Resnica o črnih kozah, 1. del
Leta 1967 se je povsod vrtela naslednja reklama: »Črne koze so nevarna bolezen, ki vam lahko povzroči resne posledice in pušča za sabo smrt, kjerkoli se pojavi. Nalezete se jih lahko kjerkoli in kadarkoli. Zato je medicinska znanost iznašla preprosto orožje, ki prepreči, da zbolite za to nevarno boleznijo. Cepivo vam je dostopno na več mestih, pridemo celo na dom!« Zveni znano?
Leta 1980 je SZO javnosti naznanila, da so z množičnim cepljenjem dosegli velik uspeh in izkoreninili črne koze. Leta 1977 so zabeležili zadnji primer črnih koz. Tudi v današnjih novicah lahko zasledite, kako so črne koze prva in edina bolezen, ki jih je SZO uspela popolnoma izkoreniniti s cepljenjem.
Kaj pa, če ni vse tako, kot so nas učili od otroštva dalje? Kaj pa, če ta bolezen ni bila nikoli v resnici izkoreninjena? Ali če imamo morda o tej bolezni popolnoma napačno predstavo? O tem govori prispevek Ekaterine Sugak, ki je v celoti objavljen na njeni spletni strani v angleškem, ruskem in nemškem jeziku. Govori o zgodovinskih in znanstvenih dejstvih, ki dajejo drugačno predstavo o tej domnevno nalezljivi bolezni. Povzetek v slovenščini objavljamo v treh delih. Prvi del govori nekaj o zgodovini te bolezni, ki so jo daleč nazaj imenovali drugače. Ker so jo predstavljali kot kazen za greh, pa je nudila tudi številne možnosti za zaslužke in manipulacije oblasti, ki so se na ta način znebile svojih neželenih nasprotnikov.
Veliko ljudi ima napačno predstavo o tem, da so se črne koze v zgodovini vedno nanašale na točno določene in za to bolezen specifične bolezenske znake, s katerimi so to bolezen razlikovali od ostalih. Vendar pa to ni res. Enake simptome so v zgodovini opisovali tudi pri boleznih, ki jih zgodovina zapisuje kot gobavost ali kugo.
V antični Grčiji, ki jo smatramo za zibelko zahodne medicine, so za vsako bolezen imeli enak izraz: oskrunjenje, znamenje krivde, grško Miasma. Bolno osebo so smatrali za nečisto, saj naj bi ta oseba razjezila bogove in obsedel jo je demon. Tako osebo so izolirali od ostalih ljudi, v strahu, da se hudobni demon s kontaktom ne bi naselil tudi vanje. Stara grška vraža se je tako preoblikovala v idejo, ki jo sodobnost imenuje Okužba. Ta izraz se ne uporablja v Tradicionalni kitajski medicini in v Ayurvedi, saj te vede nikoli niso povezovale bolezni s kaznovanjem.
Tako se je od antične dobe dalje strah pred okužbo uporabljal zaradi dobička ali za doseganje političnih ciljev. To je omogočilo med drugim tudi to, da se je neželene osebe označilo kot bolne in kužne ter jih tako od ostalih izoliralo v karantene ali bolnišnice. Vsak, ki pozna zgodovino zaporov, ve, da je večina zaporov izšla iz bolnišnic.
Vraževerje se je nadaljevalo v Starem veku, kjer so še vedno verjeli, da je bolezen kazen za greh. V tem času so tako bolezen imenovali gobavost. Tudi pri tej bolezni so se simptomi stalno spreminjali, celo do te mere, da so za gobavca razglasili osebo brez simptomov. Odnos do take osebe pa je bil vedno enak: gobavec je nečist in nevaren za ostale ljudi. Potrebno ga je izključiti iz družbe. Tetovirali so ga in ga prisilili, da je nosil za gobavca značilne obleke, z zvoncem, obešenim okoli vratu, pa je najavljal svoj prihod ostalim ljudem, da so se lahko pravočasno umaknili. Gobavec je bil na koncu izgnan iz družbe, moral je zapustiti svojce in ob odhodu so mu predčasno posvetili pogrebno mašo. Družba ga je smatrala za mrtvega.
Kot zanimivost naj omenimo, da nemška beseda za gobavost »Aussatz« pomeni IZGON.
In kako so diagnosticirali to bolezen? V ta namen so bili po celi Evropi prisotni zdravniški tribunali. Kot opisujejo kronike iz 11. stoletja, je bil tribunal sestavljen iz duhovnikov in mestnih svetnikov. Tribunal (medicinsko sodišče) te je lahko spoznal za gobavega zaradi dihalne ali kožne bolezni, na podlagi plešavosti, otekline, izpuščaja, aken…. Uvedli so celo testiranje za pojav »kurje kože«. Če si bil neželen, je že poročanje, da imaš nočne more, ker se sliši tvoje vpitje sredi noči, zadostovalo, da so zaključili, da te je obsedel demon. Zaprli so te lahko, če si bil preglasen ali pa si se preveč smejal. Eden od testov je bil celo testiranje s petjem. Za gobavce so razglasili tudi take, za katere so menili, da se ukvarjajo s čarovništvom, ali pa ker so bili v stiku z gobavcem. Če si imel ustrezne simptome, si bil pogubljen. Če pa teh simptomov nisi imel, so te še vseeno lahko proglasili za gobavca.
Izraz GOBAVOST so v 13. stoletju zamenjali s KUGO. Simptomi so se stalno spreminjali, med posameznimi regijami so obstajale razlike v simptomih, odvisno od tega, kateri so bili najpogostejši. Še danes smatramo, da je imela kuga veliko različnih manifestacij, zato so jo preimenovali v bubonsko, septično, pljučno in kožno kugo. Druge manifestacije so znane kot meningitis, laringitis in očesna kuga. Glavni simptomi kuge so vročina, tresavica, glavobol in slabost.
Takrat je bila oblast v rokah cerkve, ki je kugo uporabljala za nadzor populacije. Na primer, upornike so enostavno izolirali tako, da so celotno soseščino zaprli zaradi karantene, jih stradali in jih nato pobili z opravičilom, da so grešniki. Ljudi pa so prisilili v zdravljenje z živim srebrom. Zato nas ne preseneča, da so ljudje začeli skrivati znake bolezni, v strahu pred nemilostjo inkvizitorjev, ki bi jih obsodili bolezni zaradi pomanjkanja vere.
Ljudi so lahko zdravili le za to določeni avtorizirani zdravilci, ki pa so svoje umetnosti skrivali. Duhovniki, preoblečeni v zdravnike, še danes opravljajo le zanje rezervirano funkcijo. Državni mogotci zahodne družbe tako vedno ščitijo svoje vodstvo in za zdravnike usposabljajo elitne enote, ki dobijo v roke neznansko moč. Država pa zatira vse zdravilce, ki so neodvisni, še posebej, če njihovo zdravljenje deluje.
Kasneje je izraz KUGA zamenjal izraz ČRNE KOZE. Kako značilno je njihovo ime v francoščini, Petite veroles (Malo zlo), medtem ko Grosse veroles (sifilis) pomeni Veliko zlo. Kajti sifilis je bil oznaka za bolezen tistih ljudi, ki so po mnenju cerkve zagrešili največji greh. Z dogmo brezmadežnega spočetja je Vatikan, oziroma ideologija rimskokatoliške cerkve, preganjal vse, ki se glede tega niso ustrezno obnašali. Konkretizacija božjega kaznovanja zaradi nespoštovanja je bila bolezen. Nalepka za sifilis je bila tako najpogostejša za neporočene ženske, ki so zanosile, za poročene z zunajzakonskim razmerjem, oziroma za ljudi, ki so jih želeli izločiti iz družbe. Bili so stigmatizirani in prisiljeni v zdravljenje z živim srebrom, ki ni povzročilo le deformacije in obarvanosti kože, ampak tudi izključitev iz družbe. In tako so se rodile spolno prenosljive bolezni, ki jih tudi današnje vlade še posebej varujejo. Med njimi je najbolj znana tista, ki jo imenujejo AIDS.
Tako je bil izraz črne koze rezerviran za manjše grehe, ki niso bili spolne narave. Nanašal se je na bolezni, za katere so bili značilni izpuščaji, dihalne bolezni in celo tumorji.
Zato lahko trdimo, da zapisi v obdobju od 13. do 16. stoletja ne opisujejo pravih epidemičnih bolezni. Kot je zapisala zgodovinarka Lori Jones: »Če bi pri kugi šlo za tako hudo in katastrofalno bolezen, potem bi našli vsaj kakšno ilustracijo in enoten opis za to bolezen, pa ga nismo.« Tako moderni zgodovinarji zaključujejo, da iz zgodovinskih ilustracij ne morejo določiti ali je šlo za gobavost, črne koze ali kugo. V 16. stoletju pa se v knjigi Een Booeck van den Poeken pojavi biblijski karakter Job, ki je oznaka za osebo, ki je trpela za gobavostjo. Vendar na slikah, ki ga upodabljajo, ne opazimo simptomov za gobavost.
Ko je ugled Vatikana začel usihati zaradi številnih zlorab in arbitraž inkvizicije, so ljudje nehali verjeti v religiozne vzroke za bolezen. Demoni bolezni so se postopoma materializiral v bolezenski toksin, ki se latinsko imenuje virus. Duhovnike so zamenjali zdravniki. Smatrali so, da so se ljudje pozdravili, ker je njihovo telo proizvedlo protistrup za bolezenski toksin. Verjeli so, da telo človeka, ki postopoma uživa določen strup v malih količinah, postopoma ustvari protistrup, ki ga bo kasneje zaščitil pred veliko količino tega strupa.
Kot primer so navedli alkohol. Če oseba redno uživa alkohol, se učinki opitosti na njej pokažejo kasneje kot pri osebi, ki alkoholnih pijač ne uživa in zato nima proizvedenega protistrupa. V resnici ne gre za proizvodnjo protistrupa (protiteles), le jetra uživalca alkohola proizvajajo vedno več encimov za njegovo razgradnjo. To je nekaj, česar ljudje v preteklosti niso razumeli.
V skladu s tem verovanjem so začeli vsebino »pustul« bolnikov vbrizgavati v telo zdravih ljudi, ki naj bi ustvarilo protistrup. V skladu s tem se je razvil tudi pojem imunost za bolezen, ki ga v današnjih časih imenujemo proizvodnja protiteles in cepljenje.
V takratnem času je bilo popularno tudi zdravljenje s puščanjem krvi za namen redčenja strupa, kar je nemalokrat povzročilo smrt bolnika. Tak primer je na primer Mozart, znani pa so tudi številni primeri izkrvavitve hemofilikov (bolniki, pri katerih je oteženo strjevanje krvi).
Zaradi lakote in številnih vojn je bilo takrat veliko bolnikov. Ker so ljudi takrat zdravili s strupi in sintetično proizvedenimi protistrupi (živo srebro), jih je veliko umrlo. Dnevna doza uživanja raztopine živega srebra je bila 1.5 litra v veri, da se tako sprošča bolezenski toksin iz telesa. Živo srebro se tako v cepivih nahaja še danes.
Goethe je leta 1831 v svojem delu Faust podrobno opisal, kako so na tisoče ljudi ubili z napačnim zdravljenjem z živim srebrom. Faust in njegov oče sta kot zdravnika prakticirala takšno zdravljenje in na koncu so ju proglasili za rešitelja, čeprav sta z vbrizgavanjem živega srebra ubila na tisoče bolnikov.
| Faust v izvirniku | Direktni slovenski prevod |
|---|---|
| Da ward ein roter Leu, ein kühner Freier, | Tam je bil rdeči lev, drzni ženin, |
| Im lauen Bad der Lilie vermählt, | V blagodejni kopeli lilije, |
| Und beide dann mit offnem Flammenfeuer | In oba nato z odprtim ognjem |
| Aus einem Brautgemach ins andere gequält. | Sta bila siljena iz ene poročne sobe v drugo |
| Erschien darauf mit bunten Farben | Nato se je s svetlimi barvami pojavila |
| Die junge Königin im Glas, | V čaši Mlada kraljica, |
| Hier war die Arzenei, die Patienten starben, | Tu je bilo zdravilo, ki je ubijalo bolnike |
| Und niemand fragte: Wer genas? | In nihče se ni vprašal: »Kdo si je opomogel?« |
| So haben wir mit höllischen Latwergen | Tako smo s peklenskim elektuárijem* |
| In diesen Tälern, diesen Bergen | V teh dolinah, na teh gorah |
| Weit schlimmer als die Pest getobt. | Besneli huje od kuge. |
| Ich habe selbst den Gift an Tausende gegeben, | Sam sem dal strup tisočerim, |
| Sie welkten hin, ich muss erleben, | Veneli so, in jaz moram biti priča temu |
| Dass man die frechen Mörder lobt | Da se predrzne morilce še časti. |
*zdravilni pripravek, nekdanje zdravilo goste konsistence
Obstajajo različne razlage alkimističnega procesa. Tako lahko v podobi poroke vidimo tudi kemijski proces oziroma proizvodnjo »zdravila, protistrupa«, saj pride do zveze med moškim škrlatnim levom (morda rdečkasti živosrebrov oksid) in žensko lilijo (morda klorovodikova kislina), ki se segrevata nad plamenom, da nastane potomstvo, t..j. mlada kraljica (domnevno »zdravilo« proti kugi, morda kalomel, ki jih je ubilo na tisoče zaradi množičnega zdravljenja). Pa vendar ni nihče preveril, če je zdravilo pomagalo in zdaj nihče ne govori o tem, da so bolniki umirali; Še več, morilci so deležni občudovanja! (op. prev.)
Več o tem https://en.wikipedia.org/wiki/Mercury(II)_chloride
V skladu z mišljenjem o koristnosti vbrizgavanja strupov in protistrupov pa se je pojavila še variolacija. Vbrizgavanje izločkov bolnikov s črnimi kozami v zdravega človeka naj bi povzročilo tvorbo protistrupa za črne koze.
Kasneje se je pojem BOLEZENSKI TOKSIN spremenil v sodobnejšega. Izraz PATOGENI VIRUSI in BAKTERIJE so zamenjale toksin, izraz variolacija pa je zamenjalo cepljenje.
Nespecifičen izraz za črne koze je bilo potrebno preimenovati v več možnih bolezni, pri katerih se pojavi izpuščaj, saj je bil to edini način, da prikažejo, da je cepljenje učinkovito. Že Bernard Shaw je leta 1906 pokazal na zdravniške laži glede učinkovitosti imunizacije z vpeljavo na novo diagnosticiranih bolezni, ki so vključevale izpuščaj.
Resnica je torej, da črne koze niso bile nikoli izkoreninjene, ampak je prišlo le do spremembe klasifikacije, kjer se je hkrati spremenilo tudi ime bolezni. Kar se je včasih smatralo za črne koze, danes imenujejo vodene koze (norice), opičje koze, Tanapox, škrlatinka, ošpice, rdečke, zoster, mehkužke (molluscum contagiosum), erythema multiforme, impetigo, dermatitis …
To so le oznake za bolezenska stanja, ki jih spremlja izpuščaj in so bila včasih imenovana preprosto črne koze. Vendar pa hkrati nudijo neskončno možnosti za večkratno cepljenje. Vse te oznake so samo različne stopnje istega procesa, ki mu pravimo razstrupljanje.
Več o težavah s prekrivanjem simptomov pri boleznih z izpuščaji, s katerimi so se srečevali že zdravniki v preteklosti, da bi ločili bolezni med seboj, pa bomo pisali v drugem delu.
- Avtorica: Ekaterina Sugak
- Vir: https://gustirnagusti.wordpress.com/2023/01/16/resnica-o-crnih-kozah in https://www.ekaterinasugak.com/
- Prevod: Irena Z.
- Lektura: Darinka Z.
