Šola je prostor, kjer družba lahko naredi obrat

Kdo bi si mislil, da nam bo postalo normalno, da gremo v trgovino in v banko z masko na obrazu. Vzgojeni smo bili tako, da to delajo roparji, ki se maskirajo, da jih ne bi prepoznali. Dandanes se zdi, da je ravno obratno. Tisti, ki nas najbolj pogosto nagovarjajo preko ekranov, ki so nastavili svoj obraz in zastavili svoj hrbet, da nam ponujajo varnost, nam na drugi strani odrekajo točno tisto, kar šteje kot zdravo življenje: svoboden dih brez maske, prosto gibanje in druženje s prijatelji in vrstniki, obiskovanje kulturnih, športnih in drugih prireditev, pravica do učinkovitega in smiselnega dela.

Učinek strašenja z virusom in izvajanih ukrepov je skoraj leto po tem res strašljiv. Predvsem me kot pedagoga skrbijo posledice, ki so jih ti ukrepi pustili na mladih. Duševne stiske, gibalna zanemarjenost, socialna odrezanost in pri najmlajših tudi nevropsihološka determiniranost bodo šele v naslednjih mesecih in letih pokazale svoj pravi davek. Deset mesecev je ogromno časa, v katerem se marsikaj globoko vtisne v človeka. Dejstvo je, da korekcije s tako silno močjo, kot so bile povzročene poškodbe, ne bodo mogoče. In šolstvo je poleg zdravstva izpostavljeno največji manipulaciji, kar je razumljivo.

Otroci so ranljiv del naše družbe in zato smo v njihovo dobro pripravljeni marsikaj storiti in potrpeti. V tej nemogoči bitki proti medijski epidemiji so bili otroci označeni za smrtonosne prenašalce virusa, ki lahko doma okužijo naše dedke in babice. Tako smo dobili dve rizični skupini, pri čemer so bili otroci talci virusa in krivci hkrati, naši starejši pa prve žrtve. Zato so otroke v šolah učitelji po navodilih NIJZ začeli razkuževati, njihov imunski sistem obremenjevati s kemijo in oteževati dihanje in komunikacijo z masko, socializacijo pa še z zapovedano distanco. Skratka, izvedel se je organiziran pedagoški kriminal.

Da pa še zmanjšajo frustracijsko toleranco ljudi, se je z uvedbo šole na daljavo popolnoma spremenila tudi družinska dinamika in zahteve po digitalizaciji vsakega šolarja so zdaj postale norma. Pustimo ob strani vdor v zasebnost doma in močno vprašljivo deljenje osebnih podatkov tehnološkim korporacijam, ki preko platform »omogočajo šolanje«. Zato je ta kriza past, v katero se je ujelo šolstvo, hkrati tudi priložnost za kratek razmislek. Kot ljudje, ki iščejo rešitve in odgovor na trenutno situacijo, se vprašamo, komu sploh služi taka šola na daljavo? In seveda, kakšno šolo in kakšno družbo hočemo, če želimo ohraniti zdravje?

Kakšno šolo sploh hočemo?

V teh dneh, bolje mesecih, oziroma že kar v tem šolskem letu, ko so šole zaradi ukrepov in navodil politike najprej priprle, potem pa zaprle svoja vrata, se je dobro vprašati, kakšno šolstvo sploh hočemo? Preden skočimo v odgovor, je treba priznati, da smo podedovali institucijo hrama vednosti, ki jo je v srednjem veku preko samostanov sistematično uveljavljala cerkvena oblast. S protestantstvom smo s Primožem Trubarjem, Jurijem Dalmatinom in Adamom Bohoričem dobili prve gradnike osnovnega šolstva na Slovenskem v nam lastnem, tedaj jasno in knjižno zapisanem slovenskem jeziku. Nato je primat prevzela jezuitska pedagogika in seveda kasneje razsvetljeni absolutizem Marije Terezije.

Splošno znano je, da je institucionalizirana šola na Slovenskem od vsega začetka služila verskim in industrijskim potrebam družbenega razvoja pod velikim, bolj ali manj očitnim pokroviteljstvom habsburške politike. Prva potreba, verska, nakazuje na to, da je človek duhovno oziroma bivanjsko izpolnjen predvsem tako, ko sledi duhovnim ciljem. Materialno pa je izpolnjen le tako, da proizvaja in gradi blaginjo, ki jih določa industrijska r-evolucija.

Na ta način je bil človek, otrok, indoktriniran in iz-obražen. Dobil je torej obraz koristnega delavca in vedel je, h kateremu bogu lahko moli. V času socializma je boga zamenjala samoupravna marksistična ideologija, v času od osamosvojitve Slovenije pa je v izpraznjeno ideološko polje javnega šolstva vsem na očeh vstopil kapital in z njim ideologija potrošništva. Gre za dinamiko človekovega družbenega razvoja, ki ga je navdihnil renesančni duh mentalizacije človeka, ki si za svoj vzvišeni položaj v naravi z znanstvenim orodjem podreja vse drugo, še naravo samo, ki jo zreducira na materijo, svojega duha pa na bolj ali manj opredeljen razum.

V 21. stoletju ugotavljamo, da je nujno, da gremo korak naprej. Sodobno poveličevanje umetne inteligence ne vodi v duhovno renesanso človeštva, temveč v digitalni fevdalizem in transhumanizem, kar izjemno dobro povzema dr. Katerina Vidner Ferkov v članku Virtualno šolanje: Otroci in učitelji niso roboti.

Današnji globalni trendi porivajo šolstvo v naslednjih letih izven polja pedagoške stroke v naročje korporacij: Microsoft, Google, BBC, Svetovna banka, Facebook. Med partnerji pa so Zoom, Ericsson, Vodafone, IBM, McKinsey, Johns Hopkins Inštitut, Oxfam, Mednarodna zveza katoliških univerz, Huawei, modna znamka Dior, Siemens, TED, Uber, Video igre brez meja (VGWB), Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodna zveza za delavce. Iz tega lahko sklepamo z veliko verjetnostjo, da se nam obeta hitra digitalizacija šolstva in popoln nadzor preko modela IoT (Internet of Things) podprtega s 5G omrežjem ter globaliziran sindikat, ki mimo ustavnega reda »ureja« pravice delavcev po vsem svetu.

Otroci so v kriznih razmerah postali sredstvo AI tehnologije, nato pa njen stalni potrošnik, saj se bo, če ne drugače, tak človek preko bio-feedback konvergentne tehnologije usodno vdal »industriji zdravja« in pogojno užival svoboščine in blaginjo glede na »socialni kreditni sistem«. Na primer: vsaka oseba ima izhodiščno število točk, ki se ji odštevajo, glede na »neprilagojenost sistemu«.

Kritika do digitalizacije šolstva ni odpor do tehnološkega napredka. Nasprotno, v zdravi družbi je tehnološki razvoj eden od stebrov človekovega razvoja, ki prinaša in omogoča blaginjo in podpira posameznika pri uresničevanju svojih potencialov. Tisto, kar je treba upoštevati, je zloraba tehnologije, s katero upravljajo korporacije, ki v prvo vrsto postavljajo motive povečevanja kapitala, nadzora, upravljanja in prodaje podatkov ter manipulacije z ljudmi. In zgodovina nas uči, da je sistem prepogosto zlorabil tako moč.

Zdrava družba zato ne sme brez vprašanj sprejeti korporativnih interesov in ne more ohranjati svojega obstoja skozi institucije, temveč skozi ljudi. Skozi zavestno prebujenega posameznika, ki je resnična gonilna sila življenja.

Zato je prav šolstvo prostor, kjer se zavestno odločamo za dozorevanje in obrat navznoter, k sebi. Samo na ta način lahko zdrava družba prepreči zlorabo od moči pijanega znanstvenega razuma in od moči zaslepljenega kapitala, ki nezadržno vdira in razteleša otroke in mladostnike.

Na konkretnem nivoju to pomeni, da potrebujemo na humanističnih vrednotah utemeljeno šolstvo, ki bo prilagodljivo in prožno absorbiralo hitre družbene spremembe ter navznoter ustvarjalo varno in stabilno okolje, ki omogoča otrokom, da se razvijejo v smeri svojih potencialov in se navzamejo kolektivnega duha človeštva.

Prav šolstvo je prostor, kjer se zavestno odločamo za dozorevanje in obrat navznoter, k sebi. Samo na ta način lahko zdrava družba prepreči zlorabo od moči pijanega znanstvenega razuma in od moči zaslepljenega kapitala, ki nezadržno vdira in razteleša otroke in mladostnike. Ustrezna šola je torej tista, ki v posamezniku krepi njegovo celovitost, individualnost in pristnost. Če zdrava družba skupaj z učitelji in starši to nalogo dobro opravi, potem bomo v naši deželi zmogli opraviti vse izzive. Kritika do digitalizacije šolstva ni odpor do tehnološkega napredka. Nasprotno, v zdravi družbi je tehnološki razvoj eden od stebrov človekovega razvoja.

Še bolj konkretno na ravni doktrine to pomeni, da je vsebina razbremenjena ozke indoktrinacije, ki bi izhajala iz vsakokratnih ambicij ideološko-političnega nadzora, kar kaže zgodovina. Zato je sodobna šola bolj podobna učni hiši, domu, kjer se otroci prepustijo radovednemu toku spoznavanja samega sebe in sveta okoli sebe. Razbremenjeni zunanjih pritiskov vzgajanja potrošnikov, se posvečajo svojim telesnim, čustvenim, mentalnim in duhovnim spoznanjem. Zdravo telo, čisto okolje, resnicoljuben um in odprto srce so tisto, kar potrebujejo, da lahko od pubertete naprej razvijejo svoje pristne kapacitete.

Ključni obrat je, da v izhodišče in središče zdrave šole postavimo otroka z vsemi njegovimi potrebami in razvojnimi nalogami. Šolo kot institucijo postavimo na svoje mesto, jo razumemo kot skupni prostor, kjer je jasna vrednostna orientacija v smeri razvoja človečnosti. Ustrezna šola je torej tista, ki v posamezniku krepi njegovo celovitost, individualnost in pristnost. Če zdrava družba skupaj z učitelji in starši to nalogo dobro opravi, potem bomo v naši deželi zmogli opraviti vse izzive.

Avtor članka: dr. Milan Hosta – Članek je bil objavljen v glasilu Ozaveščeni št. 2 (februar 2021).