Resnica o črnih kozah, 2. del

Težave pri razlikovanju med boleznimi z izpuščaji

18. 2. 2022 je Ministrstvo za zdravje kot strokovno podlago za obvezno cepljenje proti otroškim boleznim, ki naj bi jih povzročili virusi, podalo predvsem zgodovinsko ozadje, namesto strokovne podlage, o čemer smo že poročali. Pa poglejmo, kako močno so med ošpicami, črnimi kozami in noricami ter drugimi boleznimi z izpuščaji (eksantemi) zares razlikovali v zgodovini.

Težave pri razlikovanju črnih koz in ošpic

Prvo razlikovanje med ošpicami in črnimi kozami je navedel Al-Razi, zdravnik, alkimist in filozof, ki je živel v 9. stoletju v Perziji. Po mnenju nekaterih strokovnjakov opisuje te razlike tako živo, da ničesar več ni treba dodati.

»Pred izbruhom opazimo konstantno vročino, bolečine v hrbtu, draženje nosu in moraste sanje. Obstajajo tudi posebni simptomi, kot so bolečine v hrbtu z vročino, občutek zbadanja po celem telesu, zatekanje obraza, ki izgine in se ponovno pojavi, otekanje vratu, vnetje in rdečica lic, rdečica v obeh očesih, občutek teže celega telesa, močno nelagodje, katerega simptoma sta pretegovanje in zehanje, bolečina v grlu in prsnem košu, z rahlo oteženim dihanjem in suhim kašljem, gosti izpljunek in hripavost glasu, glavobol in občutek težke glave, nemir, slabost in tesnobnost (s tem, da so nemir, slabost in tesnobnost pogostejši pri ošpicah kot pri kozah, medtem ko so bolečine v hrbtu bolj značilne za koze kot za ošpice), vročina, vnetje črevesa, svetleča rdečica, posebno izražena na dlesnih).«

in nato še navaja:

»Če opazite kateregakoli od teh simptomov, še posebej, če jih spremlja močna bolečina v hrbtu, moreče sanje s konstantno vročino, potem ste lahko prepričani, da gre za eno od teh dveh bolezni. S to razliko, da so pri ošpicah bolečine v hrbtu milejše. Pri črnih kozah pa je opaziti močnejšo slabost in tesnobnost, razen če so koze hude oblike. To nam kaže na to, da so ošpice posledica žolčne krvi.«

Stoletje kasneje je perzijski zdravnik Ibn Sina napisal, da so si znaki za koze in ošpice podobni, le da so pri ošpicah bolečine v hrbtu milejše, sta pa močnejša slabost in vnetje.

Perzijski zdravnik Masoudi, ki je umrl 70 let kasneje kot Al-Razi, pa je smatral koze in ošpice za isto bolezen. Podobno tudi zdravnik Ibn Zuhr, ki je živel stoletje kasneje, ni razlikoval med obema boleznima.

Že med perzijskimi zdravniki ni opaženega konsenza, ali gre pri ošpicah in črnih kozah za ločeni bolezni ali samo za različno manifestacijo istega procesa.

Težave glede razlikovanja med ošpicami in črnimi kozami so se nadaljevale, dokler ni leta 1980 SZO razglasila, da so črne koze izkoreninjene.

V preglednem članku, Burke A. Cunha, MD. Smallpox and measles: historical aspects and clinical differentiation. Infectious disease Clinics Volume 18, issue 1, P79-100, 2004 DOI, ki opisuje klinično manifestacijo in zgodovinski pregled razlikovanja med ošpicami in črnimi kozami, tako lahko preberemo naslednje:

»Ker črnih koz nikoli niso uspeli dobro razlikovati od ostalih bolezni, ki se manifestirajo z izpuščaji in vročino (ošpice), nalezljivost črnih koz v antiki verjetno še ni bila sprejeta. Po nastanku velikih mestnih centrov, kjer je bila koncentracija prebivalstva visoka, pa je bil najbolj pomemben faktor pri nalezljivosti in ohranjanju te bolezni, selitev prebivalstva. Selitev prebivalstva je tudi odgovorna za širitev bolezni po letu 1500.

V antiki so črne koze in ošpice že poznali. Ošpice, ki so jih Italijani poimenovali kot Morbillo (Morbili), so bile izraz rezerviran za malo kugo (Small plague), medtem ko so bile druge bolezni poznane pod izrazom Il Morbo ali velika kuga. Stoletja so tako obstajale bolezni, kot so škrlatinka, rdečke, ošpice in črne koze, ki so vključevale izpuščaj in vročino, vendar med njimi niso razlikovali. Že sam izraz za ošpice je zavajajoč, tako kot je klinično razlikovanje med ošpicami in črnimi kozami. Škrlatinko so tako imenovali Morbili confluentes, ošpice pa »Masern« v nemščini. V francoščini je izraz za ošpice »Rougeole«, v angleščini pa »Ruboela«, (opomba: ošpice pri nas trenutno imenujemo Morbilli, izraz Rubela pa je rezerviran za rdečke).

Slavni kanadski zdravnik iz 19. stoletja, Sir William Osler, eden od štirih ustanoviteljev instituta Johns Hopkins, je napisal: »Nekega dne sem našel na oddelku mladeniča z diagnozo črnih koz. Imel je bledi makularni izpuščaj z izrazitimi majhnimi papulami, ki pa niso imele trdote, značilne za to bolezen. Zvečer so izpuščaji zbledeli, zato smo ga razkužili in poslali domov. Ob drugi priložnosti smo sprejeli na oddelek otroka, ki naj bi imel črne koze, pa se je na koncu izkazalo, da so bile le ošpice. Tretjič pa sem naletel v mestni bolnišnici na mladeniča, pri katerem so pegasti papularni izpuščaj zamenjali za črne koze in poslali smo ga domov. Imel je manj sreče kot ostala dva, saj se je izkazalo, da je kasneje zbolel za hudo obliko črnih koz. Včasih sta splošno zdravstveno stanje in narava predhodnih simptomov boljše vodilo za diagnozo kot pa lastnost izpuščaja.«

V knjigi, ki jo je izdala SZO leta 1988, z naslovom Črne koze in njihovo izkoreninjenje (avtorji Fenner, Handerson, Arita, Ježek, Ladnyi), lahko preberemo: »Ošpice v zgodovini niso predstavljale posebnega problema v deželah, kjer so bile črne koze endemične. V drugih državah, kjer črnih koz niso poznali, pa so jih pogosto zamenjali za ošpice, kar pa je imelo usodne posledice pri sekundarnih primerih. V deželah, kjer so koze endemične, zdravniki večkrat prepoznajo izbruh bolezni, ki jih spremlja izpuščaj in se končajo s smrtnim izidom, za črne koze in jih kot take prijavijo oblastem. Pri teh se je kasneje večkrat izkazalo, da je šlo za ošpice.«

Še danes imajo zdravniki težko nalogo, saj so simptomi tako nespecifični in se prekrivajo, da je praktično nemogoče razlikovati med črnimi kozami in ošpicami.

Težave pri razlikovanju črnih koz in noric

V pregledni zgodovinski publikaciji Lise Willkinson iz leta 79, z naslovom The development of the virus concept as reflected in corpora of studies on individual pathogens. 5. Smallpox and the evolution of ideas on acute (viral) infections. Med Hist 23(1),1-28, 1979, DOI: 10.1017/s0025727300050997, lahko preberemo:

»Če poskušamo opredeliti, kakšen vpliv na zgodovino je imela bolezen, ki se je v zgodovini imenovala črne koze, ali pa samo opredeliti kronologijo bolezni, potem naletimo na problem razlikovanja te bolezni od ostalih vsaj pred letom 900, včasih tudi kasneje. Znano je, da se je virulentnost virusa razlikovala, ali pa je nezadosten in nepravilen opis klinične slike nudil veliko priložnosti, da so to bolezen zamenjali za druge bolezni, ki so jih prav tako spremljali izpuščaji in vročina. Dixon je napisal poročilo iz zgodnje zgodovine te bolezni. Ko je poskušal identificirati to bolezen retrospektivno, je naletel na velike težave.

Pisal je, da je pri mumiji Ramzesa V, na kateri so našli poškodbe zaradi izpuščajev, težko identificirati bolezen, zaradi katere je ta umrl 1100 let pr. n. št. Presenetilo pa ga je, da Hipokrat v svoji obsežni zdravniški literaturi te bolezni ni omenil. Prav tako opisa te bolezni ni moč najti v starogrški in starorimski medicinski literaturi, čeprav mnogi avtorji omenjajo, da naj bi bil prav izbruh črnih koz razlog za razpad rimskega imperija v 3. in 4. stoletju.

Problem predstavlja tudi neenotno izrazoslovje. Ko se je Variola (črne koze) prvič pojavila, nismo nikjer našli klinične slike, tako da ne moremo vedeti, če je šlo res za črne koze. Nekaj sto let zatem, ko so se pojavili izrazi, kot so Morbilli in črne koze, pa retrospektivno ne moremo razlikovati med boleznima, ki jima pravimo ošpice in črne koze, saj so klinične slike nepopolne. Dodatno pa se pri retrospektivnem določanju črnih koz pojavlja še možna zamenjava z noricami.«

Prvi, ki je želel ločevati med črnimi in vodenimi kozami (noricami), je bil Anglež dr. William Heberden, ki je živel konec 18. stoletja. Vodene koze je imel za bolezen z lažjim izidom (Varicella), bolezen črnih koz (Variola) pa je imel za bolezen težje oblike. Njegovo ločevanje med tema dvema boleznima ni bilo sprejeto vsaj do zgodnjih let 20. stoletja. Podobno se tudi kasneje s takšnim razlikovanjem ni strinjalo mnogo raziskovalcev in zdravnikov. Spraševali so se, ali je lahko le majhna razlika v razporeditvi izpuščajev po telesu zadosten kriterij, da se bolezen imenuje drugače. Heberden pa je kot razlog za razlikovanje med tema dvema boleznima navedel cepljenje proti črnim kozam, saj bi napačno diagnosticiranje lahko povzročilo, da se ljudje ne bi cepili, če bi že preboleli norice.

Pri tem je potrebno vedeti, da je bilo razlikovanje med tema dvema boleznima le v pričanju, kajti takrat delca tako majhne velikosti, ki naj bi jo imel virus, še ni bilo mogoče videti.

V svojem poročilu O noricah, ki je bilo objavljeno v Medical transactions. 1767, Heberden navaja naslednje:

1. Norice se lahko pojavijo brez kakršnihkoli predznakov ali predhodne bolezni, vendar pa imajo lahko, tako kot črne koze, naslednje predznake: tresavica, utrujenost, kašelj, bolečine, nespečnost, izguba apetita in tri dni trajajoča povišana temperatura.
2. Pri noricah so pustule večinoma enake velikosti kot pri črnih kozah, le da so pri noricah včasih manjše.
3. Ko so pustule zrele, se pojavi rumenkasta tekočina, ki je zelo podobna tisti pri črnih kozah.
4. Izpuščaj pri noricah ponavadi ne pušča brazgotin, tako kot pri črnih kozah, razen v primeru, da se bolnik praska, ali pa, če je izpuščaj preglobok.
5. Čas pojava in zrelosti hraste je glavni znak za razlikovanje med boleznima: drugi in tretji dan noric se na vrhu izpuščaja pojavi serum, 5. dan se na njem pojavi hrasta. Pri črnih kozah pa se hrasta pojavi kasneje.
6. Tuji zdravniki niso še nikoli opisali take bolezni in tudi njegovi sokrajani redko uporabljajo ime norice.
7. Trdil je, da je zaradi možne zamenjave med tema dvema boleznima, možna zamenjava pri izdelavi cepiva. Cepivo, namenjeno preventivi proti črnim kozam, je lahko pomotoma usmerjeno proti noricam.
8. Trdil je, da tuji avtorji posvečajo premalo pozornosti času, ki je potreben, da pri črnih kozah dozori hrasta, zato je slabo razlikovanje med tema dvema boleznima vprašljivo.
9. Obstaja tudi bolj agresivna vrsta noric, ki jo mnogi zamenjujejo za črne koze.

Po pregledu tega poročila ni jasno, zakaj je Heberden razlikoval med tema dvema boleznima, saj ni predložil nobenih dokazov o razlikah med simptomi, le manjše variacije med njimi. Še najbolj očitno je razlikovanje v dozorevanju hraste, ki je opisano pod točko 5.

Po njegovih besedah so bile pustule pri črnih kozah iste velikosti kot pri noricah. Prav tako kot pri črnih kozah, so pustule noric vsebovale rumeno tekočino. Na začetku je trdil, da norice niso za seboj puščale brazgotin, tako kot črne koze. Kasneje pa je izjavil, da lahko tudi norice povzročijo brazgotine, če jih praskamo ali pa če je oblika bolezni hujša. Omenil je tudi, da veliko strokovnjakov trdi, da so norice in črne koze enaka bolezen. Trdil je, da je zaradi velike podobnosti možna zamenjava primerov noric za črne koze. Ne samo, da je Heberdenu spodletel dokaz, da gre za različni bolezni, podal je tudi odličen argument, da gre za isto bolezen. Verjetno je ravno njegovo neprepričljivo razlikovanje med obema boleznima povzročilo, da zdravniki niso razlikovali med njima več kot stoletje kasneje.

Ko so bile v zgodnjem 20. stoletju njegove ideje končno sprejete, je zdravniški vestnik posvetil celoten prispevek težavam pri ločevanju med črnimi kozami in noricami. Zdravniki so poskušali najti razlike med porazdelitvijo izpuščajev po telesu, hitrostjo dozorevanja izpuščajev, kako globoki so ti bili, kako se je bolnik počutil…. V nasprotju z njimi pa so mnogi zdravniki še vedno trdili, da gre za enako bolezen, češ da čas trajanja vročine in dozorevanje izpuščajev nista dovolj značilna simptoma, da bi lahko šlo za dve različni bolezni. Tudi zdravniki brez razvitega kritičnega mišljenja so poročali, kako težko je zanesljivo določiti diagnozo na podlagi opisanih znakov.

Tako so v pismu, ki je bilo leta 1923 objavljeno v Britanskem zdravniškem vestniku, poročali o težavah pri ločevanju teh dveh bolezni med epidemijo v Sudanu. V pismu, objavljenem v British Medical Journal leta 1923, je tako pisalo:

»V enem od vaših prispevkov z naslovom Alastrim in blaga oblika črnih koz ste želeli, da bi nekdo naredil epidemiološko primerjavo med tema dvema boleznima zaradi blage oblike črnih koz, ki se je pojavila v Angliji. Žal tega ni mogoče storiti. Konec septembra leta 1922 sem sicer objavil poročilo o izbruhu črnih koz. Opazil sem tri stopnje bolezni: 1) blažja oblika, ki je ni možno razlikovati od noric, 2) alastrim, 3) črne koze.

V preteklosti je bilo potrjeno, da so črne koze in norice enaka bolezen, vendar pa vsak sodoben zdravnik, ki je upošteval znanstvene podatke zadnjih 50 let, trdi, da gre za dve različni bolezni. Kot zdravnik, ki je bil priča tej epidemiji, pa lahko osebno trdim, da me ne preseneča, kako se je trditev, da gre za isto bolezen, ohranila toliko časa. Lahko vam zagotovim, da se črne koze lahko pojavijo v taki obliki, da se jih zlahka zamenja za norice, če diagnoza temelji na porazdeljevanju izpuščajev po telesu, pojavljanju v posevkih, pojavljanju vseh stopenj erupcije v istem času in odsotnosti resnih konstitucijskih in piretičnih simptomov pri bolnikih, ki niso bili cepljeni. Da bi potekale norice in črne koze sočasno, smo temeljito preučili in izločili iz postopka. Še več, opazili smo lažjo obliko noric pri necepljenih osebah, čeprav so bile zdravljene skupaj s težjimi primeri obolelih za črnimi kozami. Te tudi kasneje niso obolele za črnimi kozami.«

V istem vestniku tako drugi zdravnik odgovarja: »Pomena diagnostičnih znakov glede ločevanja noric in črnih koz, še posebej v tem času, ko se pojavljata obe bolezni, ni možno preceniti. Veliko lastnosti je opisanih v učbenikih, vendar pa ti opisi povzročajo zmedo v diagnozi. Veliko drugih znakov je bolj zanesljivih, kot so: a) odsotnost bolečine v križu, b) prisotnost ovalnih in eliptičnih mehurčkov, c) vročina, ki se nadaljuje tudi po erupciji, d) dejstvo, da mehurček poči, če ga preluknjaš le na enem mestu, s čimer dokažeš, da je šlo le za en mehurček.«

Komentar Sugakove: Če se norice in črne koze tako močno razlikujejo, potem se je potrebno predvsem osredotočiti na tako majhne razlike, kot je na primer, kako mehurčki počijo, ko jih preluknjaš!

V prispevku iz leta 1923 poskuša Painton opisati kontrast med noricami in črnimi kozami. (Painton G.R. Diagnosis of Small-pox and chicken pox: A contrast Br Med J. 2(3284), 1080–1081 1923. doi: 10.1136/bmj.2.3284.1080). V prispevku so prikazane slike treh otrok, ki bi jih po množičnem cepljenju in razglašenem izkoreninjenju bolezni diagnosticirali kot norice. Po letu 1980 pri diagnosticiranju noben zdravnik več ne upošteva črnih koz. Vendar so leta 1923 pri dveh tretjinah otrok diagnosticirali črne koze.

V prispevku, ki ga je napisala Jackie Rosenhek, z naslovom Thinking outside the pox (Doctor’s review 2013), je opisan dogodek, ki se je zgodil kanadskemu zdravniku Williamu Oslerju (1849-1919), potem ko je 74 zdravnikov diagnosticiralo odraslega človeka kot težek primer noric. Pred zbranimi študenti in zdravniki so razkrili telo bolnika, ko je dr. Osler vzkliknil: »Moj bog, Futcher, ali res ne prepoznaš črnih koz?!« Takoj so vzpostavili potrebne ukrepe izolacije, pocepili vse navzoče in tako preprečili katastrofo.

Kot vidite, se tudi najbolj izkušeni in ugledni zdravniki takratnega časa niso mogli strinjati glede diagnoze.

V knjigi, ki jo je izdala SZO leta 1988, z naslovom Črne koze in njihovo izkoreninjenje, lahko preberemo naslednje:

»Norice, ki so se pojavile širom sveta, so bile najpomembnejša infekcijska bolezen, ki jo je bilo potrebno upoštevati pri diferencialni diagnozi, še posebej pri naslednjih treh okoliščinah:

1. v državah, kjer je bila Variola minor endemična,
2. pri cepljenih osebah,
3. v situacijah, kjer se norice pri odraslih osebah pogosto pojavljajo kot resna bolezen, še posebej v določenih delih Indije.

Na primer, raziskave po izkoreninjenju črnih koz leta 1976 so pokazale, da je šlo kar pri 63 % primerov diagnosticiranih črnih koz v resnici za norice (Ježek 1978). Težave se pojavijo pri resni obliki bolezni noric pri odraslih (White, 1978), še posebej v določenih delih Indije, kjer so se pojavili tako obširni izpuščaji, ki so vključevali tudi poškodbe na dlaneh in podplatih, da je bilo nemogoče ugotoviti, ali gre za norice ali črne koze. Med programom izkoreninjenja so se vsi taki primeri beležili kot črne koze in vzpostavili so se ustrezni preventivni ukrepi.«

Če povzamemo:

• Pred letom 1767, ko je Heberden vpeljal prvo diferencialno diagnosticiranje med noricami in črnimi kozami, so se vse norice diagnosticirale kot črne koze.
• Šele po letu 1900 so začeli zdravniki razlikovati med noricami in črnimi kozami. Po letu 1980, ko naj bi bile črne koze izkoreninjene, pa so vse bolezni, ki so se v preteklosti imenovale črne koze, začeli diagnosticirati kot norice.
• S tem postane jasno, kako so bile črne koze izkoreninjene.
• Norice oz. Varicella so samo bolj ustrezno poimenovanje, ki je bilo ustvarjeno leta 1767, končno vpeljano 100 let kasneje in je prevzelo poimenovanje bolezni, ki so jo pred tem imenovali črne koze. Na ta način se prebivalstvo zavaja glede uspeha množičnega cepljenja in izkoreninjenja črnih koz.

Razlike med črnimi kozami in opičjimi kozami

Pa poglejmo še danes zelo popularne opičje koze. Ali gre res za drugačno bolezen, ali le za novo poimenovanje bolezni, ki so jo pred letom 1980 imenovali črne koze? Po zgodovinskem pregledu ugotovimo, da so odkrili opičje koze leta 1958, ko so začeli z množičnim cepljenjem proti črnim kozam. Leta 1970 se je virus opičjih koz odločil, da bo skočil v človeka, in sicer v Kongu, 2 leti zatem, ko naj bi bile črne koze na tem območju izkoreninjene.

V knjigi, ki jo je izdala SZO leta 1988, z naslovom Črne koze in njihovo izkoreninjenje, lahko preberemo naslednje: »Glavni simptom, ki ločuje črne koze od opičjih, je povečanje bezgavk pri slednjih, skupaj z vročino, in sicer 1-3 dni pred pojavom izpuščajev.«

Vendar pa kasnejše objave iz leta 2020 (https://www.cfsph.iastate.edu/Factsheets/pdfs/monkeypox.pdf) to negirajo, s trditvijo, da bezgavke pri opičjih kozah niso vedno povečane. Publikacija iz leta 2018 tako trdi, da povečanih bezgavk v primeru opičjih koz niso opazili. V publikaciji iz leta 2013 (J A Cann, P B Jahrling, L E Hensley, V Wahl-Jensen. Comparative pathology of smallpox and monkeypox in man and macaques, Epub 2012. DOI: 10.1016/j.jcpa.2012.06.007 ) pa trdijo, da otekle bezgavke v primeru opičjih koz niso zadostno opisane. Do leta 1970 je veljala bolezen, ki jo danes imenujemo opičje koze, za črne koze. V objavi, ki sta jo napisali O.A. Zykova, E.A. Vorobyova. Clinic of the varicella zoster virus infection in adults and children avtorici trdita, da na podlagi študije, ki so jo izvedli na 202 otrocih in 55 odraslih, zaključujeta, da je povečanje bezgavk opaziti pri otrocih, ne pa pri starejših od 18 let. Povečanje bezgavk pa so opazili tudi pri noricah.

Zato lahko zaključimo, da so v preteklosti gobavost, kugo in črne koze imenovali vsako bolezen, vključno z dihalnimi obolenji in tumorji. Kasneje se je bolezen preimenovala v črne koze pri vseh boleznih, kjer so se pojavili izpuščaji. Po vpeljavi cepljenja proti črnim kozam v Evropi se je izraz za to bolezen razdelil na več drugih oznak: ošpice, norice in opičje koze, v realnosti pa je teh oznak še več. V knjigi, ki jo je izdala SZO leta 1988, z naslovom Črne koze in njihovo izkoreninjenje, lahko preberemo, da obstaja več bolezni, ki so jih v preteklosti zamenjali za črne koze, zato diagnosticiranje ne more biti uspešno le na podlagi simptomov. Po letu 1958 so zdravniki vse bolezni, ki so se pojavile po cepljenju in so vključevale izpuščaj, enostavno poimenovali drugače. In tako so bile črne koze izkoreninjene s spreminjanjem izrazoslovja.

Strategija spreminjanja simptomov z namenom zakrivanja neuspešnosti cepljenja pri otroški paralizi (Polio)

Podobno se je zgodilo pri otroški paralizi, kjer so z različnim izrazoslovjem zakrivali neučinkovitost cepljenja proti Poliu. Simptomi Polia so bili na začetku zelo obsežni: vneto grlo, slabost, glavobol, vročina, utrujenost, bolečine v trebuhu in bolj resni simptomi, ki so se pojavili v hrbtenjači, možganih in živcih, tj. parestezija, meningitis in paraliza. Po maju 1955, ko so ZDA uvedle množično cepljenje proti Poliu, so se simptomi zožili na meningitis in encefalitis. Zdravniki so prejeli nove smernice glede diagnosticiranja Polia, kjer je pisalo, da je Polio le paraliza, ki traja več kot 60 dni. Tako se je število primerov otroške paralize po cepljenju zmanjšalo s 50.000 – 60.000 na leto na nekaj sto primerov.

Epidemije so se tako končale le z razdelitvijo ene bolezni na več bolezni. Tak primer so črne koze, ki se po množičnem cepljenju in razglasu o izkoreninjenju imenujejo vodene koze (norice), opičje koze, herpes, škrlatinka, ošpice, rdečke, zoster, erythema multiforme, impetigo, dermatitis …

Danes pa se poslužujejo še obratne metode, in sicer s ponovnim združevanjem več različnih bolezni v enoten izraz, kar se je zgodilo pri bolezni, ki se imenuje Covid-19. Pri tej bolezni so vse bolezni z dihalnimi simptomi, kot so rinofaringitis, bronhiolitis, prehlad, sindrom akutne dihalne stiske (ARDS), pljučna tromboembolija, vsi tipi pljučnic, gripa, akutni bronhitis…., združili v eno, ki se imenuje Covid-19.

V primeru zgodbe o opičjih kozah je CDC pred kratkim objavil, da se narava izpuščajev pri zadnjih primerih bolezni opičjih koz razlikuje od tistih, ki so jih zdravniki v preteklosti opazili v Afriki, kjer je virus endemičen v 11 državah. Kot poroča Walensky: »V nekaterih primerih so ljudje opazili izpuščaj, ki je podoben bradavici ali mehurju, in sicer na omejenih področjih telesa, kar se razlikuje od izpuščajev po celem telesu, ki so jih opazili v endemičnih državah, tj. Osrednji in Zahodni Afriki. Lahko se zgodi, da bodo kateri od teh primerov neopaženi in nediagnosticirani.«

Zato je 23. 7. 2022 predsednik SZO dr. Thedros Adhanom Ghebreyesus razglasil izbruh opičjih koz za grožnjo svetovnemu javnemu zdravju. Tako je že majhna bulica na koži lahko simptom opičjih koz. In spet nas peljejo nazaj k stari definiciji za črne koze. Vodene koze (norice), opičje koze, herpes, škrlatinka, ošpice, rdečke, zoster, erythema multiforme, impetigo, dermatitis … so zdaj združene pod skupnim imenom opičje koze. Vsaka bradavica ali mozolj na vaši koži je zdaj lahko znak, da obolevate za opičjimi kozami.

Zdaj seveda obstaja PCR test, za katerega že vemo, da ne more diagnosticirati virusa opičjih koz. Ker vemo, da obstoja virusov še niso znanstveno dokazali.

O neznanstveni izolaciji virusov pa smo že pisali v mnogih prispevkih na tej strani, predvsem tule.

O tem, kako so zakrili (ne)uspešnost cepljenja proti črnim kozam in kaj zares povzroča to bolezen, pa v tretjem delu.

• Avtorica: Ekaterina Sugak
• Vir: https://gustirnagusti.wordpress.com/2023/01/16/resnica-o-crnih-kozah in https://www.ekaterinasugak.com/
• Prevod: Irena Z.
• Lektura: Darinka Z.