Skrivnosti iz življenja rastlin

Vsak dan na celotnem svetu okoli 65 milijonov kvadratnih kilometrov površine zelenih listov sodeluje v čudežnem procesu fotosinteze, pri katerem se proizvaja kisik in hrana za ljudi in živali. Ker se nam to zdi v vsakdanjem življenju samo po sebi umevno, se le redko navdušujemo nad skrivnostmi in fantastičnimi zmožnostmi rastlin. Poleg neverjetnih fizikalnih zmožnosti imajo rastline tudi zelo razvite čute in kot kaže neke vrste »psihične« sposobnosti in presenetljivo aktivno »čustveno« življenje. Še pred kratkim se je predpostavljalo, da so rastline avtomati brez čutil. Današnja znanstvena raziskovanja potrjujejo vizijo pesnikov in modrecev, da rastline lahko komunicirajo in imajo nekaj, kar bi lahko imenovali osebnost ali duša.

Ameriški pionirji in lovci na bizone so odkrili, da listi določene vrste sončnice (Silphium lacinatum) vedno kažejo točno v smeri sever-jug, kot kompas. Indijska sorodnica naši šentjanževki (Arbus precatorius) je tako občutljiva na električne in magnetne pojave v atmosferi, da Indijci po njenem »obnašanju« napovedujejo vreme. Poskusi, ki so jih delali v londonskem botaničnem vrtu Kew Gardens, so pokazali, da se s pomočjo te rastline lahko do neke mere napovejo potresi, vulkanski izbruhi in prihodi ciklonov, tornadov in orkanov.

Ovijalka vedno raste proti najbližjemu prijemališču, če pa premaknemo prijemališče (npr. žebelj na zidu), bo rastlina že po nekaj urah spremenila smer rasti. Ta nepojasnjen čut ji omogoča, da ko se premika skozi različne prepreke, ki bi nam, običajnim vidcem preprečevale gledanje, nezgrešljivo najde oprijemališče in se ovije okoli njega.

Rastline in glasba

T. C. Singh, predstojnik katedre za botaniko na Univerzi v Annamalaidu v Indiji je z različnimi poskusi pokazal, da glasba spodbuja rast rastlin. V več poskusih so v laboratoriju predvajali različne melodije različnim rastlinam in rezultati so bili izredni. Rastline, ki so »poslušale« glasbo, so rasle veliko hitreje in dajale tudi številnejše in večje plodove, kot kontrolne rastline, ki so rasle brez glasbe. Riž, ki so mu predvajali različne melodije tradicionalne indijske glasbe »raga«, je dajal za 25 do 60 odstotkov večji pridelek, kikiriki in neka vrsta tobaka pa za 50 odstotkov.

George Smith, botanik in kmetijski raziskovalec iz Normala, Illinois, ZDA, je na enem polju koruze in soje predvajal Gershwinovo glasbo, na drugem pa ne. Rezultat je pokazal, da sta koruza in soja na glasbenem polju hitreje skalili in imeli debelejša, bolj odporna in bolj zelena stebla. Poskus je ponovil na uskladiščenem semenu, in izkazalo se je, da je seme iz glasbenega dela skladišča skalilo veliko prej kot kontrolno seme.

Profesor biologije Francis F. Broman na ameriškem glasbenem konservatoriju Temple Blue College in njegovi študenti (glasbeniki) so delali poskuse z bučami. Na enem polju buč so osem tednov predvajali evropsko klasično glasbo 18. in 19. stoletja, na drugem pa rock. Na prvem polju so se rastline nagnile proti zvočnikom, medtem ko so se na drugem polju rastline nagnile stran od zvočnikov. Podobne rezultate so dosegli s koruzo, cinijami in žametnicami.

Nekatere rastline na »rockovskem« polju so zrasle nenormalno visoke in imele premajhne liste, nekatere pa so bile pritlikave ali zakrnele. Že dva tedna po začetku poskusa so ovenele vse žametnice, medtem ko so žametnice ob klasični glasbi krasno cvetele. Rastline pod vplivom rocka so porabile več vode. Pregled korenin po osemnajstem dnevu je pokazal, da so korenine »rockovskih« rastlin rasle slabo. Bile so redko razvejane s povprečno dolžino 2,5 cm. Korenine rastlin na polju s klasično glasbo so bile gosto razvejane in imele povprečno dolžino 10 cm.

Ko so primerjali kompozicije za orgle Johanna Sebastiana Bacha in klasične kompozicije za sitar, tradicionalni indijski inštrument, so se rastline, ki so poslušale Bacha, nagnile za 35 stopinj proti zvočnikom. Rastline, ki so poslušale tradicionalno indijsko glasbo, pa so se nagnile celih 60 stopinj proti zvočniku, kot bi se z vsemi silami poskušale dotakniti izvora zvoka.

Dva profesorja Univerze v North Carolini, L. H. Royster in B. H. Huang, sta v sodelovanju s C. B. Woodliefom, raziskovalcem v laboratoriju tovarne Fiber Industries v Shelbyu, delala poskuse, kako vpliva hrup na rastline. Rezultati, objavljeni v Journal of the Acoustical Society of America, kažejo, da hrup upočasni rast rastlin tudi do 40 odstotkov.

Da so rastline povezane z glasbo, po svoje dokazuje tudi matematik Hans Kayser iz Nemčije. Preučeval je intervale zvoka in rast rastlin. Odkril je zanimivo relacijo med glasbenimi toni in obliko rastlin. Če se vse note ene oktave projicirajo v prostor in se na specifičen način narišejo koti med njimi, dobimo prototip lista. Torej interval oktave, ki je temelj celotnega glasbenega ustvarjanja, vsebuje v sebi formo rastlinskega lista.

Rastline in elektromagnetizem

James Lee Scribner, inženir elektronike iz Greenvillea, South Carolina, ZDA je trideset let eksperimentiral z elektromagnetnim obsevanjem različnih vrst rastlinskih semen. Aluminijasti lonec, poln zemlje s semeni, je priključil na posebne elektrode in na ta način vplival na semena rastlin. Fižol je zrasel na nenormalnih 6,5 metrov višine in ena sama rastlina je dala 77 litrov plodov.

Na osnovi Scribnerjevih poskusov je Italijan Bindo Riccioni razvil postopek za električno prepariranje semen. Naprava, ki preparira 5 ton semen na dan, spušča semena med kondenzatorskimi ploščami. Tako preparirana semena so dajala do 37 odstotkov večji pridelek. V Rusiji so dosegli s podobno tehnologijo sledeče rezultate: pridelek zelene koruzne mase se je povečal za 15 do 20 odstotkov, ječmena in ovsa za 10 do 15 odstotkov, graha za 13 odstotkov in ajde za 8 do 10 odstotkov.

John Nash Ott, pionir upočasnjenega snemanja filma, je postal slaven s svojimi posnetki rastlin, pri katerih dobijo gledalci ob hitrejšem predvajanju občutek, kot da rastlina v nekaj sekundah zraste in se razvije. Ott je izpostavljal rastline vplivu televizijskih ekranov. Fižol, ki je rasel pred televizijskim ekranom, se je popolnoma deformiral. Nekaterim rastlinam so korenine rasle v zrak namesto v zemljo. Podobni poskusi na podganah so pokazali, da postanejo podgane, ki so izpostavljene sevanju ekrana, hiperaktivne in agresivne, čez čas pa postanejo letargične.

S. P. Ščurin iz Inštituta za avtomatizacijo in elektrotehniko v Novosibirsku je s sodelavci odkril, da živa tkiva komunicirajo med seboj tako, da pošiljajo in sprejemajo elektromagnetno sevanje. V dve s steklom nepredušno ločeni posodi so postavili kulture zdravih in bolnih celic. Če je kulture ločilo kremenčevo steklo, ki prepušča ultravijolično svetlobo, se je bolezen razširila tudi na zdrave celice. Če pa jih je ločilo steklo, ki ne prepušča UV svetlobe, se to ni zgodilo. Enak efekt so dobili, če so eno kulturo celic ubili z različnimi virusi, s strupom ali pa s smrtonosnim žarčenjem. Kot kaže, je za zdrave celice nevarno sevanje, ki ga oddajajo bolne celice, ker zdrave celice aktivirajo svoje obrambne mehanizme in to je usodno.

Rastline zaznavajo naša čustva

Poligraf uporabljajo za merjenje električnega potenciala človeškega telesa in temelji na principu galvanometra. Po obliki poligrama (zapisa poligrafa), ki prikazuje spremembe električnega potenciala, lahko ugotavljajo, če se oseba zlaže. Cleve Backster, eden najboljših ameriških strokovnjakov za policijsko preverjanje ljudi s pomočjo detektorja laži – galvanometra, je nekega dne elektrode galvanometra iz radovednosti pritrdil na list zmajevca, tropske rastline, podobne palmi (Dracaena massangeana).

Zatem je rastlino zalil. Namesto, da bi se električna prevodnost bolj vlažnega lista povečala, se je proti pričakovanju prevodnost zmanjševala po cik-cak krivulji. V drugem poskusu je nameraval rastlini zažgati list. Na njegovo začudenje, je ob tej misli, še preden je prijel za vžigalice, pisalo poligrafa naglo potegnilo ravno črto navzgor. To ga je tako presenetilo, da je začel z obsežnimi poskusi na 25 različnih rastlinah, med drugim tudi na pomarančah, bananah, čebuli in solati.

V enakih in podobnih poskusih je neštetokrat potrdil prejšnje rezultate. Rastline so reagirale na nevarnost, ki se je formulirala šele v glavi kot namen škodovati rastlini. Backster je ugotovil, da v določenih situacijah, ko se npr. približa kdo, ki pri svojem delu neprestano mrcvari rastline, poskusne rastline za nekaj ur nehajo reagirati, kot bi padle v »nezavest«. Ko nevarna oseba odide, rastline spet začnejo normalno reagirati.

Backster je ugotovil, da lahko rastline ugotovijo, kdaj se oseba zlaže. Na standardnem testu pri preverjanju laži mora oseba na vsa vprašanja o izbrani številki, ki jo je pred tem oseba izbrala, odgovoriti z ne. Backster je velikokrat ponovil ta poskus in vedno je rastlina močno odreagirala v trenutku, ko je na vprašanje o pravi številki oseba odgovorila z ne, medtem ko na ostala števila rastlina ni reagirala.

Ko je Backster ta poskus uspešno demonstriral nejevernemu prim. dr. Arestidu H. Esserju, psihiatru z znanstvenoraziskovalnega oddelka Rockland State Hospital v zvezni državi New York v ZDA, se je presenečeni Esser opravičil Backsterju, ker se je pred tem posmehoval njegovim trditvam. Tudi pri slepih poskusih, ko nihče razen storilca ni vedel, kdo je uničil npr. sosednjo rastlino, je rastlina vedno močno reagirala samo na prisotnost storilca.

Ko je Backster začel predavati o svojih odkritjih, je odkril, da rastline enako natančno reagirajo tudi na poljubni oddaljenosti od njega. Npr., vedno ko je prikazoval diapozitive zmajevca v nekem oddaljenem mestu, je njegov zmajevec, ki je bil ta čas doma in priklopljen na poligraf, burno reagiral. Backster si je zapisoval svoja čustva in stresne situacije in zapiske primerjal s poligrafom na oddaljenih rastlinah. Ugotovil je, da rastline vedno reagirajo na stresne situacije svojega lastnika. Tudi zapiranje rastlin v Faradayevo kletko in v svinčeno posodo ni spremenilo rezultatov: rastline so enako reagirale na stresne situacije lastnika, ne glede na razdaljo.

Podobne poskuse je izvajal tudi Marcel Vogel, kemik in raziskovalec magnetizma, optično-električnih pojavov in tekočih kristalov pri IBM, in dosegal podobne rezultate. Večkrat je tudi nastopil v različnih televizijskih oddajah v ZDA in demonstriral reakcije rastlin s pomočjo galvanometra. S svojimi mislimi je npr. sprovociral rastlino na močno reakcijo, takoj za tem pa jo je pomiril, tako da je zopet začela normalno reagirati na okolje. Vogel meni, da je neizpodbitno dokazano, da človek lahko komunicira z rastlinami: »Rastline so živa bitja, senzitivna na vse, kar se dogaja okoli njih. So zelo občutljivi inštrumenti za merjenje človeških emocij. Vljučijo se v naša energijska polja, jih hranijo in mi jim vračamo to energijo.«

Mnogi so ponovili take poskuse z različnimi uspehi. Nekaterim raziskovalcem, ki so poskušali ponoviti poskuse Vogela in Backstera, ni uspel niti en sam poskus. Vogel meni, da je pri teh poskusih ključ uspeha empatija med človekom in rastlino. Pravi, da je predpogoj za uspeh poskusa duhovni razvoj eksperimentatorja. To je v nasprotju s trenutnim stališčem uradne znanosti, ki zaenkrat še ne priznava, da kreativno eksperimentiranje ni možno, če eksperimentator ni del svojega lastnega eksperimenta. Backster pravi: »Kadarkoli je pristop k poskusom mahanističen in se ne ustvari obojestransko komuniciranje z rastlino, če se z njo ne dela kot s prijateljem, poskus ne more uspeti.«

Zanimive poskuse je delal tudi Pierre Paulin Sauvin, specialist za elektroniko iz West Patersona, New Yersey, ZDA, sodelavec korporacij Aerospace in ITT. Sauvin se je izpostavljal močnim, neprijetnim električnim udarcem ter s pomočjo galvanometra registriral reakcije njegovih rastlin na njegovo bolečino. Kmalu je ugotovil, da rastline reagirajo tako na njegovo bolečino, kot tudi na njegovo misel na bolečino in da so te reakcije neodvisne od fizične razdalje med njim in rastlino (delal je poskuse na oddaljenostih do 130 km).

Ken Hashimoto, doktor filozofskih znanosti in uspešni konstruktor japonskih elektronskih naprav ter konzultant japonske policije glede uporabe detektorja laži, je želel ugotoviti, če se je možno pogovarjati z rastlinami. Medtem ko je njegova žena govorila kaktusu, je kaktusove reakcije snemal, transformiral in ojačal, tako da je dobil značilen zvok. Mnogi, ki so prisostvovali »razgovoru« Hashimotove žene in kaktusa, so imeli občutek, da kaktus odgovarja v nekakšnem kaktusovem jeziku, ki je bil dokaj melodičen. Na mnogih javnih nastopih sta celo demonstrirala, da je kaktus sposoben šteti do dvajset. Hashimoto verjame, da izven tridimenzionalnega sveta obstaja še en svet višjih dimenzij in da je naš svet samo senca tega sveta. Ta višji svet upravlja z našim tridimenzionalnim materialnim svetom s pomočjo t.i. »koncentracije duha«, kar parapsihologi imenujejo psihokineza. Hashimoto pravi, da je problem v tem, da se kontrola duha lahko uporablja ne samo v dobre, ampak tudi v slabe namene.

Inteligentno obnašanje rastlin

V Rusiji je profesor Ivan Isidorovič Guntar, predstojnik Oddelka za fiziologijo rastlin na Timirzajevi akademiji kmetijskih znanosti, z dolgoletnimi raziskavami pokazal, da rastline proizvajajo električne impulze, ki so podobni živčnim impulzom pri živalih in ljudeh. Ko so npr. korenino ječmena potopili v vrelo vodo, je v istem trenutku signal, ki so ga snemali na vrhu listov rastline, dobesedno ponorel, kot bi celotna rastlina takoj vedela, kaj se z njo dogaja.

Vladimir Grigorijevič Karamanov, direktor Laboratorija za biokibernetiko na Agrofizikalnem inštitutu je priključil rastline na naprave, ki so rastlinam omogočile, da njihove reakcije vplivajo na količino svetlobe in vode. Preko posebnega mehanizma so zaznavne spremembe potenciala spremenili v električne signale, s katerimi so kontrolirali dotok svetlobe in vode do eksperimentalne rastline. Rastline so se dejansko obnašale inteligentno in so npr. izbirale količino vode tako, da so si jo »privoščile« približno enkrat na uro za dve minuti.

Kazahstanski raziskovalci so eksperimentalno potrdili kratkoročen pa tudi dolgoročen spomin rastlin. Grah, krompir, pšenico in vrsto zlatice so naučili reagirati na frekvence bleskov ksenonsko-vodikove žarnice. Rastline so ponavljale prejete pulzacije z neverjetno točnostjo. Pri tem je bila zlatica sposobna ponoviti naučeno frekvenco celo po osemnajstih urah. Rastlino filodendrona so uporabili za razlikovanje navadnega kamna od rude. Ko so zraven filodendrona postavili kos rude, ki se po videzu ni razlikoval od navadnega kamna, so filodendron »kaznovali« z električnim sunkom. Na ta način so filodendron pogojevali, podobno kot je Pavlov pogojeval izločanje sline pri psih z zvoncem. Filodendron se je čez čas dejansko naučil razlikovati navadni kamen od rude.

Doktor psiholoških znanosti V. N. Puškin je s sodelavcem V. M. Fetisom delal poskuse z zaznavanjem čustev človeka, ki je hipnotiziran. Predpostavljali so, da hipnotiziran človek oddaja bolj čiste emocije, ki jih rastline lažje zaznavajo. Rastline so dejansko reagirale na vse sugerirane emocije, ki jih je doživljala poskusna oseba v hipnotičnem transu. S poskusi sta pokazala tudi, da rastline reagirajo na laž človeka. Puškin pravi, da je razvozlavanje skrivnosti življenja in zavesti tako neopisljivo ogromna in zapletena naloga, da od vsakega, ki bi si želel z njo spopasti, zahteva vse miselne sposobnosti in energijo in da mora raziskovalec pristopati k tem raziskavam svobodno in neobremenjeno, brez vsakih predsodkov in pogumno prekoračiti meje utrjenih poti današnje znanosti.

Rastline transmutirajo elemente

Hannoverski baron von Herzeele je že leta 1873 napisal knjigo, v kateri je opisal svoje poskuse, ki so potrdili, da rastline absorbiranja materijo iz tal in zraka tudi same neprenehoma ustvarjajo novo materijo. Z analizami je ugotovil, da vsebujejo odrasle rastline vsebujejo nepojasnjeno več kalija fosforja, magnezija in kalcija, kot ga je vsebovalo seme. Pri tem je rastline »gnojil« samo z destilirano vodo. Sklepal je, da rastline transmutirajo npr. kalij v fosfor, magnezij v kalcij, ogljikovo kislino v magnezij in dušik v kalij.

Transmutacija je po mnenju današnjih fizikov možna samo pri jederskih reakcijah, ki jih lahko dosežemo samo z dovajanjem visoke količine energije. Herzeelove trditve so v nasprotju s tem in napeljujejo na to, da biološki pojavi v rastlinah niso opisljivi za znanimi fizikalnimi in kemičnimi zakoni.

Profesor Pierre Baranger, direktor Laboratorija za organsko kemijo na znani Ecole Polytechnique v Parizu, je želel preveriti Herzeelove trditve. Desetletni poskusi z nekaj tisoč analizami so popolnoma potrdili, da rastline dejansko transmutirajo. Pri procesu kaljenja semen zelenjave, ki se odvija v raztopini manganovih soli, izginja mangan in na njegovem mestu je pojavlja železo. Pogoji, ki so potrebni za ta proces, so med drugim čas kaljenja, vrsta svetlobe in tudi lunina faza.

Vsaka žetev pšenice, pobiranje koruze, krompirja in ostalih kultur skupaj s plodovi odvzema tlom tudi kemijske elemente. Glede na nekaj tisočletno izkoriščanje zemlje na nekaterih predelih (npr. V Egiptu in na Kitajskem) danes tla sploh ne bi smela več vsebovati magnezija. Temu navkljub so tla še vedno zelo plodna in še vedno vsebujejo magnezij v normalnih količinah.

Tudi Rudolf Hauschak je ponovil mnoge Herzeelove poskuse in ugotovil, da rastline ustvarjajo materijo in jo tudi izničujejo (eterizirajo). Pravi, da ne veljajo fizikalni zakoni za živo in neživo materijo. »Življenje ni rezultat spajanje elementov ampak obstaja nekaj, kar je bilo pred materijo. Ali ni bolj razumno predpostaviti, da je življenje obstajalo veliko prej in da je materija produkt obstoječega duhovnega kozmosa?«

Radionika – mogočna in potencialno tudi nevarna znanost

William J. Knuth, strokovnjak za elektroniko na Univerzi Corpus Christi v Texsasu in Curtis P. Upotn, ki je diplomiral na Univerzi v Princetonu, sta želela preveriti, če lahko zavaruješ nasade bombaža pred škodljivci tako, da emitiraš valovanje, ki ustreza frekvencam kemijskih strupov, ki so jih takrat uporabljali za škropljenje. Po prvih uspešnih poskusih sta se odločila, da bosta poskušala vplivati na polje bombaža preko fotografije, saj je bilo nepraktično vplivati na rastline direktno. Predpostavljala sta, da so frekvence polja zapisane v fotografski emulziji, ki z njimi resonira. Če vplivaš z določeno frekvenco na emulzijo fotografskega papirja, se bo ta prenesla tudi na polje.

Ko sta začela s poskusom, v Tucsonu ni bilo niti enega znanstvenika, ki bi stavil deset centov na uspešnost take zaščite. Uspeh je bil nepričakovan. Na polju so dosegli 20 odstotkov večji pridelek ne da bi uporabili kakršnokoli kemično škropivo. Industrijski kemik Howard Armstrong je ponovil poskus tako, da je pri fotografiji polja koruze odrezal del polja. Potem je fotografijo obseval z vibracijami močnega kemičnega insekticida. Izkazalo se je, da je 80 do 90 odstotkov škodljivcev, ki so se pred tem na polju nahajali, odmrlo. Na tistem delu fotografije, ki je bil odrezan in ni bil obsevan, se število škodljivcev ni spremenilo.

Kmalu so ustanovili podjetje UKACO Inc., ki je s to metodo ščitila polja, saj je bila metoda, čeprav nerazložljiva, zelo preprosta, poceni in neškodljiva za rastline in zemljo. Nekaj let je uspešno poslovala (npr. predelek krompirja se je povečal za 30 odstotkov, hkrati pa so dosegali velike prihranke, saj ni bilo treba 6 do 7 krat škropiti krompir z insekticidi, kot je to običajno). Vendar je moralo podjetje prenehati delovati zaradi hudega pritiska lobija koncernov kemijske industrije, ki proizvajajo insekticide.

T. Galen Hieronymus, inženir iz Kansas Cityja in eden najuspešnejših radioamaterjev v ZDA, je preučeval nenavadne pojave s subtilnimi energijami in odkrival zanimive podrobnosti. Patentiral je napravo za detekcijo vibracij kovin in drugih elementov, ki mu je omogočala ugotavljanje prisotnosti poljubnega kemijskega elementa v materiji. Hieronymus je poimenoval te vibracije eloptična energija. Vendar ga je bakteriolog Otto Rahn opozoril, da je ta tehnologija, ki razkriva skrivnosti življenja, izredno nevarna in v nepravih rokah lahko pripelje človeštvo v katastrofalne situacije. Hieronymus je s pomočjo svoje naprave v sodelovanju s podjetjem UKACO, naredil poskus, kjer je ugotovil, da lahko s svojo napravo ne samo umori ampak dobesedno zdrobi črve, ki so zajedali koruzo. To ga je tako pretreslo, da se je odločil, da nikoli nikomur ne razkrije podrobnosti njegove naprave.

Inženir George De al Warr iz Velike Britanije je delal podobne poskuse ko Hieronymus in sodelavci podjetja UKACO. Tudi on je bil sposoben vplivati na rast rastlin ne samo z direktnim obsevanjem rastlin ampak tudi posredno preko obsevanja njihovih fotografij. Dosegal je fenomenalne rezultate: do trikrat večje glavice zelja, skoraj dvakrat večji pridelek riža, do trikrat večjega pridelka ječmena itd. Vendar ko so drugi poskušali ponoviti njegove uspehe, jim to ni uspelo. Po triletnih eksperimentih je De la Warr prišel do zaključka, do katerega so pred njim prišli že tudi drugi, in sicer da je v vseh teh poskusih odločilnega pomena človeški faktor: zavest eksperimentatorja. Ugotovil je, da ljudski duh, človeška misel, deluje na rast rastlin in je to pri celotni radioniki odločilnega pomena.

Kakšni mehanizmi delujejo pri teh procesih, kako in zakaj človeški duh vpliva na rastline in v čem je bistvo radionične, eloptične, orgonske, bio, psiho itd. energije, tega ne vemo. Očitno pa je, da je ta tehnologija mogočna vendar potencialno nevarna. Nikola Tesla je malo pred smrtjo dejal: »Tistega dne, ko bo znanost začela preučevati nefizikalne pojave, bo v desetih letih napredovala več kot v vseh prejšnjih stoletjih svoje zgodovine.« Mogoče se jo to desetletje že začelo …

P.S. Knjiga Skrivnostno življenje rastlin je sedaj že prevedena tudi v slovenski jezik.

• Vir:
  • Povzeto po knjigi The Secret Life of Plants avtorjev Petra Tompkinsona in Christopherja Birda
  • https://irenaroglic.si/wp-content/uploads/slo/povzetki/rastline.htm
• Prevod: Igor Kononenko