Razumni dvomi o obstoju virusov

V nadaljevanju si lahko preberete preveden članek (vir je naveden spodaj, pod člankom), ki temelji na delu znanega nemškega virologa dr. Stefana Lanke.

1. Namesto izolacije virusa od drugih spremenljivk se uporablja gojenje (pomnnoževanje virusa) v celični kulturi

Vse tako imenovane izolacije virusa so opravljene na kulturi celic. Vzorec bolnika dodajo na kulturo celic in opazujejo, če bo prišlo do spremembe v morfologiji, tako imenovanega citopatičnega učinka (CPE). V celični kulturi je tako mešanica vsaj dveh organizmov, vero (opičjih) celic in bolnikovega vzorca, ter seveda še domnevnega “virusa”. Gre za mešanico. Upoštevati je potrebno, da je pri citopatičnemu učinku, ki ga imajo za dokaz prisotnosti “virusa” kot razlog potrebno upoštevati vse spremenljivke v poskusu. In teh je več, ne samo ena (virus).

2. Uporaba nedokazanih predpostavk

“Virologi” vedno predpostavijo, da so domnevni “virusi” prisotni v vzorcih, ki jih uporabljajo za svoje poskuse s celično kulturo, brez da bi prej dokazali, da so “virusi” v resnici tam.

Eden od izgovorov, ki jih imajo je, da je “virusov” premalo, da bi jih našli. Gre za protislovje, saj hkrati trdijo, da so “virusi” najbolj razširjene in raznolike biološke enote z domnevnim številom od 1×10^10 do 1×10^31. Če “virusov” ne najdete v vzorcih, ki so odvzeti bolnikom, potem ne morete trditi, da imate dokaze o njihovem obstoju.  

Poudariti je potrebno, da je trditi, da je “virusov” premalo podobno trditvi, da je v naravi premalo samorogov, da bi jih našli. Če jih ne najdete, potem tudi ne morete trditi, da obstajajo. To je čisto preprosta zdrava kmečka pamet.

3. Pomanjkanje ustrezne kontrole

Vsi poskusi s celično kulturo, ki jih izvajajo “virologi”, se izvajajo brez ustreznih kontrol (slepega poskusa), pri kateri bi upoštevali vsako spremenljivko v poskusu.

Ko so bili opravljeni ustrezni kontrolni poskusi, so pokazali, da so rezultati, za katere “virologi” verjamejo, da so dokaz “virusa”, v resnici posledica slabih pogojev gojenja celic tj. uporabe antibiotikov v kombinaciji s stradanjem. To sta dokazala 2 neodvisna laboratorija med poskusi z “virusom” ošpic 2011-2017 v Nemčiji, leta 2021 pa je to še enkrat dokazal dr. Stefan Lanka.

4. Mešanica sestavin ni izolacija

Definicija izolacije “virusa” je v “virologiji” odvzem nečistega vzorca bolnika, ki ga nato dajo v celično kulturo. To očitno ni izolacija česar koli. Virus bi najprej morali očistiti in dokazati v samem vzorcu bolnika, preden ga dajo na celično kulturo.

5. Učinek ne dokazuje vzroka

Če nekdo zboli in celo umira, potem to še ni dokaz za “virus”. Prav tako kot uničeno dvorišče ni dokaz za samoroge.

6. Genomi ne dokazujejo ničesar

Mnogi domnevajo, da so objavljeni genomi domnevnih “virusov” dokaz, da gre za “viruse”. To prepričanje temelji na napačni domnevi, da so bili “virusi” izolirani in ločeni od vsega ostalega in, da je bil genski zapis določen neposredno od “virusa”.

V resnici so vsi genomi rezultat določenih kratkih genskih zaporedij mešanice genskega materiala, za katerega se zgolj domneva, da je virusni. Potem pa te kratka zaporedja sestavijo skupaj v celoto s pomočjo računalnikov. Pri tem postopku nastane zapis poln vrzeli in prekrivanj. Te se nato s pomočjo računalnikov zapolnijo in zgladijo s procesom, ki se imenuje poravnava. Rezultat vsega je popolnoma nov zapis, ki v resnici kot celota ne obstaja. Obstaja le na papirju in v računalnikih (“in silico”).

Prav tako pa je celo nemogoče trditi, da ima “virus” sploh genetski material. Tega je potrebno najprej najti.

7. Fotografije niso dokaz

Vse fotografije domnevnih “virusov” so fotografije, posnete na poskusih s celično kulturo. Lahko so celični fragmenti mrtvega in umirajočega tkiva, ki so jih povzročili sami pogoji poskusa pred fotografiranjem. Lahko so artefakti, proizvedeni s postopkom fotografiranja z elektronskim mikroskopom. (Videz je lahko zavajajoč – https://kidney360.asnjournals.org/content/1/8/824).

8. Pomanjkanje drugega osumljenca

Obtoževanje neobstoječih “virusov” da povzročajo različne bolezni je še hujše kot obtoževanje nedolžnega človeka za umor kljub pomanjkanju dokazov samo zato, ker vam manjka dokazov o drugem osumljencu.

9. Napačna razlaga pomena protiteles

Ljudje, ki opravijo test na protitelesa domnevajo, da te beljakovine nudijo zaščito pred “virusi” in da pozitiven rezultat pomeni, da ste “imuni”. Vendar pa to ni točno.

Da bi protitelo nastalo, bi nas moralo telo (v tem primeru virus) dejansko napasti (od tod tudi ime protitelo). Ker pa obstoj “virusov” ni bil nikoli dokazan, mora biti vloga teh beljakovin nekaj drugega.

10. Goljufija s cepivi

Ljudje, ki verjamejo v cepiva, verjamejo, da jim bodo ta zagotovila zaščito pred “virusi”. Težava je v tem, da ne morejo ponuditi nobene zaščite, če za “virus” še ni bilo nikoli dokazano, da obstaja. Poleg tega vbrizgavanje toksinov in tujega genskega materiala ne more spodbujati zdravja in dejansko deluje popolnoma nasprotno. Vse študije in raziskave, ki so bile opravljene med cepljenimi in necepljenimi kažejo, da so necepljeni ljudje veliko bolj zdravi kot pa cepljeni.

Več o tem na https://rightsfreedoms.wordpress.com/2021/05/06/ten-year-study-unvaccinated-children-far-healthier-than-their-vaccinated-peers/ in še sama študija: https://www.mdpi.com/1660-4601/17/22/8674.

11. Odvračanje pozornosti s PCR

Mnogi ljudje se prepirajo o številu ciklov PCR, vendar to le odvrača pozornost od glavnega vprašanja. To je pomanjkanje dokazov za obstoj “virusa” . Tudi manjše število ciklov ne bi bilo dovolj, da bi PCR postala veljavna testna metoda.

Ker ni dokazov za obstoj “virusa”, je PCR popolnoma nesmiseln. Prav tako PCR nikoli ni bil mišljen kot diagnostično orodje. Pri PCR gre za pomnoževanje genskega materiala, tako kot je Xerox metoda pomnoževanja slike na papirju. Vendar pa niti PCR niti Xerox ne moreta določiti izvora genskega materiala ali slike na papirju, zato sta neuporabna.

To tudi pomeni, da je vsa statistika primerov in smrti, ki se pripisuje domnevnemu “virusu”, popolnoma nesmiselna in nepomembna.

Opomba: Ker, če začetnega virusnega genoma ni v fizični obliki izven računalnika – sekvenca je le “in silico”, kaj potem PCR pomnožuje??? Razlago sekvenciranja prvega genoma bolnika v Wuhanu najdete tukaj.

Pomisleki: Vprašajmo se, zakaj so pa šli iskat enega novega povzročitelja, če simptomi niso res nič posebnega in jih najdemo tudi pri kemični pljučnici – https://www.webmd.com/lung/chemical-pneumonia

• Vir: https://truthseeker.se/a-breakdown-of-the-problems-in-virology/
• Prevod: Irena Z.