letih. Nekatere študije pred obdobjem visokoaktivnega protiretrovirusnega zdravljenja (HAART******) so odkrile, da je lahko sifilis sofaktor, ki pospeši napredovanje od HIV do aidsa.«

Kellyja, ki je zdaj star 45 let, so poklicali iz zdravstvenega oddelka v službo v Salt Lake Cityju v Utahu. Pred kratkim ločen in še vedno precej zaprt vase, je našel spolne partnerje na edinem mestu, kjer se je počutil varnega – v lokalnem kopališču. To je bilo na začetku epidemije aidsa in klic ministrstva za zdravje je bil njegov prvi znak, da je igranje z moškimi »resnično življenje, ne le čista zabava«. Njegovi krvni testi so pokazali latentni sifilis, zato mu je zdravnik priporočil spinalno punkcijo, da se prepriča, da ni nevroloških težav.

Test ni pokazal nenormalnosti hrbtenične tekočine, zato se je Kelly znebil svoje okužbe s standardnim zdravljenjem latentnega sifilisa: z injekcijami penicilina, »enkrat na teden tri tedne«. Toda njegov sifilični status, čeprav začasen, je bil namig za trajnejši zdravstveni izziv. “Če ne bi bilo sifilisa, ne bi pomislil na test za HIV,” pravi Kelly. »Nekaj časa sem čakal. Kasneje sva oba z novim fantom vstopila. Bil sem pozitiven. Tudi on je bil.”

»32-letna Sheila, prebivalka okrožja Wake, iz svoje osebne izkušnje razume vrednost ozaveščanja. »Nikoli nisem slišala ničesar o sifilisu, dokler nisem šla na zdravljenje. Imela sem rano na nogi. Mislila sem, da me je nekaj ugriznilo. Prijateljica je rekla: ‘Punca, ali ne veš, kaj je to?’« Sheilin pozitiven test na sifilis jo je pripeljal do tega, da se je odločila za testiranje na HIV. Bil je prav tako pozitiven. Po devetih hospitalizacijah se počuti dobro in dela kot prostovoljka v organizaciji za boj proti aidsu v Raleighu. V svoje pogovore o aidsu vedno doda tudi sifilis, drugo spolno prenosljivo bolezen. Iskreno verjame, da bi bila bolj varna, če bi že prej govorili o tem, kako se zaščititi.

Molk glede sifilisa, pravijo nekateri raziskovalci, se lahko razširi od ulic do raziskovalnega laboratorija. Kljub vsesplošnemu skepticizmu vidijo v sifilisu sofaktor ali celo vzrok za aids. Opozarjajo na epidemiološko sinergijo med sifilisom in AIDS-om. Skokoviti porasti sifilisa se pogosto pojavijo pred novimi epidemijami AIDS-a po vsem svetu. Prav tako opozarjajo na medicinsko literaturo pred dobo antibiotikov. “TBC, redki karcinomi in pljučnice, ki so bili dokumentirani, kažejo na sifilis pred obdobjem antibiotikov, čeprav se to zdi nenavadno, ” pravi Joan McKenna, raziskovalna fiziologinja, ki je v svoji znanstveni objavi v reviji Medical Hypotheses leta 1986, prvič predstavila povezavo med aidsom in sifilisom.

McKenna je našla zaveznika v dr. Sandri Larsen, takrat strokovnjakinji za sifilis pri CDC. “Klinične manifestacije sifilisa, ki so se skozi stoletje pojavljale v različnih oblikah, so se zdaj spremenile. Posnemajo pojav oportunističnih okužb in rakavih obolenj, ki lahko spremljajo okužbo s HIV, pa tudi klinične simptome aidsa samega,” je zapisala Larsenova. McKenna je začela pošiljati bolnike z aidsom na potrditvene teste za sifilis, tudi če so bili prvi testi negativni. “Imeli smo ljudi, ki so bili na začetnih testih negativni, tudi če so imeli znane okužbe in terciarne simptome,” pravi. “Ti primeri sifilisa so bili zamujeni.”

McKenna je zdaj ministrica v Vaca Valley Church of Science v Fairfieldu v Kaliforniji (“ista cerkev kot Louise Hay,” ugotavlja), Larsenova pa je upokojena s tega področja. Drugi, ki jih je zanimala povezava med aidsom in sifilisom, so teorijo zavrgli v poznih 80. letih. Takrat so zdravniki, ki so okužene z virusom HIV zdravili z intravenskimi antibiotiki, ugotovili, da tiše vedno zbolijo in umrejo. Toda zamisel, da bi lahko novo obliko kroničnega sifilisa zamenjali z okužbami, povezanimi z virusom HIV, sta pri življenju ohranila raziskovalec iz Toronta John Scythes in kolega Colman Jones. “Ponavljajoče se študije kažejo, da okužbe s sifilisom in zlasti ponovne okužbe, s trenutnimi testi ni mogoče odkriti,” pravi Jones. »Torej nekatere od tistih, za katere pravimo, da so ozdravljeni sifilisa, morda pogrešamo. CDC je ocenil, da je bilo konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja 325.000 primerov nezdravljenega sifilisa. Le kam so šli?”

»Sčasoma bodo raziskovalci morda lahko gojili spiroheto sifilisa iz dolgotrajno okuženih bolnikov na enak način, kot so gojili lymsko spiroheto. Medtem številna podjetja razvijajo teste, ki naj bi bili sposobni odkriti sifilis, ki ga obstoječi testi zgrešijo. »Veliko takšnih testov je v razvoju,« pravi dr. Robert Baughn z oddelka za mikrobiologijo na Baylor College of Medicine v Houstonu v Teksasu: »Obstajajo tako Western blot testi, PCR testi, ki ekstrahirajo genetski material iz spirohete, kot več testov, ki uporabljajo rekombinantne antigene T. pallidum namesto antigenov, ki se uporabljajo pri standardnih potrditvenih testih.” Noben še ni bil odobren za klinično uporabo, čeprav je vsaj en test, ki sloni na rekombinantnem antigenu, imenovan TrepCheck, pokazal večjo občutljivost kot standardni testi v predhodnih raziskavah.«

https://www.poz.com/article/secret-life-syphilis

V naslednjem viru razpravljajo o tem, kako je porast primerov sifilisa posnemal HIV, vse do tarče na geje, uživalce intravenoznih drog in tiste, ki se s spolnostjo ukvarjajo za denar in mamila. Rečeno je, da je na začetku epidemije HIV sočasna okužba s sifilisom poslabšala simptome sifilisa, kar je obratno od prejšnjega vira, ki trdi, da je sifilis pospešil prehod v aids. Na HIV pozitivni bolniki s sifilisom imajo lahko več čankarjev v primerjavi z negativnimi primeri. Lahko se pojavijo simptomi primarnega in sekundarnega sifilisa hkrati. Ti bolniki lahko napredujejo v terciarni sifilis hitreje kot drugi. Pogosteje se lahko pojavijo tudi optični nevritis, uveitis in druge očesne manifestacije sifilisa.

V tem članku žal manjka dejstvo, da je dobro znano, da lahko antiretrovirusna zdravila povzročijo številne enake simptome, ki jih opazimo pri bolnikih s HIV. Zato ni skrivnost, zakaj imajo tisti, ki so na HIV pozitivni, hujše simptome kot tisti, ki so negativni. HIV pozitivni bolniki so običajno podvrženi daljšemu in bolj toksičnemu zdravljenju kot pa njihovi negativni sorodniki.

Članek nadalje pojasnjuje, da je testiranje za sifilis pri bolnikih s HIV lahko težavno zaradi različnih razlogov. Lahko pride do nenavadnih in protislovnih rezultatov pri testih na protitelesa, lažno negativnih in/ali zakasnjenih pozitivnih rezultatov in lažno pozitivnih rezultatov zaradi navzkrižne reaktivnosti.

Z drugimi besedami, rezultati testov so zelo nezanesljivi in za vsako priložnost imajo pripravljen izgovor. Zaradi te nezanesljivosti se zdravnikom svetuje, naj bolnike s HIV obravnavajo kot pozitivne na sifilis, če obstaja sum na sifilis, in naj jih zaradi previdnosti zdravijo prekomerno:

Sifilis in HIV: presečišče dveh epidemij

»Podobno kot pri epidemiji HIV, tudi trenutna epidemija sifilisa prizadene predvsem tri skupine: moške, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), uživalce intravenoznih drog, in posameznike, ki se s spolnostjo ukvarjajo za denar ali mamila. CDC ocenjuje, da je leta 2008 MSM predstavljal več kot 60 % vseh novih diagnoz primarnega in sekundarnega sifilisa v ZDA. Ženske predstavljajo veliko manjši delež primerov, vendar je v preteklosti pojavnost v tej skupini naraščala. Zadnji 10 letni trend porasta bi lahko bil povezan z visokim deležem MSM, ki imajo spolne odnose z ženskami. V eni od študij iz podsaharske Afrike je bil ta delež >90%.”

»Vprašanje, ali okužba z virusom HIV spremeni naravni potek sifilisa, ostaja sporno. Na začetku epidemije HIV so poročila o primerih in serijah primerov nakazovala, da sočasna okužba z virusom HIV povzroči bolj agresiven potek sifilisa. Vendar pa novejše študije opisujejo le nekaj opaznih razlik v manifestaciji, ki se verjetno pojavijo kot posledica slabega funkcioniranja imunskega sistema med bolniki, okuženimi s HIV. Te razlike so poudarjene spodaj, več podrobnosti pa v viru

(https://www.jwatch.org/ac201009030000001/2010/09/03/syphilis-and-hiv-intersection-two-epidemics):

• Pri bolnikih, okuženih s HIV, se lahko pojavi več čankarjev, ki so globlji in se počasneje razrešijo kot osamljeni čankarji, ki jih običajno opazimo pri bolnikih, ki niso okuženi s HIV.
• Primarni in sekundarni sifilis se pogosteje prekrivata pri bolnikih z okužbo s HIV kot pri tistih brez okužbe. Pravzaprav ima ena četrtina sočasno okuženih bolnikov sočasno primarno in sekundarno bolezen.
• Bolniki, okuženi s HIV, lahko napredujejo v terciarni sifilis hitreje kot bolniki, ki niso okuženi s HIV, kar povzroči zgodnejši pojav kardiovaskularnih in nevroloških posledic.
• Optični nevritis, uveitis in druge očesne manifestacije sifilisa so pogoste pri bolnikih, okuženih s HIV, ne pa tudi pri bolnikih, ki niso okuženi s HIV. Ta atipična oblika sifilisa je klinično pomembna: ena od študij je pokazala, da je imelo 85 % s HIV okuženih bolnikov z očesnim sifilisom sočasni nevrosifilis.

Glede na te razlike bi morali zdravniki bolj sumiti na nevrosifilis med bolniki, okuženimi s HIV, zlasti med tistimi, ki imajo očesne simptome.

»V večini primerov je serološko testiranje na sifilis zanesljivo pri bolnikih, okuženih s HIV, zlasti pri tistih, ki nimajo izrazitejše imunske pomanjkljivosti. Vendar lahko pride do težav v naslednjih primerih:

• Nenavadni serološki odzivi, kot so npr. titri, ki so višji od pričakovanih: v eni izmed študij je bil geometrični povprečni titer RPR (Rapid Plasma Reagin*******) na splošno višji pri osebah, okuženih s HIV, kot pri neokuženih osebah, zlasti med sekundarnim sifilisom. Za to ugotovitev je lahko odgovorna neustrezna aktivacija celic B, ki je posledica sočasne okužbe z virusom HIV.
• Lažno negativni rezultati ali zapoznela seroreaktivnost: lažno negativni rezultati so lahko posledica prozonskih pojavov (tj. neopazne aglutinacije, ki je posledica prevelike količine protiteles, ki motijo zlepljanje kompleksov antigen-protitelo) ali odpovedi celic B pri okužbi z virusom HIV v pozni fazi. Pri okuženih s HIV so opazili oslabljen odziv na polisaharide in proteinske antigene, zaradi česar je serološka diagnoza nekaterih okužb, vključno s sifilisom, nezanesljiva. Pravzaprav so poročali o vsaj dveh primerih seronegativnega sekundarnega sifilisa pri bolnikih z aidsom.
• Biološki lažno pozitivni rezultati, kot posledica okužbe s HIV in navzkrižne reaktivnosti antigenov: Do takih lažno pozitivnih rezultatov lahko pride, vendar morajo zdravniki paziti, da pozitivnih rezultatov netreponemskega testa ne pripišejo samo okužbi s HIV, tudi če so titri zelo nizki. To bi lahko vodilo do pomanjkljivega zdravljenja sifilisa pri populaciji z visokim tveganjem, kar bi imelo resne posledice za javno zdravje.
• Kadar se serološki rezultati zdijo dvomljivi, je treba pri postavitvi pravilne diagnoze skupaj upoštevati klinične in laboratorijske podatke. Če negotovost ostaja, je verjetno najbolje narediti napako in pretiravati z zdravljenjem, da se izognemo morebitnim dolgoročnim kliničnim posledicam in posledicam za javno zdravje.« https://www.jwatch.org/ac201009030000001/2010/09/03/syphilis-and-hiv-intersection-two-epidemics

Zgornje informacije o diagnostičnih testih so bile potrjene v naslednjem viru. V njem so objavili, da je testiranje na sifilis nezanesljivo in da navzkrižno reagira s testi protiteles proti HIV.

Toda tudi če obstaja sum na sifilis, ga je težko diagnosticirati, zaradi neverjetne sposobnosti posnemanja toliko bolezni. Zato za diferencialno diagnozo ni mogoče pripraviti dokončnega seznama znakov in simptomov. Rečeno je, da so lahko rezultati testov napačni in/ali pa, zaradi okužbe s sifilisom in HIV, traja dlje, da dobimo pravi rezultat. Testiranje je nezanesljivo tudi pri pregledu lezij v ustih, saj obstajajo nepatogene treponeme, ki so identične in jih je mogoče zamenjati s T. pallidum.

Zaradi nezanesljivosti se za diagnosticiranje uporabljajo drugi testi, ki pa prav tako veljajo za nezanesljive. Prvi je test za odkrivanje protiteles, imenovan reagin, ki je lahko pozitiven za številna druga stanja, poleg sifilisa, zato ga ni mogoče uporabiti za diagnozo. S testom, ki odkriva delce T. pallidum, encimsko imunskimi testi in testi za “specifične” IgM, prav tako poskušajo priti do natančne diagnoze.

Znano pa je, da je te teste težko interpretirati in da z njimi ne morejo razlikovati med okužbo, ki jo povzroča T. pallidum, in okužbo, ki jo povzročajo druge treponeme. Z drugimi besedami, tudi ti so enako ničvredni. Ker z nobenim od testov ne morejo natančno diagnosticirati sifilisa in ker tudi test na HIV navzkrižno reagira z biološkimi označevalci, ki so povezanimi s sifilisom, ni mogoče reči, da primeri HIV/aidsa dejansko niso primeri sifilisa:

Sifilis in okužba s HIV

»Klinični potek in serološke teste za sifilis lahko spremeni sočasna okužba s HIV. Izjemno pomembno je, da lahko traja dalj časa, da serološki testi postanejo pozitivni. Razvoj nevrosifilisa pa se zgodi hitreje v primerjavi s stanjem pri bolnikih, ki niso okuženi s HIV.

Laboratorijska diagnoza sifilisa

Ker lahko okužba s sifilisom posnema številna zdravstvena stanja, je težko sestaviti uporaben seznam vseh znakov in simptomov, pri katerih je treba upoštevati diagnozo. Kot je nekoč rekel ugledni zdravnik sir William Osler: “Kdor pozna sifilis, pozna medicino”. Na splošno je treba vse bolnike z nevrološkimi simptomi testirati na sifilis, tudi nosečnice in bolnike z drugimi spolno prenosljivimi boleznimi.

Objekti za mikroskopijo v temnem polju za iskanje treponem so na voljo v nekaterih laboratorijih. Poleg tega je ta test nezanesljiv pri pregledu lezij v ustih, saj lahko nepatogene treponeme zamenjamo s T. pallidum. Vendar obstajata dve skupini testov, ki ju je mogoče uporabiti:

Venereal Diseases Research Laboratory (VDRL) test je Reaginski test. S temi testi odkrivajo protitelesa proti kardiolipinu. Ti testi so lahko pozitivni tudi pri drugih boleznih, ne samo pri sifilisu. Čeprav niso specifični za sifilis, so v pomoč pri spremljanju odziva bolnika na zdravljenje, ko je diagnoza potrjena s posebnim testom.

Posebni testi vključujejo test z delci T. pallidum, encimske imunske teste in teste za specifične IgM.

Rezultate seroloških testov je težko interpretirati, zato se je treba vedno posvetovati s svetovalcem mikrobiologom ali svetovalcem genitourinarne medicine. Vsakega bolnika s pozitivnimi serološkimi testi za sifilis je treba napotiti k svetovalcu za urogenitalno medicino.

Serološki testi za sifilis ne morejo razlikovati med okužbo, ki jo povzroča T. pallidum, in okužbo, ki jo povzročata drugi dve vrsti treponem, ki veljata za »povzročiteljici frambezije in pinte.«

https://wchh.onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/tre.788

Razlaga besed:

• *Keratoderma je heterogena skupina motenj keratinizacije, ki jih opredeljuje prisotnost žariščne ali splošne zadebelitve kože dlani in/ali podplatov.
• **Tuberkulom v plakih (en plaque) je izjemno redka manifestacija intrakranialne tuberkuloze s posnemanjem primarne ali sekundarne meningealne neoplazije. Izraz »en plaque« se nanaša na sploščeno lezijo, ki je pogosto belkasta in ima fibrozno konsistenco, ki se nahaja na površini organa.
• ***za paucibacilarno (PB) ali tuberkuloidno Hansenovo bolezen je značilna ena ali več hipopigmentiranih ali hiperpigmentiranih kožnih madežev, ki kažejo izgubo občutka (anestezija) zaradi okužbe perifernih živcev, ki oskrbujejo regijo.
• **** Razvrstitev Hansenove bolezni (gobavosti) temelji na kliničnem vrednotenju, kožnih brisih z več mest in idealno vsaj začetni biopsiji. Ridley-Joplingova klasifikacija bolezni je tista, ki se običajno uporablja v Združenih državah. Naslednji izrazi označujejo bolezen, ki sega od zgodnje lokalizirane (I) do generalizirane (LL): nedoločen (I), tuberkuloid (TT), mejni tuberkuloid (BT), srednji mejni (BB), mejni lepromatozni (BL), lepromatozni (LL); https://www.hrsa.gov/hansens-disease/diagnosis/classification
• *****AZT/ARV: AZT: azidotimidin (nelastniško ime), trgovsko ime Zidovudin ali Retrovir; ARV: Anti Retro Virusna zdravila
• ******HAART: Kombinacija vsaj treh protiretrovirusnih zdravil. Visokoaktivno protiretrovirusno zdravljenje (HAART, angl. Highly active antiretroviral therapy).
• *******RPR (Rapid Plasma Reagin): Hitri test za reagin v plazmi (test RPR ali titer RPR) je vrsta hitrega diagnostičnega testa, ki v krvi bolnika išče nespecifična protitelesa, ki lahko kažejo na okužbo s sifilisom ali sorodnimi neveneričnimi treponematozami. Je eden od številnih netreponemalnih testov za sifilis (skupaj z Wassermannovim testom in VDRL testom). Izraz reagin pomeni, da ta test ne išče protiteles proti sami bakteriji Treponema pallidum, temveč protitelesa proti snovem, ki jih celice sprostijo, ko jih poškoduje T. pallidum (kardiolipin in lecitin). Tradicionalno je bilo serološko testiranje sifilisa opravljeno z uporabo netreponemskega testa (NTT), kot je RPR ali VDRL test, pri čemer so bili pozitivni rezultati nato potrjeni s posebnim treponemskim testom (TT), kot sta TPPA ali FTA-ABS. Ta algoritem trenutno podpira Ameriški centri za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC). Poleg tega, da služi kot presejalni test za sifilis, pa se lahko s titrom spremlja napredovanje bolezni skozi čas in njen odziv na terapijo. Tradicionalni algoritem, ki uporablja NTT, ki mu sledi TT, ostaja standard v mnogih delih sveta.

• Avtor: Mike Stone
• Vir: https://mikestone.substack.com/p/the-syphilis-scam-imitation-game
• Prevod: Irena Z.
• Lektura: Darinka Z.