Ubijalska kapitalistična medicina – 2. del
Ustvarjanje kapitalistične medicine
Dva glavna cilja sindikata Rockefeller sta bila: pridobiti absolutni monopol na največjem možnem trgu in dobiček. Slednje je samo jedro kapitalizma. Za kapital je nepomembno, ali se konstrukcija vrednostnega sistema, na katerem temelji, sesuje med ustvarjanjem dobička.
Dobiček in samo dobiček, to je filozofija ortodoksnega kapitalista. To pravilo velja tudi v današnji kapitalistični medicini, kot jo je naredil Rockefeller po drugi svetovni vojni in kako deluje še danes.
Torej, če ni bolnikov in zdravljenje prinaša dobiček, je treba izumiti bolezni. Večje ko je povpraševanje po raznih kemikalijah, ki naj bi zdravile različne bolezni, večji je dobiček. Če je treba milijone ljudi zastrupiti in pohabiti zaradi dobička – to je s kapitalističnega vidika OK. Če naj bi izumili na milijone virusov in bakterij, “nevarnih” za življenje in zdravje ljudi, jih bodo “znanstveno dokazali” in predstavili zdravnikom kot neizpodbitna znanstvena dejstva, o katerih se bodo naučili na medicinskih šolah in jih nadzorovali Rockefellerjevi agenti.
Tiste medicinske šole, ki tega ne bodo želele sprejeti, ne bodo prejele niti centa od donacij, ki jih je Rockefellerjev sindikat v svojem »človekoljubnem poslanstvu« namenil za izobraževanje zdravstvenega osebja in znanstveno raziskovanje.
Tistim šolam, ki bodo sprejele »znanstvena dejstva« za katerimi stojijo »spoštovanja vredna« imena profesorjev in zdravnikov in ki so to postali po zaslugi štipendij Rockefellerjeve fundacije, bodo donirane velike vsote denarja. In kateri direktor bolnišnice, šole, univerze si lahko privošči, zavrnitev milijonske donacije, s katerimi lahko izboljša status ustanove, ki jo vodi? Pravzaprav lahko denar kupi vse in vsakogar – to je tudi ena od bistvenih kapitalističnih doktrin. Zakaj potem vsa medicina in vsi zdravniki na svetu niso dobičkonosne storitve, se je logično spraševal Rockefeller.
Žal večina ljudi še vedno ne razume, da je vstop kapitalizma in te filozofije v medicino najbolj nehumana goljufija, ki je bila kdaj koli zamišljena. Vera v sodobno medicino in njen fantastičen napredek ter paničen strah pred morebitnim pomanjkanjem »zdravil« sta danes posledica desetletja skrbno orkestriranih goljufij.
Pravilno je samo zdravljenje za dobiček
Ker so bili prek “Nujola” prepričani, da je vse mogoče sprejeti kot “kurativno” zdravilo, če je dobro propagirano in ljudstvo verjame vanj ter da lahko “to” prinese ogromne dobičke, je bilo logično za pohlepni Rockefellerjev sindikat začeti dela za vzpostavitev monopola nad celotno kemično industrijo in medicinskim izobraževanjem.
Da bi to dosegli, so morali pod nadzor spraviti vse ključne ustanove, ki so se ukvarjale z medicinsko prakso, raziskovalno dejavnostjo na tem področju, organizacijo medicinske stroke, tovarne za pripravo “zdravil” oziroma kemikalij in substanc, ki bi jih uporabljali za njihovo priprava. Najbolje bi bilo, če bi pridobili monopol nad celotno kemično industrijo in njenimi najmočnejšimi tehnologijami.
Že leta 1904 je Rockefeller ustanovil institucijo (nevladno organizacijo), ki jo jo poimenoval »Main Education Fund«. Imela je nalogo, da z različnimi donacijami pomaga pri »boljši izobrazbi« bodočih zdravnikov. Rockefeller je vedel, da mora najprej imeti nekaj »zdravnikov«, ki jih bodo imenovali na pomembne položaje v sistemu stroke in na državne položaje, ki so ta poklic varovali. In potem bi prek različnih strokovnih združenj vplivali na njihovo politiko in profiliranje bodočih mladih zdravnikov.
Pridevnik »glavni« je očitno nameraval ta sklad kongresu in javnosti predstaviti kot možno pomembno institucijo na področju javnega zdravja, ki bi potem prejela denar od kongresa in privilegiran status institucije, ki bi opravljala koristno delo za državo.
In ravno to je bil cilj, pri katerem si bo ta sindikat skušal pridobiti privilegije za svoje »dobre storitve« s pokvarjenimi kongresniki in senatorji ter posameznimi zdravniki, ki so jih predstavljali kot »človekoljubno delo Rockefellerja«. Seveda je šlo za veliko bolj eleganten način podkupovanja številnih državnih institucij.
Enako strategijo so imeli bankirji, ko gre za privilegiran položaj nekaterih bank – nadzorovati tisto, kar se imenuje – zakonito plačilno sredstvo v državi.
To pravico do izdaje ameriških dolarjev je leta 1913 zagotovil mednarodni bančni kartel (kateremu pripadajo tudi Rockefellerji). Skoraj istega leta je Rockefellerju uspelo zagotoviti izključno pravico, da so “izvajalci dobrih storitev” za državo z financiranjem, darovanjem in odpiranjem zdravstvenih šol in zdravstvenih inštitutov, v katerih so potem upravičeno nastavljali svoje ljudi na vodilna mesta. Kdo bi jim preprečil to “humano” namero? Ali ni lepo, ko nekdo podari svoj denar bolnišnicam in šolam?
Žal je staro pravilo, da tisti, ki daje denar, tudi upravlja. Filantropija je tako postala ena največjih prevar. Zamisel Rockefellerjev je bila, da bi se vsilili kot pomemben dejavnik “izboljševanja zdravja naroda”, zato so leta 1910 ustanovili Rockefellerjevo fundacijo. S pridobitvijo statusa privilegirane službe je Sklad hitro prevzel nadzor nad ogromno medicinskim šolam in bolnišnicam. Rockefeller je samo za propagando teh “človekoljubnih služb” namenil nič manj kot 100 milijonov dolarjev.
Ko sta videla, s koliko denarja namerava sindikat ponuditi svoje “dobre storitve” medicini, sta takratni ameriški predsednik Taft in njegov zdravstveni minister takoj prepoznala Rockefellerjeve dobičkonosne cilje in ostro nasprotovala njegovim lobistom v kongresu.
Rockefeller se je leta neuspešno poskušal s svojimi načrti prebiti skozi kongres, a neuspešno, saj je bila zavest ljudi o kapitalizmu, ki požira vse pred seboj, na precej višji ravni.
Končno jim je maja 1913 v New Yorku uspelo pridobiti državno pogodbo prek takratnega senatorja Roberta F. Wagnerja, ki je bil nemškega rodu, kot tudi Rockefeller in, ki je postal senator zvezne države New York zahvaljujoč njihovemu denarju. Ta senator je pozneje igral posebno vsiljivo vlogo v Rooseveltovi propagandi »New Deala«.
Za prevzem monopola nad tehnološkimi rešitvami v takrat najmočnejši kemični industriji, ki je nastala v Nemčiji, je Rockefellerju uspelo v prikritem sodelovanju z največjim nemškim kemičnim koncern I.G. Farben. Iz vsega, kar se je naučil iz tega dela, je očitno, da je Rockefeller vedel, kako se bo končala druga svetovna vojna in da bo vsa najnaprednejša tehnologija, ki so jo takrat razvili v nacistični Nemčiji za Tretji rajh, na koncu končala v ZDA.
Seveda je vzpon Hitlerja (verjetno britanskega agenta) financiral isti mednarodni bančni kartel, ki je dobil izključno pravico izdajanja ameriških dolarjev.
Nemška kemična tehnologija je pod nadzorom Rockefellerja
I.G. Farbenindustrie Aktiengesellschaft je namreč med obema vojnama v Nemčiji uživala absolutni monopol pri proizvodnji in prodaji vseh kemičnih izdelkov. Bili so glavni financerji oboroževanja nacistične mašinerije, medtem ko je bil Hitler le plačani brbljač, katerega naloga je bila animirati široke množice ljudi in jih preslepiti z megelomansko mitomanijo velikega nemškega rajha.
Pravi cilj je bil spraviti pod nadzor zasebna podjetja in ogromne naravne vire, predvsem nafto na Bližnjem vzhodu in v Rusiji, pa tudi tehnološke inovacije, ki so jih prispevali izjemni nemški in ameriški možgani s pomočjo denarja, pretihotapljenega v Nemčijo iz ZDA in nato po vojni iz Nemčije v ZDA in v Švico pod nadzorom Vatikana.
Toda skrivno zavezništvo I.G. Farben in Standard Oil je želelo tudi zagotoviti, da bodo zadeve tega nemškega velikana in monopolista uspešno preživele bližajočo se nemško gospodarsko in nacionalno katastrofo.
V svojem besedilu “Zgodba o zdravilih”, objavljenem leta 1949, Morris Bealle navaja, da je leta 1939, ko je postalo očitno, da bo Nemčija kmalu postala zelo nepriljubljena v ZDA, Standard Oil prevzel nalogo prikrite inkorporacije nemškega IG Farben. Tako bo kljub propadu Nemčije še naprej deloval transformiran v številna ameriška podjetja.
Enostavno so ustvarili ameriški I.G. Farben. Ta prenos na ameriški I.G. Farben se je začel s prevzemom ameriških podjetij Sterling Products Company, Grasseli Chemical Works (znan tudi kot General Aniline Works), Agfa-Film Company in “Winthrop Chemical and the Magnesium Development”
Pred tem je ameriški I.G. Farben kupil neznano število delnic Ozalid Corporation, Schering & Company, Mission Corporation, Monsanto Chemical, Aluminium Corporation, Drug Incorporated, Dow Chemical, Antidollar Company, Standard Oil iz New Jerseyja, Standard Oil v Indiani, Standard Oil v Kaliforniji in DuPont.
Ameriški I.G. Farben je v celoti prevzel tudi zasebno podjetje Hoffman-LaRoche. Sterling Drugs je medtem pogoltnil Winthrop Chemical, pa tudi Bayer Company, General Drug, Vegex Incorporated, Cook Laboratories, Centaur Company in Alba Pharmacal Company.
Drug Inc., ki je bil v lasti takrat močnega ameriškega politika iz Massachusettsa Louisa K. Ligeta, je leta 1929 prevzel podjetja Bristol-Meyers, Vick Chemical, United Drug, Life Savers Inc. in Ligettovo maloprodajno verigo “Rx”, ki je prodajala farmacevtske izdelke. Z Vick Chemical, Drug, Inc. pod Rockefellerjevim ameriškim I.G. Farben so v last prešle tudi J.T. Baker Chemical Company, William S. Merrell Company, Jensen-Salsberry Laboratories, Prince Matchabelli (Inc.), Alfred D.McKelvy Company, Loeser Laboratories, Taylor Chemical in Softskin Company.
Kot lahko vidite, je bila po drugi svetovni vojni celotna kemično-farmacevtska industrija združena v eno veliko transnacionalno korporacijo pod nadzorom enega kartela.
Toda ta prikriti ameriško-nemški zasebni velikan pod Rockefellerjevim pokroviteljstvom je ameriškim kemikom pravkar preprečil, da bi dobili v posest nemško tehnologijo za izdelavo sintetičnega kavčuka, čeprav so bili takrat že v vojni z Nemčijo, je dejal Bealle. Očitno za Rockefellerja ZDA niso bile pomembne kot njegova matična država, temveč le za dobiček in osebno moč.
Ko je leta 1945 ameriška pehota vdrla v močno bombardirano Nemčijo in dosegla industrijsko središče I.G. Farbena v Frankfurtu, je bila presenečena, da so stavbe v industrijskem kompleksu nedotaknjene.
Seveda ameriški vojaki takrat niso vedeli, da je bil ameriški državni sekretar za vojno Robert P. Patterson (ki ga je po Rockefellerjevem ukazu imenoval predsednik Roosevelt) že prej njihov odvetnik, ki je prišel iz Dillon-Reada. To podjetje ni bilo samo hčerinsko podjetje Rockefeller Empire Standard Oil, ampak je bilo tudi bančno podjetje, ki je imelo nalogo skrivaj usmerjati denar nemškega I.G. Farben v ameriški I.G. Farben.
Tako so ameriškim pilotom nad Nemčijo naročili, naj ne bombardirajo stavbe tega močnega koncerna, saj naj bi tam, ko bodo zasedli poraženo Nemčijo, namestili ameriški vojaški štab.
Preprosto povedano, nacistični veliki kapitalisti (večinoma katoliki) v tej vojni niso izgubili ničesar in so se samo preselili v ZDA in nato nazaj v Nemčijo. Vojno škodo so plačali prevarani Nemci.
Morris Bealle tudi navaja, da so imeli Rockefellerjevi leta 1949 najmočnejši industrijski imperij, ki je bil kadarkoli ustvarjen.
“Standard Oil” je bil le temelj, na katerem so bile zgrajene in vključene vse druge industrije. Temeljni kamen za gradnjo tega industrijskega velikana je bila Chase National Bank (danes je to Chase Manhattan Bank) s 27 podružnicami v New Yorku in v 21 tujih državah z več kot 200 podružnicami. Že leta 1948 je imel premoženje v višini 4.631.471.581 $. Ta znesek bi bil danes pomnožen več stokrat.
Leta 1949 je imel Rockefellerjev imperij že delež v jeklarski, naftni, kemični, železniški, avtomobilski industriji, v proizvodnji tobaka, viskija in drugih alkoholnih pijač, tekstilni industriji, zavarovalništvu, bančništvu in seveda v proizvodnji farmacevtskih in kozmetičnih izdelkov.
Vse moramo prodati
Toda ogromno koncentracijo industrijskih kemičnih in farmacevtskih obratov, laboratorijev, maloprodaje in ogromne količine izdelkov je zdaj vključila in nadzorovala družina Rockefeller, zadolženi pa so bili tudi za organizacijo svetovnega trga. To je pomenilo, da so vse te kemikalije morale postati del našega vsakdanjega življenja, da bi bili prepričani, da bomo brez njih umrli. In vsa ta podjetja so začela proizvajati, “brez česar ne gre”.
Podjetje Bristol-Meyers je izdelovalo zobne paste, kreme za britje, insekticide, razne pudre…
Dow Chemical je izdeloval glicerol fosfate, vanilijo, aspirin, saharin, benzojsko kislino in številne druge fine kemikalije. V to skupino proizvajalcev spada podjetje Monsanto, ki proizvaja različne herbicide in genske modifikacije. Hoffman-LaRoche izdeluje alurate, antihistaminike, sirupe za kašelj, pomirjevala, različne diuretike, srčne spodbujevalnike in blokatorje itd.
Hoffman La Roche je zasebno podjetje in je del švicarske podružnice nemškega I.G. Farben. Ustanovljena je bila leta 1939, da bi preprečila zaplembo premoženja I.G. Farben v okupirani ali “osvobojeni” Nemčiji.
Tako so morali najti trg za sintetične vitamine, analgetike, antibiotike, sulfa preparate, anestetike, barbiturate, antiseptike, antimalarike, arzenike, antibakterijske in prebavne encime, zobne paste, kreme za sončenje, izdelke za nego kože itd.
Zdravniki so morali postati trgovci. Kdo še bi lahko vse to prodal s tako avtoriteto in prepričljivostjo. Rockefellerji so tudi dobili nalogo, da jih prek svoje fundacije naučijo, da ni medicinske prakse brez farmakopeje, torej ni zdravljenja brez kemikalij. In to je moralo postati sodobna medicina.
Kako je iz zdravilne gobe nastal strupen penicilin?
Penicilin na primer ni nič drugega kot plesniv kruh in že dolgo je znano, da so ga uporabljali v lončenih posodah za vzhajanje testa, iz njega pa so delali zdravilno kašo. Uporabljali so ga (izključno kot oblogo), prav za vneto grlo, tako da so odstranili plesen iz toksinov bakterij (prehranjevanje z njimi). In potem se to plesen poimenovali antibiotiki in farmacevtska industrija jo je začela proizvajati v svojih laboratorijih v dragih strojih.
Ko je elegantno zapakiran, označen in vstavljen z injekcijo in iglo neposredno v tkivo, brez uporabe premaza, se zdi veliko bolj sodoben. Še posebej, če vse to počnejo izobraženi zdravniki, ki strokovno razložijo, kako je to zelo učinkovita metoda zdravljenja.
Resnica je, da se na ta način namesto zdravilnih lastnosti naravne plesni spremeni v rafiniran strup, ki se skozi iglo vstavi v telo in vstopi v kri. In zastruplja kri. In ta strup nato kroži po telesu. In zato vas izobražen zdravnik vpraša: »Ali ste alergični na penicilin?«
To vpraša zato, ker rafinirana industrijska plesen povzroča koprivnico, povzroča mehurje, artritis, medtem ko se v črevesju začnejo nabirati bakterije, ki tam nikoli niso obstajale. Predstavljajte si, da vas zdravnik vpraša malo drugače: »Ali ste občutljivi na sintetične ali organske toksine?« In vi rečete: »Ne, nisem.«
Ustvarjanje virusa
V medicinskih krogih je že dolgo znano, da je uporaba sulfa pripravkov nevarna, ker povzročajo dezorientacijo in učinek pijanosti. Znano je bilo tudi, da je bil vzrok več letalskih nesreč posledica jemanja sulfa pripravkov zaradi prehlada. Nekaj je o tem dr. George Starr White pisal že leta 1943. Trdil je, da so streptokokna vneta grla najpogostejša prevara in da ni virusov in da je to navaden prehlad. Po njegovih besedah je bilo izumljanje različnih virusov le izgovor za lansiranje čim več različnih farmacevtskih izdelkov, ki bi delovali nanje. Delo na različnih raziskavah in odkritjih novih virusov je bilo plačano iz državnih proračunov. Seveda so vse raziskave potekale v zasebnih znanstveno-raziskovalnih inštitutih pod nadzorom Rockefellerjevega sindikata.
Znanost je nato vsako leto bolj »napredovala« in tako se je pokazalo, da na viruse nič ne more vplivati, saj so ti na vse odporni, farmacevti pa so bili izpostavljeni različnim bakterijam, ki naj bi ostale tudi po tem, ko je virus »prešel« skozi telo. Opis tvorbe beljakovin, ki je ustrezala temu, kar je medicina imenovala “virus”, je bilo ugotovljeno v obnašanju miniaturnih genetskih fragmentov, ki niso bili v celičnem jedru, ampak so se prosto gibali. Nemški virolog dr. Stefan Lanka je v zadnjih letih prispeval k demistificiranju te goljufije.
Si predstavljate, kakšna bi bila medicina danes, če se kemikalije in kapitalistični interesi ne bi prikradli na medicinske fakultete?
Dobro plačani znanstveniki – učenjaki Rockefellerjeve fundacije, ki so pogosto izvajali brutalne poskuse na živalih in ljudeh, so skrbno eksperimentirali z učinki, ki jih je mogoče dobiti z uporabo nekaterih sintetiziranih molekul v laboratorijih Rockefellerjevega inštituta.
Da, to so bili tako imenovani “nacistični eksperimenti”. In potem so vse skupaj dali v svoje “znanstvene članke”. Ta dela je nato izdala založba, ki jo je financirala tudi Rockefellerjeva fundacija, ki je nato služila medicinskemu establišmentu za izdelavo različnih medicinskih teorij in jih umestila v medicinske učbenike in strokovne simpozije. Zdaj razumete, zakaj so doktorski simpoziji vedno lepa, draga in privlačna potovanje, polna majhnih daril.
Tako je nastala alopatska medicina. To pomeni, da če kemikalija znižuje krvni tlak, je predstavljena kot “zdravilo” za hipertenzijo. Če je zvišala pritisk, je bilo “zdravilo” za hipotenzijo. Če je kaj povzročilo kašelj, je bilo to zdravilo proti kašlju. Če je kaj dražilo ledvice, je bilo to zdravilo za izboljšanje delovanja ledvic.
Se to zdi malo pretirano? Žal se vam to samo zdi. To je sodobna medicina. To je bistvo alopatske medicine. Pravkar jo je ustvarila kemična industrija za prodajo svojih izdelkov.
Prvi del članka si lahko preberete tukaj, tretji del članka pa tukaj.
- Avtor: Ivona Živković
- Vir: www.ivonazivkovic.net (objavljeno julija 2012)
- Prevod: Iztok Kokalj
