Teorija spolne identitete in njene posledice

Ideja da se ljudje deklariramo kot moški ali ženske na podlagi občutka in ne na podlagi svoje fiziologije, izgleda preprosta in nedolžna, a ima številne posledice, ki segajo na vsa področja človekovega življenja. V knjigi z naslovom Trans: ko se ideologija sreča z realnostjo, avtorica Helen Joyce (1) zelo natančno opiše zgodovino transspolnosti in razvoj ideje, da se ljudje lahko rojevamo v napačnem telesu. Ta ideja je temelj, na katerem sloni teorija spolne identitete, ki se danes širi po svetu in pronica v vse pore družbe.

Gre za idejo o spolni samoidentifikaciji, iz katere izvira sistem prepričanj, po katerem naj bi vsak od nas imel svojo unikatno spolno identiteto. Ta se lahko sklada s telesom, v katerem smo rojeni, ali pa ne. Razvoj tega sistema prepričanj sega skoraj sto let nazaj, ko je prišlo do prvih poskusov medicinskega spreminjanja telesa v nasprotni spol. Posamezniki, ki so si to želeli, so bili skrajno redki in so bili obravnavani kot izjeme. Te izjeme pa danes postajajo pravilo. Zakoni, izobraževalne smernice, medicinski protokoli, medijska politika in celo slovnična pravila se spreminjajo v podporo ideji, da se ljudje lahko rojevamo v napačnem telesu. Ob tem pa se vedno več ljudi deklarira kot transspolne ali v nasprotju s svojim biološkim spolom.

Spol je eden od najosnovnejših in najopaznejših prepoznavnih znakov človeka ter eden glavnih identifikacijskih dejavnikov. Instinktivno prepoznavanje spola ima zelo pomembno evolucijsko in praktično funkcijo. Spolna binarnost (m/ž) je eden od temeljev človeške izkušnje. Po teoriji spola naj bi vsak človek imel nek svoj vrojen občutek spola, ki ni binaren v smislu ženski ali moški, ampak gre za spekter med tema dvema skrajnima kategorijama. Torej spola naj ne bi bila samo dva, ampak jih je več. Nekateri zagovorniki te teorije pravijo, da je spolov toliko, kot je ljudi na svetu. V tem smislu je spol le občutek, ki ni biološko pogojen in ga ni mogoče objektivno dokazati. Taka definicija spola je na nek način bližje verskemu prepričanju kot fiziološkemu dejstvu. Poleg tega pa naj bi bil spol fluiden, torej ni fiksen, ampak se lahko spreminja, glede na trenutne občutke, počutje, razpoloženje in druge vedenjske dejavnike.

Tako je fluidna spolna identiteta popolnoma neodvisna od biološke realnosti. Zelo pomembno vlogo pri širjenju te ideologije je imel in še vedno ima akademski svet, v katerem so se razvile razne študijske smeri na temo spola kot filozofskega koncepta ter razvoj teorij povezanih z njim. Ta akademska področja so vzniknila na ameriških univerzah v 60-ih letih prejšnjega stoletja in se hitro širijo po vsem svetu. Sprva je šlo za boj za socialno pravičnost in inkluzivnost, danes pa se namesto reforme zahteva revolucija in redefinicija pomena spola ter s tem preoblikovanje vseh najbolj temeljnih družbenih pravil. Z delitvijo spola na družbeni in biološki spol je ameriški psiholog John Money teoriji spolne identitete na široko odprl vrata v znanstveno raziskovalni svet (2).

Strokovni pogledi na fenomen transspolnosti so se razvijali od psihopatološkega koncepta transseksualizma kot je bil opisan v diagnostičnem priročniku ameriškega psihiatričnega združenja DSM iz leta 1983 do današnjih predpostavk psihiatričnih in psiholoških organizacij, da nobena oblika spolne identitete ne predstavlja inherentne psihološke abnormalnosti. Kljub temu je v aktualnem priročniku DSM-5 spolna disforija še vedno prisotna kot psihiatrična diagnoza. Do te notranje kontradikcije prihaja predvsem zaradi močnih pritiskov lobijev in aktivistov k sprejemanju teorije spolne identitete in uvajanju “afirmativnega modela obravnave” (ang. affirmative care model), po katerem je samoidentifikacija osnova za medikalizacijo, kljub pomanjkanju trdnih dokazov o varnosti in učinkovitosti takega pristopa (3).

Slovenski trans aktivisti so po vzoru svojih kolegov iz tujine tudi pri nas začeli pristojne vedno glasneje pozivati k depatologizaciji transspolnih oseb. Zahtevajo odstranitev transspolnosti s področja duševnih motenj, saj zavračajo dojemanje transspolnosti kot duševne bolezni in idejo, da za dostop do zdravstvene oskrbe za potrditev spolne identitete (sintetičnih hormonov in operacij) potrebujejo patološko diagnozo. Leta 2019 je Svetovna zdravstvena organizacija transspolnost odstranila s področja duševnih bolezni. Nekdanjo diagnozo »transseksualizem« je zamenjala diagnoza spolna neskladnost med mladostniki in odraslimi, ki je po novem uvrščena v poglavje o stanjih, povezanih s spolnim zdravjem (4). Spolna disforija ali motnja spolne identitete je danes po DSM-5 definirana kot stiska povezana z neskladjem med družbenim in biološkim spolom. Izraža se kot močno in vztrajno vedenje nasprotnega spola in identifikacija z nasprotnim spolom (5).

Gre za motnjo identitete, pri kateri se oseba ne počuti dobro v lastnem telesu in se ne identificira s svojim biološkim spolom. V preteklosti je šlo za dokaj redko motnjo, ki se je večinoma pojavljala med odraslimi moškimi (6,7). V zadnjem času pa je po svetu zaznan porast spolne disforije med mladostniki, predvsem dekleti (8,9). Mladi imajo vedno več težav s sprejemanjem svojega razvijajočega se telesa. Namesto, da bi jih učili sprejemanja samih sebe, jim po novem ponujajo rešitve v obliki sintetičnih hormonov in operacij, katerih svetovni trg je trenutno vreden več milijard dolarjev in eksponentno raste (10). V bistvu gre za odnos do lastnega telesa – kako vidimo in čutimo sami sebe. A namesto, da bi se ukvarjali s tem odnosom, “zdravimo” telo.

Teoretično obstajajo trije načini za pristop k težavam v zvezi s spolom:

1. posameznikov občutek za spol se lahko uskladi z njegovim biološkim telesom;
2. posameznikovo telo je mogoče spremeniti tako, da se uskladi z njegovim občutkom za spol;
3. posameznikovi stiski je mogoče pomagati z vrsto različnih terapevtskih pristopov.

Glede na veliko zdravstveno breme, povezano z medikalizacijo tega stanja, bi z vidika koristi za posameznika najmanj invazivni pristop moral imeti prednost pred ostalimi. Zato bi morala biti pri strokovni obravnavi mladih, ki trpijo zaradi stiske povezane z njihovim spolom, prva izbira psihoterapevtski pristop, ki nudi čustveno podporo posamezniku, vključno s sprejemanjem realnosti svojega biološkega spola (11). Ne pa spreminjanje telesa z nepovratnimi posegi, ki imajo dolgoročne posledice in visoka tveganja za posameznikovo zdravje.

Posledica širše sprejetosti teorije spolne identitete v družbi je hitro naraščajoče število mladih, ki se sprašujejo o svojem spolu, kar je leta 2018 dr. Lisa Littman (12) zelo natančno opisala in poimenovala kot “nenadni pojav spolne disforije” (angl. Rapid onset gender dysphoria ali ROGD). Ne gre za novo diagnozo, ampak za opis fenomena, ki zajema popolnoma novo kohorto spolno zmedenih mladih pod močnim vplivom socialnega okolja ter visokim deležem komorbidnosti drugih duševnih težav in motenj. Kot kaže raziskava dr. Littmanove, se spolna disforija veliko pogosteje pojavlja pri otrocih in mladih, ki že imajo diganosticirano najmanj eno duševno ali nevrorazvojno motnjo, najpogosteje ADHD, avtizem, anksioznost ali depresijo.

Littmanova opozarja, da bi morala biti stroka bolj previdna pri postavljanju diagnoze spolne disforije mladostnikom, ki si želijo socialne, medicinske in kirurške spremembe spola. Kot je pokazala njena študija se ti pogosto samo-diagnosticirajo na podlagi informacij, ki jih preberejo na spletu ali jih dobijo od vrstnikov, kar pa v občutljivem razvojno-psihološkem obdobju najstništva, v katerem ima velika večina mladih težave s sprejemanjem lastnega telesa, pogosto lahko vodi do napačnih zaključkov. Zato je dolžnost kliničnega strokovnjaka, ki odloča o postopkih spolne tranzicije, da sam natančno oceni in opravi diferencialno diagnozo ter se s tem prepriča, da je pacientova samo-diagnoza pravilna.

Kadar prihaja do večjih razhajanj pri zdravstveni zgodovini pacienta kot jo opiše on sam in kot jo navedejo njegovi starši, bi to moralo biti opozorilni znak, da je potrebna temeljitejša ocena ter preverjanje pacientove zgodovine z drugimi viri, kot je npr. njegova zdravstvena dokumentacija, informacije na primarni zdravstveni ravni od osebnega zdravnika, psihiatra ali drugega strokovnjaka, ki je pacienta že predhodno obravnaval. Triangulacija podatkov zagotavlja večjo varnost in učinkovitost obravnave in je v teh primerih nujno potrebna.

Za razvojno-psihološko obdobje najstništva je značilen omejen vpogled ter zavedanje svojih čustev in vedenja, zato je pri delu z najstniki priporočeno vključevanje informacij iz več različnih virov za natančno evalvacijo njihovega stanja. Pri tem pa ne gre za zanemarjanje najstnikove notranje perspektive, ampak le za to, da je vpogled staršev nujno potreben za pravilno postavitev diagnoze. Ko najstnik z znaki nenadnega pojava spolne disforije išče strokovno pomoč, mora stroka popolnoma spoštovati njegov osebni ali notranji pogled na situacijo, a hkrati se mora zavedati vseh možnih ovir, ki lahko vplivajo na varnost in zanesljivost diagnoze ter z namenom izogibanja kliničnim poškodbam pri evalvaciji upoštevati tudi druge vire informacij. Predvsem pa je potrebno pri pacientih z netipičnim pojavom spolne disforije preveriti ali gre pri tem lahko za posledice morebitne travme ali druge duševne motnje (12). Britanski psihoterapevt Robert Withers trdi, da lahko transidentifikacija in z njo povezano medicinsko zdravljenje predstavljata poskus izogibanja izkušnjam psihološke stiske.

To se dogaja na treh ravneh. Prvič, trans osebe si lahko same prizadevajo, da bi se izognile nereguliranim afektom, povezanim z izkušnjami, kot so travma navezanosti, zloraba v otroštvu in spolni občutki tujega ega. Drugič, terapevti se lahko poskušajo izogniti občutkom, kot sta strah in sovraštvo, ki jih povzroči ukvarjanje s temi nereguliranimi občutki. Tretjič, kot družba se morda želimo izogniti priznanju resničnosti takšnih travm, zlorab in spolnih stisk s hipotezo, da je transidentifikacija biološka težava, ki jo je najbolje zdraviti medicinsko (13). Kakovost dokazov, ki podpirajo biomedicinski pristop, je izjemno slaba. Zaradi tega so mlade trans osebe v nevarnosti, da bodo deležne potencialno škodljivega zdravljenja, ki ga bodo morda kasneje obžalovale, medtem ko bodo njihove osnovne psihološke težave ostale v strokovni obravnavi nenaslovljene in nerešene (14).

Kot abstraktni teoretični koncept ima teorija spolne identitete popolnoma neutemeljen vpliv na medikalizacijo pojava spolne disforije, saj ta nikoli ne rezultira v spremembi spola. Biološkega spola ni mogoče spremeniti, ker je ta vgrajen v vsako celico našega telesa. S sintetičnimi hormoni in operacijami za “spremembo spola” sta medicina in farmacija odkrili novo tržno nišo, ki jo zdaj širita na vedno mlajše ciljne odjemalce. Kar ponujata, pa je le iluzija, le sprememba videza. Teorija spolne identitete pravi, da je treba telo “zdraviti”, da bo postalo skladno z občutkom, ki se ves čas spreminja oz. da bi ustrezalo neki idealizirani verziji samega sebe. Trans aktivisti zdaj zahtevajo, da se jim dostop do tega omogoči samo na podlagi samo-identifikacije in ne na podlagi mnenja strokovnjakov za duševno zdravje. Kar zahtevajo so nepovratne trajne spremembe telesa na podlagi trenutnega občutka.

Toda občutek neskladja s svojim telesom je močno povezan z duševnim zdravjem posameznika, zato je prav, da se obravnava tudi in predvsem psihološko, ne pa zgolj farmacevtsko in kirurško. Svetovna zdravstvena organizacija, ki je dve leti ves svet prepričevala, da imamo pandemijo korona virusa pravi, da občutek neskladja s svojim telesom ni psihološki, ampak fiziološki, da se ljudje rojevamo v napačnih telesih ter da je to treba zdraviti z zdravili in amputacijami zdravih delov telesa namesto s psihoterapijo. Kirurško poseganje v zdravo telo pa je tudi z medicinko-etičnega vidika zelo sporno.

Literatura

1. Joyce, H. (2021). Trans: when ideology meets reality. London: Oneworld Publications.
2. Anatrella. T. (2015). Teorija spola. Ljubljana: Novi svet
3. Evans, S. in Evans, M. (2021). Gender dysphoria – a therapeutic model for working with children, adolescents and young adults. Oxfordshire: Phoenix Publishing House Ltd.
4. https://www.delo.si/novice/slovenija/trans-skupnost-poziva-k-depatologizaciji-transspolnih-oseb/?fbclid=IwAR2KT9U-1UGlpmQTbPjpaEqv5OmzZpcu4mPOQNNQ8mVHRJ2Uaf_XzQCH_dA
5. American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistic manual of mental disorders: text revision (5th ed.).Arlington, VA: Author.
6. Marchiano, L. (2017). Outbreak: On Transgender Teens and Psychic Epidemics. Psychological Perspectives, 60(3), 345-366. Dostopno na: https://doi.org/10.1080/00332925.2017.1350804
7. Zucker, K.J., Bradley, S.J. in Sanikhani, M. (1997). Sex Differences in Referral Rates of Children with Gender Identity Disorder: Some Hypotheses. Journal of Abnormal Child Psychology, 25(3), 1997, str. 277-227. Dostopno na: https://link.springer.com/article/10.1023/A:1025748032640
8. de Graaf, N., Giovanardi, G., Zitz, C. in Carmichael, P. (2018). Sex Ratio in Children and Adolescents Referred to the Gender Identity Development Service in the UK (2009–2016). Archives of Sexual Behavior. 47. Dostopno na: https://www.researchgate.net/publication/324768316_Sex_Ratio_in_Children_and_Adolescents_Referred_to_the_Gender_Identity_Development_Service_in_the_UK_2009-2016
9. https://segm.org/
10. https://www.the11thhourblog.com/post/follow-the-money-how-the-pritzker-family-makes-a-killing-from-the-transgender-industry-flow-chart
11. O’Malley, S. (2021). Brief Guidance For Psychotherapists And Counselors. Genspect. Dostopno na: https://genspect.org/guidance-for-psychotherapists-and-counselors/
12. Littman, L. (2018). Parent reports of adolescents and young adults perceived to show signs of a rapid onset of gender dysphoria. Plos ONE. Dostopno na: https://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.pone.0202330
13. Withers, R. (2020). Transgender medicalization and the attemptto evade psychological distress. Journal of Analytical Psychology,2020,65,5,865–889. Dostopno na: https://onlinelibrary.wiley.com/doi/epdf/10.1111/1468-5922.12641
14. Cantor, J.M. (2019). Transgender and Gender Diverse Children and Adolescents: Fact-Checking of AAP Policy. Journal of Sex and Marital Therapy, Volume 46, 2020 – Issue 4. Dostopno na: https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/0092623X.2019.1698481

• Avtorica: Darinka Radoja, diplomirana biopsihologinja (UN)