Toksikologija proti virologiji: Rockefellerjev inštitut in kriminalna prevara z otroško paralizo

Eden od rezultatov domnevnega novega virusa SARS CoV-2, ki naj bi povzročal kovid, in se je javno pojavil leta 2019, je, da se je medicinska specializacija virologije v medijih povzdignila na skorajda božjo raven. Le redki razumejo izvor virologije in njen dvig v vodilno vlogo v današnji medicinski praksi. V zvezi s tem si moramo ogledati izvor in politiko prvega ameriškega medicinskega raziskovalnega inštituta, Rockefellerjevega inštituta za medicinske raziskave, danes Univerze Rockefeller, in njihovo delo na tem, za kar so trdili, da je virus otroške paralize.

Leta 1907 je izbruh bolezni v New Yorku ponudil direktorju Rockefellerjevega inštituta Simonu Flexnerju, dr. med., zlato priložnost, da zahteva odkritje nevidnega »virusa«, ki povzroča tisto, kar so samovoljno imenovali poliomielitis. Beseda poliomielitis preprosto pomeni vnetje sive substance hrbtenjače. Tistega leta je bilo približno 2500 Newyorčanov, večinoma otrok, označenih, da obolevajo za obliko otroške paralize, vključno s paralizo in celo smrtjo.

Flexnerjeva prevara

Najbolj osupljiv vidik celotne sage o otroški paralizi v ZDA v prvi polovici 20. stoletja je bilo dejstvo, da so vsako ključno fazo zadeve nadzorovali ljudje, povezani s tem, kar je postalo Rockefellerjeva medicinska kabala. Ta prevara se je začela s trditvami direktorja Rockefellerjevega inštituta Simona Flexnerja, da sta s kolegom Paulom A. Lewisom »izolirala« prostemu očesu nevidni patogen, ki je bil manjši celo od bakterije, in za katerega sta trdila, da povzroča paralizo, bolezen, ki se je v nizu izbruhov pojavljala v ZDA. Kako sta prišla na to zamisel?

V članku, objavljenem leta 1909 v Journal of the American Medical Association (JAMA), je Flexner trdil, da sta z Lewisom izolirala virus, ki je odgovoren za bolezen poliomielitis. Poročal je, da so uspešno “prenesli” poliomielitis z ene opice na drugo. Začeli so z vbrizgavanjem človeškega tkiva hrbtenjače mladega obolelega dečka, ki naj bi domnevno umrl zaradi virusa, v možgane opic. Potem, ko je opica zbolela, so suspenzijo njenega obolelega tkiva iz hrbtenjače vbrizgali direktno v možgane drugih opic, ki so prav tako zbolele (https://harvoa.org/polio/misc/OstromParalyticpolio.htm).

Razglasili so, da so zdravniki Rockefellerjevega inštituta s tem dokazali, da je virus vzrok za poliomielitis. Tega v resnici niso storili. Flexner in Lewis sta celo priznala, da: »Ker nismo uspeli odkriti bakterij, bodisi v pripravkih tankih razmazov ali v kulturah, ki bi lahko pojasnile bolezen; ker med našim dolgim nizom razmnoževanja virusa pri opicah nobena žival v lezijah ni imela zaznavnih bakterij, ki so jih opisali nekateri predhodni raziskovalci, in ker nam ni uspelo pridobiti nobene take bakterije iz človeškega materiala, ki smo ga proučevali, smo čutili, da bi jih lahko izločili iz obravnave.« Kar so naredili zatem, je bila bizarna domneva, ki ni bila osnovana na znanstveno potrjenem dokazu. Sprejeli so svojo hipotezo o virusnem zunanjem povzročitelju in jo brez kakršnihkoli dokazov potrdili (podobno, kot se je to zgodilo pri prvi izolaciji domnevnega virusa SARS-CoV-2, op. prev. https://www.skrivnostisveta.si/uporaba-pcr-testov-za-diagnozo-covid-19/). Zatrdili so: »Zato … povzročitelj epidemije poliomielitisa spada v razred drobnih virusov, ki lahko preidejo skozi filter, in ki doslej niso bili z gotovostjo dokazani pod mikroskopom.« Torej?

Simon Flexner je preprosto trdil, da »mora« biti virus otroške paralize tisti, ki ubija opice, ker niso našli druge razlage. V resnici pa sploh ni iskal drugega vira bolezni. To ni bila znanstvena izolacija. Šlo je za divje domneve: “… doslej pod mikroskopom ni bilo dokazano z gotovostjo.” To so ponovno priznali v znanstveni reviji JAMA 18. decembra 1909, v članku z naslovom NARAVA VIRUSA EPIDEMIJSKEGA POLIOMIELITISA (THE NATURE OF THE VIRUS OF EPIDEMIC POLIOMYELITIS, https://www.semanticscholar.org/paper/THE-NATURE-OF-THE-VIRUS-OF-EPIDEMIC-POLIOMYELITIS-Flexner-Lewis/827d24a68a51e8e93fee10014d7ce85ae11a6e17).

Tako imenovani “virus”, ki so ga vbrizgali v opice, še malo ni bil čist. Vseboval je tudi nedoločeno količino kontaminantov. Vbrizgana tekočina je vsebovala “prečiščeno hrbtenjačo, možgane, fekalne snovi, celo muhe so zmleli in vse to vbrizgali opicam, da bi povzročili paralizo.” Tudi do odobritve ameriške vlade za cepivo proti otroški paralizi Jonasu Salku aprila 1955, ni bil predložen niti en znanstveni dokaz o obstoju virusa, ki bi povzročal otroško paralizo ali poliomielitis, kot so splošno imenovali bolezen. In tako je vse do danes. Ves medicinski svet je verjel Flexnerjevi besedi, da to “mora biti virus«.

Rockefellerjev inštitut, Flexner in Ameriško zdravniško združenje

Rockefellerjev inštitut je bil leta 1901 ustanovljen s premoženjem družbe Standard Oil Johna D. Rockefellerja in je bil prvi ameriški biomedicinski inštitut. Nastal je po vzoru francoskega Pasteurjevega inštituta (1888) in nemškega inštituta Roberta Kocha (1891). Njegov prvi direktor, Simon Flexner, je odigral ključno in najbolj kriminalno vlogo v razvoju tega, kar je kasneje postalo priznana ameriška zdravniška praksa. Rockefellerjev cilj je bil popolnoma nadzorovati ameriško medicinsko prakso in jo vsaj na začetku spremeniti v instrument za promocijo zdravil, ki so jih odobrili zaradi Rockefellerjevih interesov. Do takrat so želeli monopolizirati zdravila, proizvedena spostopkom rafiniranja nafte.

Ko je vodja Rockefellerjevega inštituta Simon Flexner objavljal svoje nedokončne, a zelo cenjene študije o otroški paralizi, je poskrbel, da je njegov brat Abraham Flexner, šolski učitelj brez medicinske izobrazbe, vodil skupno študijo Ameriškega zdravniškega združenja (AMA), Rockefellerjevega odbora za splošno izobraževanje in fundacije Carnegie, ki jo je ustanovil Rockefellerjev tesni prijatelj Andrew Carnegie.

Študija iz leta 1910 se je imenovala Flexnerjevo poročilo, njen domnevni namen pa je bil raziskati kakovost vseh medicinskih šol v ZDA. Izid poročila pa je bil vnaprej določen. Povezava med bogato obdarjenim Rockefellerjevim inštitutom in AMA je potekala preko pokvarjenega vodje AMA, Georgea H. Simmonsa.

Simmons je bil tudi urednik vplivne revije Journal of the American Medical Association, ki so jo razdelili približno 80.000 zdravnikom po vsej Ameriki. Imel naj bi absolutno moč nad zdravniškim združenjem. Nadzoroval je naraščajoče prihodke zaradi oglasov farmacevtskih družb, ki so v svojem časopisu zdravnikom AMA promovirale svoja zdravila, kar je bil zelo donosen posel. Bil je ključni del Rockefellerjevega medicinskega udara, ki naj bi povsem na novo opredelil sprejemljivo medicinsko prakso. Ta je vodila stran od sanacijskega ali preventivnega zdravljenja k uporabi pogosto smrtonosnih zdravil in dragih operacij. Kot vodja AMA je Simmons spoznal, da konkurenca zaradi množice medicinskih šol, vključno s takrat priznano kiropraktiko, osteopatijo, homeopatijo in naravno medicino, znižuje prihodke njegovih zdravnikov AMA, saj se je število medicinskih šol povečalo s približno 90 do leta 1880 na več kot 150 leta 1903.

Abraham Flexner, nekdanji ravnatelj zasebne šole, je leta 1909 obiskal različne medicinske šole v ZDA in priporočil, da se popolnoma zapre polovica od 165 medicinskih šol, ki jih je sam opredelil kot “podstandardne”. To je zmanjšalo konkurenco drugih pristopov k zdravljenju bolezni. Neusmiljeno so ciljali na takrat zelo razširjene naturopatske medicinske šole, kiropraktike, osteopate in neodvisne alopatske šole, ki se niso hotele pridružiti režimu AMA.

Potem so Rockefellerjev denar dobile izbrane šole s pridržkom, da profesorje preverja Rockefellerjev inštitut, učni načrt pa se osredotoča na zdravila in kirurgijo kot zdravljenje, in ne na preventivo, prehrano, ali toksikologijo kot možne vzroke in rešitve. Morali so sprejeti Pasteurjevo teorijo mikrobov kot vzrok za bolezni, t. i. redukcionizem, »en mikrob ena bolezen«. Mediji pod nadzorom Rockefellerja so sprožili usklajen lov na čarovnice proti vsem oblikam alternativne medicine, zeliščnim zdravilom, naravnim vitaminom in kiropraktiki – vsemu, kar ni bilo nadzorovano s patentiranimi Rockefellerjevimi zdravili.

Do leta 1919 sta Rockefeller General Education Board in Rockefeller Foundation izplačala več kot 5.000.000 $ medicinskim šolam Johns Hopkins, Yale in Washington University v St. Louisu. Leta 1919 je John D. Rockefeller podelil dodatnih 20.000.000 $ v vrednostnih papirjih, “za napredek medicinskega izobraževanja v Združenih državah.” To bi bilo danes primerljivo s približno 340 milijoni dolarjev, kar je velika vsota. Skratka, Rockefellerjevi denarni interesi so do leta 1920 ugrabili ameriško medicinsko izobraževanje in medicinske raziskave.

Ustvarjanje virologije

Ta medicinski prevzem, ki ga je podprla najvplivnejša zdravniška organizacija AMA, in njen skorumpirani vodja Simmons, je Simonu Flexnerju omogočil, da je dobesedno ustvaril sodobno virologijo po Rockefellerjevih pravilih. Zelo kontroverzni Thomas Milton Rivers je kot direktor virološkega laboratorija Rockefellerjevega inštituta v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vzpostavil virologijo kot samostojno področje, ločeno od bakteriologije. Spoznali so, da je veliko lažje manipuliratiz ljudmi, če trdijo, da so smrtonosni patogeni nevidni mikrobi ali »virusi«. Ironično je, da beseda virus prihaja iz latinske besede za strup.

Virologija, redukcionistična medicinska prevara, je bila stvaritev Rockefellerjeve medicinske kabale. To izjemno pomembno dejstvo je danes zakopano v analih medicine. Razglasili so, da bolezni, kot so črne koze, ošpice ali poliomielitis, povzročajo nevidni patogeni, imenovani specifični virusi. Če bi znanstvenikom uspelo “izolirati” nevidni virus, bi teoretično lahko našli cepiva za zaščito ljudi. Taka je bila njihova teorija. To je bila velika prednost za kartel farmacevtskih podjetij Rockefeller, ki je takrat vključeval American Home Products, ki je lažno promoviral zdravila brez dokazov o učinku, kot je pripravek H za hemoroide ali Advil za lajšanje bolečin; Sterling Drug, ki je po prvi svetovni vojni prevzel ameriško premoženje, vključno z Aspirinom nemškega Bayerja AG; Winthrop Chemical; American Cyanamid in njegova hčerinska družba Lederle Laboratories; Squibb in Monsanto.

Poleg trditve o odkritju virusa poliomelitisa so raziskovalci virusov na Rockefellerjevem inštitutu kmalu zatrdili, da so odkrili viruse, ki povzročajo črne koze, mumps, ošpice in rumeno mrzlico. Potem so napovedali »odkritje« preventivnih cepiv proti pljučnici in rumeni mrzlici. Vsa ta »odkritja«, ki jih je objavil Inštitut, so se izkazala za lažna. Z nadzorom nad raziskavami na novem področju virologije bi lahko Rockefellerjev inštitut, v dogovoru s Simmonsom iz AMA in njegovim enako pokvarjenim naslednikom Morrisom Fishbeinom, promoviral nova patentirana cepiva ali “zdravila” v vplivni reviji AMA. To revijo je prejemal vsak ameriški zdravnik, ki je bil njen član. Farmacevtska podjetja, ki so zavračala plačilo za oglase v reviji AMA pa so bila na črni listi.

Nadzor nad raziskavami o otroški paralizi

Simonu Flexnerju in zelo vplivnemu Rockefellerjevemu inštitutu je leta 1911 uspelo doseči, da so bili simptomi, ki so jih imenovali poliomielitis, vpisani v ameriški zakon o javnem zdravju kot »nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus, ki se prenaša po zraku«. A tudi oni so priznali, da niso dokazali, kako bolezen pride v človeško telo. (to ni dokazano niti danes, https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/29452994/). Kot je leta 1911 v medicinski reviji poudaril neki izkušeni zdravnik, »naše trenutno znanje o možnih metodah okužbe temelji skoraj v celoti na delu, opravljenem v tem mestu na Rockefellerjevem inštitutu.«

Leta 1951 je dr. Ralph Scobey, kritik Rockefellerjevega hitenja s sodbo o okužbi z otroško paralizo, ugotovil: »To se je seveda nanašalo na poskuse na živalih in ne na klinične preiskave …« Scobey je tudi opozoril na pomanjkanje dokazov, da je poliomielitis nalezljiv: » …otroke, ki so oboleli za to boleznijo, so zadrževali na oddelkih splošne bolnišnice in nihče od drugih varovancev oddelkov bolnišnice se je ni nalezel.« Splošno stališče v tistem času je bilo povzeto leta 1911: “Kljub pomanjkanju absolutnih dokazov, bi bilo s stališča ohranjanja najboljših interesov v skupnosti, če bi obravnavali bolezni kot nalezljive.” (sic).

Tako so simptome, ki so jih združili pod imenom otroška paraliza označili kot zelo nalezljivo bolezen, ki jo povzroča nevidni, domnevno eksogeni ali zunanji virus. Rockefellerjev inštitut in AMA sta zato lahko prekinila vse resne raziskave za alternativne razlage, kot je izpostavljenost kemičnim pesticidom ali drugim toksinom, da bi razložila sezonske izbruhe bolezni in paralize, celo smrti, večinoma pri zelo majhnih otrocih. To naj bi imelo usodne posledice, ki trajajo še danes.

Pojavi se DDT

Ko je preiskoval možne nevarnosti kemikalij v prehrambenih izdelkih, je doktor medicine Ralph R. Scobey v svoji izjavi za predstavniški dom ameriškega kongresa iz leta 1952 zapisal: »Skoraj pol stoletja so bile raziskave poliomielitisa usmerjene proti domnevnemu eksogenemu virusu, ki ob vstopu v človeško telo povzroči bolezen. Način, na katerem zdaj sloni zakon o javnem zdravju, nalaga samo to vrsto preiskav. Po drugi strani pa niso bile opravljene intenzivne študije, da bi ugotovili, ali je tako imenovani virus poliomielitisa avtohtona kemična snov, ki sploh ne pride v človeško telo, ampak je preprosto posledica zunanjega dejavnika ali dejavnikov, kot je na primer strup v prehrani.” Kljub številnim dokazom toksini kot vzrok niso bili raziskani.

V tridesetih letih 20. stoletja, z gospodarsko depresijo in nato vojno, so zaznali nekaj novih večjih izbruhov otroške paralize. Neposredno po koncu druge svetovne vojne pa je drama o otroški paralizi eksplodirala. Od leta 1945 je vsako poletje vedno več otrok po vsej Ameriki prejelo diagnozo otroške paralize in so bili hospitalizirani. Manj kot 1 % primerov je bilo dejansko testiranih s preiskavami krvi ali urina. Približno 99 % jih je bilo diagnosticiranih zgolj zaradi prisotnosti simptomov, kot so akutna bolečina v okončinah, zvišana telesna temperatura, razdražen želodec, driska (https://www.skrivnostisveta.si/kako-zavajajo-s-poimenovanjem-infekcijskih-bolezni.

Leta 1938 je bil s podporo domnevne žrtve otroške paralize, Franklina D. Roosevelta, ustanovljen Nacionalnisklad za otroško paralizo (March of Dimes), z namenom zbiranja davkov oproščenih donacij za financiranje raziskav o otroški paralizi. Nemški zdravnik in raziskovalec dr. Henry Kumm je prišel v ZDA in se leta 1928 pridružil Rockefellerjevemu inštitutu, kjer je ostal do pridružitve Nacionalnemu skladu leta 1951, kot direktor za raziskave otroške paralize. Kummu se je v Nacionalnem skladu pridružil še en ključni veteran Rockefellerjevega inštituta, tako imenovani “oče virologije”, Thomas M. Rivers. Ta je predsedoval svetovalnemu odboru sklada za raziskave cepiv, ki je nadzoroval raziskave Jonasa Salka. Ti dve ključni osebi Rockefellerjevega inštituta sta torej nadzorovali sredstva za raziskave otroške paralize, vključno z razvojem cepiva.

Med drugo svetovno vojno je bil Henry Kumm, ko je bil še na Rockefellerjevem inštitutu, tudi svetovalec ameriške vojske, kjer je nadziral terenske študije v Italiji. Tam je vodil terenske študije za uporabo DDT proti tifusu in malarijskim komarjem v močvirjih blizu Rima in Neaplja. DDT sta kot insekticid patentirala švicarska farmacevtska družba Geigy in njihova ameriška podružnica leta 1940, prvič pa so ga leta 1943 odobrili za uporabo pri vojakih ameriške vojske kot splošno razkužilo proti naglavnim ušem, komarjem in številnim drugim insektom. Do konca vojne je bila skoraj vsa proizvodnja DDT v ZDA namenjena vojski. Leta 1945 so kemična podjetja vneto iskala nove trge in so jih tudi našla.

V začetku leta 1944 so ameriški časopisi zmagoslavno poročali, da tifus, »strašna kuga, ki je sledila vsaki veliki vojni v zgodovini«, zaradi novega vojaškega »ubijanja uši, praška DDT«, ni več grožnja ameriškim vojakom in njihovim zaveznikom. V poskusu v Neaplju so ameriški vojaki več kot milijon Italijanov zaprašili z DDT-jem, raztopljenim v kerozinu (!), s čimer so ubili telesne uši, ki širijo tifus. Kot je dejal neki raziskovalec, sta Henry Kumm z Rockefellerjevega inštituta in ameriška vojska vedela, da je »DDT strup, vendar je bil dovolj varen za vojno. Vsaka oseba, ki jo je poškodoval DDT, je bila sprejeta kot žrtev boja.«

Vlada ZDA je “omejila” poročilo o insekticidih, ki ga je izdal Urad za znanstvene raziskave in razvoj leta 1944 in je bilo svarilo pred kumulativnimi toksičnimi učinki DDT pri ljudeh in živalih. Dr Morris Biskind je v članku iz leta 1949 zapisal: »Ker je DDT kumulativni strup, je neizogibno, da pride do obsežne zastrupitve ameriškega prebivalstva.« Leta 1944 sta Smith in Stohlman iz Nacionalnega inštituta za zdravje po obsežni študiji kumulativne toksičnosti DDT poudarila: »Toksičnost DDT, v kombinaciji z njegovim kumulativnim delovanjem in absorpcijo iz kože, ob uporabi predstavlja določeno nevarnost za zdravje.” Njihova opozorila so višji uradniki prezrli.

Namesto tega so po letu 1945 DDT po vsej Ameriki promovirali kot čudežni nov, »varen« pesticid, podobno kot Monsantov Roundup z glifosatom tri desetletja kasneje. DDT naj bi bil za ljudi neškodljiv. Toda nihče v vladi ni te trditve resno znanstveno preizkusil. Leta 1945, po koncu vojne, so ameriški časopisi hvalili novi DDT kot »čarobno« snov, »čudež«. Časopis Time je DDT označil za »enega največjih znanstvenih odkritij druge svetovne vojne«.

Kljub posameznim opozorilom o nepreizkušenih stranskih učinkih, da gre za obstojno, strupeno kemikalijo, ki se zlahka kopiči v prehranski verigi, je vlada ZDA leta 1945 odobrila DDT za splošno rabo. Uprava za hrano in zdravila (FDA), ki jo nadzorujejo Rockefeller-AMA -interesi za droge, so kot “varno mejo” določili vsebnost DDT do 7 delcev na milijon v živilih, čeprav tega ni nihče dokazal. Kemična podjetja DDT so novinarje hranila s fotografijami in anekdotami. Časopisi so navdušeno poročali o tem, kako so novo čudežno kemikalijo, DDT, na jugu ZDA testirali proti komarjem, za katere so verjeli, da prenašajo malarijo, pa tudi za »ohranjanje vinogradov v Arizoni, sadovnjakov v Zahodni Virginiji, krompirjevih polj v Oregonu, koruznih polj v Illinoisu in mlekarn v Iowi«. V poznih 1940-ih je bil DDT prisoten po vsej Ameriki.

Ameriška vlada je trdila, da je DDT, za razliko od arzena in drugih insekticidov, ki so se uporabljali pred vojno, neškodljiv za ljudi, celo dojenčke, in ga je mogoče prosto uporabljati. V začetku leta 1945 so mesta, kot je Chicago, škropila javne plaže, parke in bazene. Gospodinje so kupovale domače aerosolne razpršilce DDT, s katerimi so škropile kuhinjo in predvsem otroške sobe, celo njihove vzmetnice. Kmetom je bilo rečeno, naj svoje pridelke in živali, zlasti krave molznice, škropijo z DDT. V povojni Ameriki so DDT promovirale predvsem Rockefellerjeve farmacevtske družbe, kot sta American Home Products s vojim aerosolnim razpršilom DDT Black Flag in Monsanto. Od leta 1945 do 1952 se je proizvodnja DDT v ZDA povečala za desetkrat.

Ker so domnevni primeri otroške paralize po letu 1945 v ZDA dobesedno eksplodirali, je bila predstavljena teorija brez dokazov, da se ohromljiva otroška paraliza ne prenaša s strupenimi kemikalijami pesticidov, kot je DDT, temveč s komarji ali muhami na ljudi, zlasti na majhne otroke ali dojenčke. Sporočali so, da lahko DDT varno zaščiti vsako družino pred otroško paralizo.

Uradno navedeni primeri otroške paralize so se povečali s približno 25.000 leta 1943, pred civilno uporabo DDT v ZDA, na več kot 280.000 primerov leta 1952 na vrhuncu, kar je več kot desetkratno povečanje.

Oktobra 1945 je ameriška vlada odobrila DDT, ki ga je uporabljala ameriška vojska pod nadzorom Henryja Kumma z Rockefellerjevega inštituta, za splošno uporabo kot insekticid proti komarjem in muham. Svarila nasprotujočih znanstvenikov o toksičnih učinkih DDT na ljudi in živali so bila utišana. Družinam so povedali, da lahko DDT reši njihove otroke pred strašno otroško paralizo, tako da ubije žuželke, ki se jih bojijo.

Ameriško ministrstvo za kmetijstvo je kmetom svetovalo, naj svoje krave molznice operejo z raztopino DDT, za boj proti komarjem in muham. Koruzna polja in sadovnjaki so bili poškropljeni z DDT iz zraka. Vendar pa je bil neverjetno obstojen, tako da njegovega toksičnega učinka na rastline in zelenjavo ni bilo mogoče sprati. Od leta 1945 do 1952 se je količina DDT, razpršenega po ZDA, iz leta v leto povečevala (kaj pa delajo danes s kemtrajli, op. prev.). Predvsem se je pri ljudeh povečalo tudi število primerov poliomielitisa.

Najhujša epidemija otroške paralize

Do začetka petdesetih let prejšnjega stoletja je bila v ameriškem kongresu in med kmeti vse večja pozornost namenjena možnim nevarnostim pred tako obilno uporabo pesticidov – ne samo DDT, ampak tudi še bolj strupenega BHC (benzen heksaklorid). Leta 1951 je zdravnik Morton Biskind, ki je uspešno zdravil več sto bolnikov z zastrupitvijo z DDT, pričal v predstavniškem domu ameriškega kongresa o možni povezavi paralitične otroške paralize s toksini, zlasti z DDT in BHC. Opozoril je:

»Uvedba insekticida »DDT« (klorofenotan) v nenadzorovani splošni rabi v javnosti in vrsta še bolj smrtonosnih substanc, ki so sledile, nima primera v zgodovini. Nedvomno se nobena druga snov, ki je poznana človeku, ni nikoli prej razvila tako hitro in se brez razlike razširila po tako velikem delu sveta v tako kratkem času. To je še toliko bolj presenetljivo, ker je bilo v času, ko je bil DDT dan v javno uporabo, v medicinski literaturi že na voljo veliko podatkov, ki so kazali, da je bilo to sredstvo izjemno strupeno za številne različne vrste živali, da se je kopičilo v telesni maščobi in da je bilo prisotno tudi v mleku. V tem času so poročali tudi o nekaj primerih zastrupitve z DDT pri ljudeh. Ta opažanja so bila skoraj popolnoma prezrta ali napačno razlagana.«

Biskind je nadalje pričal pred kongresom konec leta 1950: »V začetku lanskega leta sem objavil vrsto opazovanj o zastrupitvi z DDT pri ljudeh. Kmalu po zadnji vojni so zdravniki po vsej državi opazili veliko število primerov, pri katerih se je pojavila skupina simptomov, med katerimi so bili najizrazitejši gastroenteritis, vztrajno ponavljajoči se živčni simptomi in skrajna mišična oslabelost …«, je opisal. Pri več primerih bolnikov, katerih hudi simptomi, vključno s paralizo, so izginili, ko je bila izpostavljenost DDT-ju in sorodnim toksinom, odpravljena: »Moje prvotne izkušnje z več kot 200 primeri, o katerih sem poročal v začetku lanskega leta, so se od takrat precej razširile. Moja kasnejša opažanja niso le potrdila stališča, da je DDT odgovoren za veliko sicer nerazložljivih človeških invalidnosti …« Opozoril je tudi na dejstvo, da je bilo primerov otroške paralize vedno največ v poletnih mesecih, ko je bilo škropljenje z DDT proti insektom največje.

Operaterji Rockefellerjevega inštituta in AMA so prek svojih agentov v vladi ZDA ustvarili izredno zdravstveno stanje v ZDA v letih 1946–1952, imenovano otroška paraliza. To so storili tako, da so zavestno promovirali zelo strupen DDT kot varen način za nadzor nad mitskimi insekti, ki širijo grozljivo bolezen. Njihova propagandna kampanja je prepričala ameriško prebivalstvo, da je DDT ključ do ustavitve širjenja poliomielitisa (kaj pa današnje cepljenje proti kovidu?, op. prev.).

Nenaden upad polia

Nacionalni sklad za otroško paralizo (NFIP) je pod vodstvom dveh zdravnikov Rockefellerjevega inštituta, Henryja Kumma in Thomasa Riversa, zavrnil kritike, kot sta Biskind in Scobey. Naravno zdravljenje, kot je uporaba intravenskega vitamina C za otroško paralizo, so kar na pamet zavrnili kot »mazaštvo”. Aprila 1953 je vodilni svetovalec Rockefellerjevega inštituta za DDT, dr. Henry Kumm, postal direktor raziskav o otroški paralizi za NFIP. Financiral je raziskavo cepiva proti otroški paralizi Jonasa Salka.

Pogumni zdravnik iz Severne Karoline, dr. Fred R. Klenner, ki je prav tako študiral kemijo in fiziologijo, se je domislil, da bi uporabil velike odmerke intravenske askorbinske kisline – vitamina C – na podlagi hipoteze, da so bili njegovi bolniki žrtve zastrupitve s toksini in da je vitamin C močan razstrupljevalec. To je bilo veliko pred raziskavo dr. Linusa Paulinga, ki je prejel Nobelovo nagrado za vitamin C. V nekaj dneh je Klenner dosegel izjemen uspeh pri več kot 200 bolnikih, v poletnih epidemijah od 1949 do 1951. Inštituta Rockefeller in AMA pa ni zanimala možnost za izboljšanje. Oni in Nacionalni sklad za otroško paralizo, ki ju nadzoruje Rockefeller, so financirali samo razvoj cepiva proti otroški paralizi, ki je temeljil na nedokazani trditvi Flexnerja, da otroško paralizo povzroča nalezljivi virus, in da ni posledica strupa iz okolja.

Nato pa se je v letih 1951-1952, v času najštevilnejših primerov otroške paralize kadarkoli, začelo pojavljati nekaj nepričakovanega. V ZDA je število primerov z diagnozo otroške paralize začelo upadati. Iz leta v leto je dramatično upadalo do leta 1955, to je veliko prej, preden je bilo cepivo proti otroški paralizi Nacionalnega sklada in Jonasa Salka odobreno za javno uporabo in na široko uporabljano.

Približno leto pred nenadnim upadom števila primerov otroške paralize je ministrstvo za kmetijstvo ZDA svetovalo kmetom, katerih krave molznice so trpele zaradi resnih učinkov DDT, naj zmanjšajo njegovo uporabo. Naraščajoča zaskrbljenost javnosti glede tega, kako varen je DDT za ljudi, vključno z objavljenimi zaslišanji v ameriškem senatu o DDT in otroški paralizi leta 1951, je prav tako pripeljala do znatnega zmanjšanja izpostavljenosti DDT v letu 1955, čeprav je bil DDT v ZDA uradno prepovedan šele leta 1972.

Število primerov tako imenovane “otroške paralize” se je v času med letoma 1952 in 1956 zmanjšalo za približno dve tretjini, natanko takrat, ko je upadla uporaba DDT. Dolgo po tem upadu, v poznih letih 1955 in 1956, je bilo Salkovo cepivo proti otroški paralizi, ki ga je razvil Rockefeller, prvič na široko uporabljano v javnosti. Salk in AMA sta pripisala vse zasluge cepivu. Smrtni primeri in paraliza zaradi Salkovega cepiva so bili zamolčani.

Vlada je spremenila definicijo otroške paralize, da bi dodatno zmanjšala uradnopriznane primere. Hkrati seje opazno povečalo število primerov bolezni, podobnih otroški paralizi: bolezni hrbtenjače – akutna mlahava paraliza, sindrom kronične utrujenosti, encefalitis, meningitis, Guillain-Barréjev sindrom, mišična skleroza.

Zakaj je to pomembno

Pred več kot stoletjem so se najbogatejši človek na svetu, naftni baron John D. Rockefeller, in njegov krog svetovalcev lotili popolne reorganizacije delovanja medicine v ZDA in drugod po svetu. Rockefellerjev inštitut in ljudje, kot Simon Flexner, so dobesedno nadzorovali uvedbo velikanske medicinske prevare v zvezi s trditvami, da nevidna nalezljiva tuja klica, virus otroške paralize, povzroča akutno paralizo in celo smrt pri mladih. Politično so prepovedali kakršnakoli prizadevanja, da bi bolezen povezali z zastrupitvijo s toksini, bodisi z DDT ali arzenovimi pesticidi, ali celo z zastrupitvijo s kontaminiranim cepivom.

V tem zločinskem projektu so tesno sodelovali z vodstvom AMA in nadzirali nastajajočo industrijo zdravil ter medicinsko izobraževanje. Ista Rockefellerjeva skupina je v tridesetih letih 20.stoletja financirala nacistično evgeniko na inštitutih Kaiser Wilhelm v Nemčiji ter Ameriško evgenično društvo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so financirali ustvarjanje patentiranih GSO semen, ki jih je razvila skupina Rockefellerjevih podjetij za kemične pesticide – Monsanto, DuPont, Dow.

Danes nadzor nad javnim zdravjem in medicinskim industrijskim kompleksom izvaja varovanec Davida Rockefellerja in zagovornik evgenike, Bill Gates, samooklicani car Svetovne zdravstvene organizacije in svetovnih cepiv. Dr. Tony Fauci, vodja NIAID, brez dokazov zapoveduje obvezna cepljenja. Prevara v ozadju škandala z virusom otroške paralize po drugi svetovni vojni je bila izpopolnjena z uporabo računalniških modelov in drugih modernih zvijač, da bi promovirali en domnevno smrtonosni virus za drugim, od SARS-CoV-2 (virus kovida-19) do opičjih koz in virusa HIV.

Tako kot pri otroški paralizi noben od teh virusov ni bil znanstveno izoliran in za nobenega nikoli ni bilo dokazano, da povzroča navedene bolezni. Isti neobdavčen Rockefellerjev sklad, ki se danes predstavlja kot človekoljubna dobrodelna organizacija, je v središču svetovne medicinske tiranije, ki stoji za kovidom-19 in evgeničnim programom Velike ponastavitve Svetovnega gospodarskega foruma. Njihov model virusa poliomielitisa jim je pomagal ustvariti to distopično medicinsko tiranijo. Nam pa pravijo “zaupajte znanosti.”

O AVTORJU: F. William Engdahl je svetovalec in predavatelj za strateška tveganja, diplomiral je iz politike na univerzi Princeton in je avtor uspešnic o nafti in geopolitiki; ekskluzivno za spletno revijo “New Eastern Outlook”

• Avtor: F. William Engdahl, 12. 7. 2022
• Vir: http://www.williamengdahl.com/englishNEO12July2022.php
• Prevod: Irena Z.
• Lektura: Darinka Z.