Resnična zgodba: Smrt očeta po cepljenju za Covid-19
Omenjeno pismo, ki si ga boste lahko prebrali v nadaljevanju, je 9. septembra 2021 objavila Tina Žalec na svojem Facebook profilu, saj njenega pisma, ki ga je napisala, ni želel objaviti nobeden od treh večjih slovenskih medijev. Pismo objavljamo z njenim dovoljenjem in upamo, da bo še kdo izbral pogum, da pove svojo zgodbo, saj je takšnih in podobnih primerov, s hudimi zapleti po cepljenju, zagotovo še več, a se o njih v uradnih medijih žal ne govori.
ODPRTO PISMO VLADI TER VSEM ODGOVORNIM
V začetku meseca avgusta je umrl moj oče. Dolga leta je živel z rakom. Zaradi bolezni in svojega zelo oslabljenega imunskega sistema je bil zelo zaskrbljen ob misli, da bi se okužil z novim virusom Covid-19. V strahu, da bi ga doletela še ta dodatna bolezen, se je bil primoran popolnoma izolirati. Tako je živel več kot eno leto in pol.
Ko je prišlo cepivo, je v tem videl tudi rešitev zase. Ker pa je bil bolan, je dvomil, da je cepivo zanj primerno. O tem, ali naj se cepi, je spraševal različne strokovnjake z medicinskega področja, onkologe, osebnega zdravnika, poklical je tudi na NIJZ itd. Nihče mu ni želel oz. znal dati kakršnihkoli informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločil najbolje zase. Vsakodnevno pa je bil podvržen dnevnim novicam, pozivom politikov in različnih zdravstvenih strokovnjakov k cepljenju ter ustrahovanju s posledicami ne cepljenja. Vsakdan vse večjim in večjim pritiskom.
Odločil se je za cepljenje. Zato, da bi se zaščitil, da bi spet lahko začel srečevati svojo družino, prijatelje, da bi živel. Prvo cepljenje je prenesel brez večjih stranskih učinkov (vsaj na videz). Konec julija je načrtoval praznovanje svojega 66. rojstnega dne, v restavraciji, z družino. Verjel je, da bo takrat popolnoma varen pred okužbo, saj ga je sredi julija čakalo še drugo cepljenje.
Drugi odmerek cepiva je prejel 15. julija. V 24 urah je telo odreagiralo. Organizem je doživel kolaps, organi, v že tako zelo prizadetem telesu, so začeli odpovedovati. Po dveh tednih hudega trpljenja je umrl. Večinski odziv in razmišljanje takoj, ko se je smrt zgodila, je bilo olajšanje, da se je rešil trpljenja. Saj je bil prav vsak dan zadnjih dveh tednov hudo trpljenje zanj in za vse, ki smo bili temu priča.
Prvi val čustev ob izgubi očeta je za mano. Nastal je prostor za vprašanja o tem, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo. Zakaj je moral oče umreti, ko pa je kljub bolezni, ki ga je že sama po sebi ubijala, želel še živeti in bi lahko še živel? Zakaj je moral umreti na tako strahoten način?
Zakaj so ga cepili, ko pa vemo, da morajo biti že otroci popolnoma zdravi za osnovna otroška cepiva, ki se jih uporablja že več desetletij in so že neštetokrat testirana? Zakaj so ga cepili, če pa ne bi proti gripi cepili mene, v kolikor ne bi bila tisti trenutek popolnoma zdrava? Zakaj so cepili očeta ob tako slabem zdravju in slabem imunskem sistemu s cepivom, katerega posledice so še tako neznane?
Te dni so v novih priporočilih NIJZ-ja zapisali, da lahko osebe s presajenimi organi in težje imunsko oslabljene osebe prejmejo tretji odmerek cepiva v skladu s presojo specialista. Mojemu očetu prav noben specialist ni znal oz. želel svetovati, kaj šele o tem presojal. V naši državi je prepovedana evtanazija, ker naj bi s tem spoštovali svetost življenja. Kako je potem mogoče, da se tako brez premisleka, slabega občutka in kakršnihkoli moralnih zadržkov cepi proti Covidu-19 kogarkoli, ki se zato ‘prostovoljno’ odloči? Kljub vedenju oz. domnevam, da je cepljenje za človeka lahko usodno? Če bi samo sluti, kaj ga čaka, se oče za cepljenje ne bi nikoli odločil.
Ob tem smo seveda kaj hitro ugotovili, da moj oče še zdaleč ni osamljen primer, da je takšnih primerov veliko, ampak se o tem enostavno ne govori oz. se jih ne sliši. Zdravniki, ki so očeta spremljali, nikdar niso zanikali, da gre za posledico cepljenja, vendar pa njegova smrt ni nikjer tako zavedena.
Pravite, da je vaš namen zaščititi najranljivejše ljudi, starejše in bolne. Vendar je vaša etična dolžnost, da to naredite tako, da ne puščate za seboj žrtev, kar se sedaj dogaja. To pomeni, da ste dolžni ljudi obravnavati na način, ki ga določa že ustava z osnovnimi človekovimi pravicami in svetostjo življenja.
Vse kar želim ob tem, kar se je zgodilo je, da smrt mojega očeta ni bila zaman. Da se praksa, ki se trenutno izvaja, nemudoma ustavi in se s tem da priložnost vsakemu, predvsem bolnemu človeku, da se odloči zase na podlagi celovite informiranosti in visoki skrbi zdravnikov.
V kolikor se to ne bo spremenilo, sem pripravljena uporabiti vsa pravna sredstva, ki jih imam na voljo, da se na podlagi smrti mojega očeta vašo prakso ustavi in da boste primorani prevzeti odgovornost za smrti ljudi in ljudi, ki trpijo težke posledice cepljenja, v katerega nas tako vneto prisiljujete. Upoštevajte svetost življenja in dajte ljudem celo resnico, saj so od nje odvisna naša življenja.
Tina Žalec, Tržič
In še Tinin pripis na Facebooku: To pismo sem s prošnjo po objavi poslala trem večjim slovenskim medijem. Z eno samo željo, da ne bi nihče več doživel tega, kar je moral doživeti moj oče. Pisma ni objavil nihče. Zato zgodbo širim sama še po tej poti.
